Court allows partial appeal against default judgment regarding promissory note and suretyship claims.

Pritožbi prvega toženca (B. D.) se delno ugodi in se izpodbijana

sodba delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvega

toženca delno in sicer za znesek 20,674.144,00 SIT in za zakonske

zamudne obresti od zneskov - 3,094.897,27 SIT od 29.1.1998 do plačila

- 8,274.089,07 SIT od 2.2.1998 do plačila

- 1,818.269,30 SIT od 10.2.1998 do plačila

- 2,447.522,10 SIT od 25.2.1998 do plačila

- 1,195.915,60 SIT od 16.3.1998 do plačila

- 3,843.450,70 SIT od 14.4.1998 do plačila

zavrne in je tožeča stranka dolžna povrniti prvemu tožencu 439.659,00

SIT pravdnih stroškov, v 15 dneh;

V preostalem delu pa se pritožba prvega toženca in v celoti pritožba

druge toženke zavrne in se v preostalem, nespremenjenem delu (to je

glede prvega toženca za znesek 3,312.128,20 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 4.8.1998 dalje do plačila in glede druge

toženke glede celotnega tožbenega zahtevka ter glede izreka o

povrnitvi pravdnih stroškov tožeči stranki) potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvemu tožencu (B. D.) 299.213,00

SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh.

Toženi stranki pa sta dolžni solidarno povrniti tožeči stranki

stroške odgovora na pritožbo v znesku 329.579,00 SIT, v 15 dneh.

[JEDRO]

Dejstvo, da se menična izjava sklicuje na Zakon o menici, ne

izključuje možnosti, da je v njej vsebovana tudi poroštvena izjava.

Zastaranje porokove obveznosti je urejeno v 1019. členu ZOR.

Proti poroku se zastaranje pretrga le, če je bilo pretrgano

zastaranje zoper glavnega dolžnika zaradi kakšnega upnikovega

ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki

(obema tožencema), da morata solidarno plačati tožeči stranki znesek

23.986.272,24 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od delnih zneskov

te glavnice (zneskov po posamičnih vtoževanih računih) od različnih

datumov, (od datumov zapadlosti posameznega računa) dalje do plačila

in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.253.210,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sta toženca vložila pritožbo, v kateri uveljavljata vse

tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagata, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo.

Pritožba prvega toženca je deloma utemeljena, pritožba druge toženke

pa ni utemeljena.

K pritožbi prvega toženca (B. D.);

V pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev

določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo navedb podanih v

pripravljalni vlogi z dne 17.4.2003. Sodišče druge stopnje ugotavlja,

da ta pritožbeno uveljavljeni razlog ni utemeljen. Prvi narok v tej

zadevi je bil opravljen dne 28.11.2002. Na ta narok je sodišče prve

stopnje povabilo pooblaščenca obeh tožencev, t.j. odvetnika P..

Pooblaščenec je vabilo za glavno obravnavo prejel dne 18.11.2002

(glej povratnico v spisu pri list. št. 26). Kadar stranko zastopa

pooblaščenec, se vabila vročajo pooblaščencu (glej 1. odst. 137.

člena ZPP). Pooblaščenec odvetnik P. je vabilo prejel, sodišču prve

stopnje pa je dne 27.11.2002 dostavil obvestilo, da je pooblastilno

razmerje med pooblaščencem in tožencema prenehalo. Obvestilo o

prenehanju pooblastilnega razmerja je pooblaščenec sodišču poslal

potem, ko je že prejel vabilo za narok za glavno obravnavo za dne

28.11.2002. Iz navedenih dejstev izhaja, da sta bila toženca pravilno

vabljena na narok dne 28.11.2002. Sodišče prve stopnje namreč ni bilo

dolžno potem, ko je dne 27.11.2002 prejelo obvestilo odvetnika

P., da je pooblastilno razmerje prenehalo, vabiti tožencev

neposredno, saj v času, ko je strankam pošiljalo vabilo za prvi narok

za glavno obravnavo, z okoliščino o prenehanju pooblastilnega

razmerja ni bilo seznanjeno (prim. 2. odst. 99. člena ZPP). Po

odpovedi pooblastila je pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati

dejanja za tistega, ki mu je dal pooblastilo (prim. 4. odst. 99.

