Appeal partially allowed; court voids judgment against R.V. s.p. due to double naming of same defendant.

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v delu, v

katerem se nanaša na drugega toženca R. V. s.p. razveljavi in se

tožba v tem delu zavrže.

2. Pritožba se v preostalem delu zavrne in se v

nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Višino škode iz naslova izgubljenega dobička je tožeča stranka

opredelila z navedbo, da ima ob prodaji enega vozila 600.000,00 SIT

zaslužka, ob desetih neprodanih vozilih pa naj bi bila zato

prikrajšana za 6.000.000,00 SIT. Obstoj te škode, ki naj bi bil po

trditvah tožeče stranke v vzročni zvezi z očitanimi kršitvami, je

utemeljevala s trditvami, da se je prodaja vozil znamke C.V.

zmanjšala v letu 1998 v razmerju do konkurenčnih vozil, kar se je

nadaljevalo tudi v letih 1999 in 2000. Prodaja tega vozila pa naj bi

bila tudi manjša od planiranih izhodišč v letih 1998, 1999 in 2000

(trditve tožeče stranke po VI. točko, l. št. 25).

Te trditve po presoji pritožbenega sodišča ne dajejo osnove za

ugotavljanje, kaj je bil za tožečo stranko v trenutku očitanih

kršitev "normalni tek stvari" pri prodaji spornih vozil. "Normalni

tek stvari" v kontekstu 3. odst. 189. čl. ZOR je namreč poslovanje v

takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v

preteklih obdobjih (Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s

komentarjem, 2003, 1. knjiga, stran 950). Povedano drugače, pojem

"normalni tek stvari" iz 3. odst. 189. čl. ZOR opredeljujejo pretekla

dejstva iz poslovanja, za katerega tožeča stranka trdi, da je bilo

prizadeto zaradi očitanih kršitev. Le na podlagi teh dejstev je moč

sklepati tudi o obstoju vzročne zveze med očitanimi kršitvami in

zatrjevanim izgubljenim dobičkom, ki je tudi predpostavka

odškodninske obveznosti. Trditev o teh, preteklih dejstvih iz

trgovanja s spornimi avtomobili, to je avtomobili C. V., ki so ji

služili za izračun premožejske škode, pa tožeča stranka ni podala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

na plačilo odškodnine v znesku proti vsem trem tožencem.

Proti sodbi sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo

tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču

predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo

sojenje sodišču prve stopnje, ki naj glavno obravnavo opravi pred

drugim sodnikom posameznikom.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je deloma utemeljena.

Samostojni podjetnik posameznik je fizična oseba (7. odst. 1. čl.

ZGD). Oseba, ki jo je tožeča stranka v tožbi označila kot drugega

toženca, to je "R. V. s.p." zato ne more imeti samostojne pravne

subjektivitete v razmerju do R. V., to je osebe, ki je v tožbi

označena kot prvi toženec. To pomeni, da je v konkretnem primeru ista

oseba, to je R.V., tožen dvakrat: R.V. s.p. naj bi bil po tožbi

solidarno zavezan za plačilo odškodnine za isto škodo z R. V..

Pojem "vsaka" fizična oseba (1. odst. 76. čl. ZPP) predpostavlja v

primeru, če gre po tožbi za sosporništvo na pasivni strani, da so

toženci različne fizične osebe. Za sosporništvo je namreč značilno,

da lahko obstoji (le) med več (fizičnimi ali pravnimi) osebami (prim.

191. čl. ZPP). Sosporništva med R. V. in R. V. s.p. zato ni. To pa

hkrati pomeni, da R. V. s.p. nima sposobnosti biti stranka, ker nima

samostojne pravne subjektivitete v razmerju do R. V..

Ker je sodišče prve stopnje meritorno obravnavalo tožbeni zahtevek

proti R. V. s.p., je podana uradoma upoštevna absolutna bistevna

kršitev določb pravdnega postopka iz 11. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP in

s tem razveljavitveni razlog iz 3. odst. 354. čl. ZPP. Pritožbeno

sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo in odločilo, kot je

razvidno iz 1. tč. izreka te odločbe.

V obravnavanem primeru tožeča stranka uveljavlja odškodnino zaradi

zatrjevanih kršitev osebnostnih pravic v letu 1998. Iz tožbenih

trditev sledi, da toženima strankama očita poseg v njen ugled zaradi

"žaljenja," očrnjevanja in objave neresničnih tritev v medijih. Iz

tega naslova je za povrnitev nematerialne in materialne škode

uveljavljala denarno odškodnino.

V obravnavanem primeru je treba na podlagi 1060. čl. OZ uporabiti

ZOR. Po ZOR pa, upoštevaje ustaljeno sodno prakso, pravna oseba v

primeru kršitve osebnostnih pravic ni imela pravice do denarne

odškodnine po 200. čl. ZOR (pravno mnenje Občne seje VSS, 16.12.1993,

Poročilo VSS 2/93, z obr.). Pravkar omenjeno določilo ZOR je pravico

do denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi razžalitve

dobrega imena pogojevalo z nastankom sekundarne škodne posledice, to

je z obstojem duševnih bolečin (prim. 1. odst. 200. čl. ZOR). Obstoj

te sekundarne škodne posledice pa je pri pravni osebi že pojmovno

izključen. Uveljavljani odškodninski tožbeni zahtevek za plačilo

4.000.000,00 SIT tako ne more biti utemeljen, ker po materialnem

pravu ne obstoji zatrjevana nepremoženjska škoda.

Obstoj premoženjske škode v višini 6.000.000,00 SIT je tožeča stranka

utemeljevala s trditvami o (1) izgubljenem dobičku in (2) zmanjšanju

poslovnega ugleda - "goodwilla".

Višino škode iz naslova izgubljenega dobička je tožeča stranka

opredelila z navedbo, da ima ob prodaji enega vozila 600.000,00 SIT

zaslužka, ob desetih neprodanih vozilih pa naj bi bila zato

prikrajšana za 6.000.000,00 SIT. Obstoj te škode, ki naj bi bil po

trditvah tožeče stranke v vzročni zvezi z očitanimi kršitvami, je

utemeljevala s trditvami, da se je prodaja vozil znamke C. V.

zmanjšala v letu 1998 v razmerju do konkurenčnih vozil, kar se je

nadaljevalo tudi v letih 1999 in 2000. Prodaja tega vozila pa naj bi

bila tudi manjša od planiranih izhodišč v letih 1998, 1999 in 2000

(trditve tožeče stranke po VI. točko, l. št. 25).

Te trditve po presoji pritožbenega sodišča ne dajejo osnove za

ugotavljanje, kaj je bil za tožečo stranko v trenutku očitanih

kršitev "normalni tek stvari" pri prodaji spornih vozil. "Normalni

tek stvari" v kontekstu 3. odst. 189. čl. ZOR je namreč poslovanje v

takšnem obsegu, kot ga lahko predvidevamo glede na poslovanje v

preteklih obdobjih (Nina Plavšak v Obligacijski zakonik s

komentarjem, 2003, 1. knjiga, stran 950). Povedano drugače, pojem

"normalni tek stvari" iz 3. odst. 189. čl. ZOR opredeljujejo pretekla

dejstva iz poslovanja, za katerega tožeča stranka trdi, da je bilo

prizadeto zaradi očitanih kršitev. Le na podlagi teh dejstev je moč

sklepati tudi o obstoju vzročne zveze med očitanimi kršitvami in

zatrjevanim izgubljenim dobičkom, ki je tudi predpostavka

odškodninske obveznosti. Trditev o teh, preteklih dejstvih iz

trgovanja s spornimi avtomobili, to je avtomobili C. V., ki so ji

služili za izračun premožejske škode, pa tožeča stranka ni podala.

Dejstva, ki jih je navajala, tudi če bi bila resnična, zatrjevanega

izgubljenega dobička ne bi utemeljila. Ni namreč pomembno razmerje

med prodajo spornih avtomobilov in avtomobilov E. in S. (tudi o tem

razmerju tožeča stranka ni podala primerjav izpred in po očitanih

kršitvah), temveč upad prodaje spornih avtomobilov glede na uspeh v

preteklih obdobjih ali znižan trend naraščanja prodaje spornih vozil,

ki se je začel v preteklosti (prim. 155. čl. ZOR). Konkretnih trditev

o planiranih izhodiščih za prodajo pa tožeča stranka niti ni podala.

Tako tudi ni navedla, na čem naj bi plani temeljili.