člena ZPP). Pooblaščenec tožencev odvetnik P. pa v obvestilu, ki ga

je sodišču prve stopnje poslal dne 27.11.2002 tudi ni predlagal, naj

sodišče prve stopnje narok, določen za dne 28.11.2002, preloži. V ZPP

tudi ni nobene določbe, po kateri bi sodišče moralo stranko, ki ima

pooblaščenca poučevati o zakonitih posledicah izostanka prvega

naroka. ZPP niti za primere, ko stranka nima pooblaščenca, ne določa,

da bi sodišče moralo stranko opozarjati na posledice izostanka s

prvega naroka za glavno obravnavo. Poseben pouk o posledicah

izostanka s prvega naroka je v ZPP predpisan le za spore majhne

vrednosti (456. člen ZPP).

Priči O. in zakoniti zastopnik tožeče stranke pa sta bila zaslišana

na naroku dne 13.2.2002. Vabili za ta narok sta bili vročeni tako

prvemu tožencu B. D. kot družbi Ž. d.o.o., obema neposredno. Toženca

se naroka dne 13.2.2002 nista udeležila. Kakšno posebno opozorilo

oziroma pravni pouk o posledicah izostanka z naroka v ZPP ni

predpisano. Zato toženca neutemeljeno trdita, da jima ni bila dana

možnost sodelovanja na naroku, kjer sta bila zaslišani prej navedeni

priča in direktor tožeče stranke. V pripravljalni vlogi, ki sta jo

toženca vložila dne 17.4.2003 in v kateri sta spremenila svojo

dotedanjo trditveno podlago, toženca nista navedla nobenih okoliščin,

na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da dejstev, ki sta jih

navedla v tej pripravljalni vlogi nista mogli navesti že prej. Zato

pritožnik neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo

določbe pravdnega postopka in sicer določbo 286. člena ZPP, ker

navedb v pripravljalni vlogi, podani dne 17.4.2003, ni

upoštevalo. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da ni podana

zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 286. člena

ZPP in tudi ne smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega

postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je pritožba prvega

toženca, kolikor se nanaša na vprašanje obstoja njegove poroštvene

zaveze za obveznosti druge toženke, prav tako neutemeljena. Sodišče

druge stopnje ugotavlja, da po trditvah pravdnih strank, podanih do

konca prvega naroka za glavno obravnavo, med pravdnima strankama ni

bilo sporno, da sta bili bianco menica (pril. A 8/1) in menična

izjava (priloga A8) izdani za zavarovanje obveznosti druge toženke

(ŽERJAV) do tožeče stranke, ki so predmet te pravde. Do prvega naroka

za glavno obravnavo v tej zadevi tudi ni bilo kot sporno

izpostavljeno dejstvo, kdo je izdajatelj bianco menice (pril. A8/1)

in menične izjave z dne 11.10.1999 (pril. A8). Tožeča stranka je v

tožbi trdila, da ju je izdal prvi toženec (B. D.). Druga toženka

(ŽERJAV d.o.o.) se o teh trditvah tožeče stranke v odgovoru na tožbo

ni izjavila (ni trdila, da ju je izdala družba Ž. d.o.o.). Iz trditev

prvega toženca (B. D.) pa zlasti iz 3. točke njegovega odgovora na

tožbo izhaja, da prvi toženec ni zanikal trditev tožeče stranke, da

je bil on izdajatelj bianco menice in menične izjave. Svoje ravnanje

pa je prvi toženec v odgovoru na tožbo sam pravno opredelil kot

poroštvo prvega toženca za obveznosti druge toženke do tožeče

stranke. Ob takih trditvah pravdnih strank sodišču prve stopnje o tem

dejstvu (kdo je izdal bianco menico in menično izjavo) niti ne bi

bilo potrebno izvajati dokazov (1. odst. 214. člena ZPP), saj bi bila

že v neprerekanih trditvah tožeče stranke podlaga za ugotovitev tega

dejstva. Vendar pa je sodišče prve stopnje kljub temu izvajalo dokaze

glede tega vprašanja in je na podlagi ocene izvedenih dokazov prišlo

do enakega zaključka, t.j. do zaključka, da je bianco menico in

menično izjavo podpisal B. D. in da ju ni podpisal kot zastopnik

družbe Ž. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi

ugotovilo, da je B. D., ko je bil zaslišan v postopku kot stranka,

sicer izpovedal, da je bianco menico in menično izjavo podpisal kot

direktor družbe Ž. d.o.o. in ne kot fizična oseba. V zvezi s to

njegovo izpovedbo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi

navedlo, da je ne upošteva, ker do tedaj take trditvene podlage ni

bilo in se je pri tem sklicevalo na 7. člen ZPP. Iz takega zapisa v

sodbi na prvi pogled izgleda, da sodišče prve stopnje ni presojalo

pomena dejstva, da je B. D., ko je bil zaslišan kot stranka izpovedal

drugače, kot je prej navajal po svojem pooblaščencu v odgovoru na

tožbo. Toda temu ni tako, sodišče prve stopnje je namreč v

nadaljevanju dokazno ocenjevalo njegovo izpoved, saj je v izpodbijani

sodbi ugotovilo, da je B.D. izpovedal, da je ob izdaji bianco menice

(menična izjava je bila podpisana istočasno) vedel, da podpisuje

menico in ugotovilo, da ob nobenem njegovih podpisov na listini ni

oznake, da se podpisuje kot direktor družbe Ž. d.o.o.. Ob upoštevanju

načel menične formalnosti in strogosti in ob upoštevanju izpovedi

ostalih zaslišanih in sicer priče Orešnika in direktorja tožeče

stranke K:, ki sta opisala okoliščine, v katerih je bila izdana

bianco menica in menična izjava in na podlagi katerih je ugotovilo,

da je tožeča stranka zahtevala osebno jamstvo

B. D. za obveznosti družbe Ž. d.o.o., je dokazno ocenilo, da se je na

bianco menici in s tem tudi na menični izjavi podpisal B. D. kot

fizična oseba. S tem, ko je sodišče prve stopnje ocenilo vse

ugotovljene okoliščine primera in sicer dejstvo, da je prvi toženec

šele v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil šele na tretjem naroku za

glavno obravnavo, začel trditi, da je bianco menico in menično izjavo

podpisal kot direktor druge toženke, torej v imenu družbe in ko je

upoštevalo izpovedi zaslišanih oseb in izpoved B.D., da je vedel, da

podpisuje menico in da ob nobenem svojem podpisu ni zapisal imena

družbe Ž: d.o.o. - (ime družbe se lahko zapiše tudi z besedo in ne le

s štampiljko), je sodišče prve stopnje postopalo tako, kot je to

določeno v 2. odst. 214. člena ZPP in je zato pritožbeni očitek, da

sodišče prve stopnje ni postopalo po 2. odst. 93. člena ZPP oziroma s

tem po 2. odst. 214. člena ZPP neutemeljen. Sodišče prve stopnje je s

tehtanjem vseh okoliščin primera ugotovilo, da je bianco menico in

menično izjavo izdal prvi toženec B.D. kot fizična oseba in da jih ni

izdal kot zastopnik družbe Ž. d.o.o.. Sodišče druge se s takšno

dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja, vsebina menične izjave

takšni dejanski oceni sodišča prve stopnje ne nasprotuje, saj

posamezni izrazi v njej, na katere se je prvi toženec začel

sklicevati šele v pripravljalni vlogi dne 17.4.2003 in na katere se

sklicuje tudi v pritožbi, ne pomenijo oziroma ne izključujejo

možnosti, da menične izjave in bianco menice ne bi mogel izdati

B. D. v svojem imenu. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bianco

menico in menično izjavo izdal B. D. je po mnenju pritožbenega

sodišča torej pravilna.

Pritožnik v pritožbi tudi neutemeljeno trdi, da vsebina menične

izjave ne nudi opore za zaključek, da je med pravdnima strankama

prišlo do poroštvene pogodbe in neutemeljeno trdi, da je iz njene

vsebine mogoče zaključiti le to, da gre lahko le za vrsto menične

izjave in za ničesar drugega. Takšno pritožbeno naziranje je zmotno.