Doslej razloženemu je treba dodati, da ni izvedenčeva naloga, da

"ugotovi" višino izgubljenega dobička na podlagi predložene

dokumentacije (prim. dokazni predlog tožeče stranke na naroku za

glavno obravnavo, ki je bila 8.3.2001, l. št. 27). Dokaz z izvedencem

sodišče izvede zato, da z njim ugotovi, ali so (ne)resnične trditve

pravdnih strank o pravnorelevantnih dejstvih, za ugotovitev katerih

je potrebno posebno strokovno znanje. Da bi tako sodišče izvedlo

dokaz z izvedencem, mora stranka najprej zatrjevati pravno relevantna

dejstva. Pomanjkljivih navedb pa ni moč nadomeščati z izvedenčevim

mnenjem (prim. 212. čl. ZPP). Zato dopolnjevanje dokaznega postopka z

izvedencem finančne stroke zaradi ugotavljanja izgubljnega dobička v

obravnavanem primeru ne pride v poštev.

Trditve o škodi, ki naj bi se odražale v zmanjšanju goodwill-a tožeče

stranke (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 30.5.2001, l. št.

31), pritožbeno sodišče razume kot trditve o premoženjski škodi.

Tožeča stranka namreč med drugim omenja, da je od goodwill-a odvisna

"cena" nakupa pravne osebe, kar je premoženjska kategorija.

Sama tožeča stranka trdi, da je to škodo opredelila v "pavšalnem

znesku." Katerem "pavšalnem znesku", tožeča stranka sicer ne navede.

Vendar, tudi če trditve razumemo, da gre za škodo v znesku

6.000.000,00 ali 10.000.000,00 SIT, zahtevek za plačilo te škode ne

more biti utemeljen. Pojem škode v "pavšalnem znesku" je namreč tuj

našemu odškodninskemu pravu. Premoženjsko škodo iz tega naslova bi

tožeča stranka na primer lahko utemeljila s padcem vrednosti njenih

delnic po očitanih kršitvah osebnostnih pravic.

Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožeča stranka

ni podala pravnorelevantnih trditev o obstoju premoženjske škode,

zatrjevana nepremoženjska škoda pa ni pravno priznana. Tako je treba

šteti, da tožeča stranka ni zatrjevala vseh predpostavk za nastanek

odškodninske obveznosti. Tožbeni zahtevek za plačilo denarne

odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zato ne more biti

utemeljen (prim. 1. odst. 154. čl. ZOR). Odločitev sodišča prve

stopnje proti prvemu tožencu in tretji toženki se tako izkaže za

pravilno. Ker glede na obrazloženo po prepričanju pritožbenega

sodišča tožba ni sklepčna, se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z

vprašanjem obstoja zatrjevanih kršitev. Zato ne odgovarja na

pritožbene trditve, ki izpodbijajo razloge sodišča prve stopnje o tej

predpostavki odškodninske obveznosti (1. odst. 360. čl. ZPP).

V zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki podajajo očitek pomanjkanja

razlogov o odločilnih dejstvih za zavrnitev tožbenega zahtevka proti

prvemu tožencu, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da izpodbijana sodba

te razloge vsebuje. Pritožbeno sodišče zadnji odstavek obrazložitve

na 2. strani izpodbijane sodbe razume takole: ker sodišče prve

stopnje šteje, da je kršitelj R. V. s.p., kršitelj ne more biti

hkrati še R. V.. Uveljavljana absoluna bistvena kršitev določb

postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP že zato ni podana.

Pritožba neutemeljeno graja tudi stroškovni del izpodbijane sodbe.

Sodišče je res zapisalo, da je odmera stroškov razvidna iz podatkov

spisa. Toda, ob tem je opredelilo za katera procesna dejanja je

toženi stranki priznalo stroške. Drugi podatki, na podlagi katerih je

napravljen izračun priznanih stroškov, tožeči stranki niso neznani,

ker je bila sama udeležena v postopku, izhodišča za izračun pa dajeta

ZST in Odvetniška tarifa. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča ne

drži pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe v stroškovnem delu ni

moč preizkusiti.

Ker drugih uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev pritožbeni

preizkus ni pokazal, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno

iz 2. tč. izreka te odločbe (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče še

dodaja, da je delni uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku le

navidezen, saj je tožeča stranka kljub temu v pravdi v celoti

propadla. Zato delna ugoditev pritožbi tožeče stranke ni mogla

vplivati na odločitev o stroških prvostopenjskega postopka.