Poroštvo nastane s poroštveno pogodbo (997. člen ZOR). Poroštvena

pogodba zavezuje poroka, če je poroštvena izjava pisna (998. člen

ZOR). Iz teh dveh določb izhaja, da mora le izjava poroka biti pisna,

zato pritožbena trditev, da pri prej navedenih listinah ne more iti

za poroštveno pogodbo že zato, ker na nobeni listini ni podpisa

tožeče stranke, ni utemeljena. Odločilno je, ali je na listinah

podpis poroka. Trditev, da menična izjava ne more predstavljati

poroštvene izjave zato, ker se sama izjava sklicuje na Zakon o

menici, pa tudi ne izključuje možnosti, da je v njej vsebovana tudi

poroštvena izjava. Zaradi tega, ker je v menični izjavi naveden Zakon

o menici, menične izjave ni mogoče opredeliti zgolj kot pooblastilo

za izpolnitev menice. Poroštvo je namreč tipična oblika zavarovanja

obveznosti. Kavza poroštva je zagotoviti varnost upniku, torej

utrditi dolžnikovo obveznost do upnika. Beseda v menični izjavi, da

se bianco menica izdaja v zavarovanje obveznosti družbe Ž. d.o.o. do

tožeče stranke, obsega ne samo pooblastilo za izpolnitev menice, kot

to zmotno trdi prvi toženec, pač pa tudi poroštveno izjavo prvega

toženca, da prevzema poroštvo za obveznosti druge tožene stranke do

tožeče stranke. Po vsebini je menična izjava tudi izraz volje prvega

toženca da osebno jamči za obveznosti družbe Ž. d.o.o. do tožeče

stranke, torej predstavlja poroštveno izjavo prvega toženca za

obveznosti druge toženke do tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

dejansko stanje ugotovilo pravilno in na podlagi tega sprejelo

pravilen materialnopravni zaključek, ko je zaključilo, da je prvi

toženec dne 11.10.1999 s podpisom bianco menice in menične izjave

prevzel poroštvo za v tej pravdi vtoževane obveznosti tožeče stranke

do drugega toženca. Drugačne pritožbene trditve so neutemeljene.

Pač pa prvi toženec utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje

materialno pravo nepravilno uporabilo, ko je presojalo ugovor

zastaranja, ki ga je podal prvi toženec.

Poroštvena obveznost je po svoji naravi akcesorna obveznost.

Vprašanje zastaranja porokove obveznosti je v ZOR posebej urejeno in

sicer v določilu 1019. člena. Po 1. odst. prej navedene določbe z

zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika, t.j. s pretekom z zakonom

določenega časa, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev

obveznosti od glavnega dolžnika (2. odst. 360. člena ZOR) zastara

tudi obveznost poroka. 1019. člen ZOR pa določa tudi, kdaj in v

katerih primerih se zastaranje zoper poroka pretrga. V 3. odst. te

določbe je določeno, da pretrganje zastaranja proti glavnemu dolžniku

ne učinkuje proti poroku oziroma učinkuje le v primeru, če bi bilo

zastaraje proti glavnemu dolžniku pretrgano zaradi kakšnega

upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika. Zoper

poroka učinkuje le tisto pretrganje zastaranja, kot je opredeljeno v

1019. členu ZOR, saj bi sicer lahko prišlo do situacije, ko bi bila

porokova obveznost večja od obveznosti glavnega dolžnika, kar pa je v

nasprotju s temeljnim principom poroštvene obveznosti (1. odst. 1022.

člena ZOR). Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo nepravilno

uporabilo, ker je zaključilo, da je bilo z izdajo bianco menice in

poroštvene izjave pretrgano zastaranje zoper poroka B. D. in da je s

tem dnem začel zoper njega znova teči triletni zastaralni rok in da

do vložitve tožbe terjatev zoper B. D. ni bila zastarana za noben

vtoževani račun. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določilo

1019. člena ZOR, ki pa ga očitno ni uporabilo. Je pa sodišče prve

stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva za uporabo te določbe oz. za

presojo, ali je ugovor zastaranja utemeljen. Ugotovilo je, da bi bila

glede na datum zapadlosti obveznosti do glavnega dolžnika ob vložitvi

tožbe zastarane vse obveznosti, razen obveznosti po zadnjem

vtoževanem računu, ki je zapadel v plačilo dne 4.8.1998 v znesku

3,312.128,20 SIT. Zoper poroka bi bilo zastaranje pretrgano le, če bi

tožeča stranka pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika dosegla

na način, določen v 3. odst. 1019. člena ZOR. Da bi bilo zastaranje

zoper glavnega dolžnika doseženo na prej navedeni način, pa tožeča

stranka v postopku ni niti zatrjevala, zato bi sodišče prve stopnje

moralo ob uporabi 1., 2. in 3. odst. 1019. člena ZOR tožbeni zahtevek

zoper B. D., razen za znesek 3,312.128,20 SIT s pripadajočimi

obrestmi, zavrniti.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi prvega toženca B. D. deloma

ugodilo in izpodbijano sodbo deloma spremenilo tako, da je tožbeni

zahtevek zoper prvega toženca glede zneska 20,674.166,00 SIT

z obrestmi zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa

je njegovo pritožbo zavrnilo in je sodbo, kolikor je bilo ugodeno

zahtevku za znesek 3,312.128,20 SIT z obrestmi potrdilo (358. člen

ZPP), ker v tem delu pritožbeni razlogi, kot je bilo povedano, niso

bili utemeljeni.

K pritožbi druge toženke Ž. d.o.o.:

Tudi druga toženka je smiselno uveljavljala pritožbeni razlog

bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi tega, ker sodišče

ni upoštevalo navedb v pripravljalni vlogi z dne 17.4.2003. Glede teh

pritožbenih trditev se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge, ki

jih je v zvezi s to trditvijo navedlo ob obravnavanju pritožbe prvega

toženca B. D..

Glede pritožbeno uveljavljanega razloga zmotne ugotovitve dejanskega

stanja v zvezi s pretrganjem zastaranja in pritožbeno uveljavljanega

razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2.

odst. 339. člena ZPP pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi

nista utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča

stranka z drugo toženko Ž. d.o.o. prekinila poslovanje in da so bili

po zapadlosti zadnjega od v tej pravdi vtoževanih računov (4.8.1998)

medsebojni stiki in kontakti strank usmerjeni le v reševanje problema

teh neplačanih in zapadlih računov. Na podlagi izpovedi prič je

ugotovilo, da višina dolga med strankama ni bila sporna, glede

vprašanja pripoznave dolga s strani družbe Ž. d.o.o. pa je sodišče

prve stopnje svojo odločitev oprlo tako na izpovedi prič, kot tudi na

listinsko dokumentacijo in na dejstvo, da drugo toženka ni prerekala

trditev tožeče stranke, da je toženka ves čas priznavala obstoj

dolga. V tej luči je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da se

korespondenca pravdnih strank, pri tem je v izpodbijani sodbi tudi

zapisalo, katere dopise šteje kot odločilne (priloga A18 - A24) lahko

nanaša le na vtoževane terjatve, saj tožeča stranka do družbe Ž.

d.o.o. v obdobju od avgusta 1998 do junija 1999, ko so bili navedeni

dopisi pošiljani tožeči stranki, drugih terjatev, po ugotovitvah

sodišča prve stopnje, ni imela. Pritožba sicer utemeljeno trdi, da

vsi dopisi niso sestavljeni s strani druge toženke in da je nekaj

dopisov posredovala tudi družba S. (le-ta pa je kapitalsko in

lastniško povezana z družbo Ž.). Toda to dejstvo nima vpliva na

odločitev, saj so v spisu trije dopisi, ki jih je tožeči stranki

poslala druga toženka Ž. (priloga A21, 22 in 24), glede katerih pa je

sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v njem mogoče razbrati

izjavo oziroma voljo druge toženke, da prizna dolg do tožeče stranke.

Ni pa tudi nepomembno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje prav

tako upoštevalo, da tožena stranka Ž. ni prerekala trditev tožeče

stranke, ko je predložila zgoraj navedene listine in trdila, da je

tožena stranka Ž. dolg pripoznala. Sodišče druge stopnje tako

ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodbo glede pretrganja

zastaranja obrazložilo tako, da jo je mogoče preizkusiti in zato ni

podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke 2. odst. 339. člena ZPP. Dejansko stanje pa je tudi ugotovilo

pravilno in na tako ugotovljeno

dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je

zaključilo, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženko t.j. Ž. d.o.o. ni

zastaran.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo druge toženke zavrnilo in na

podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Delna sprememba izpodbijane sodbe pa vpliva tudi na stroškovno

odločitev sodišča prve stopnje.

Po spremembi sodbe je uspeh tožeče stranke zoper prvega toženca samo

delen in sicer je tožeča stranka zoper tega toženca uspela le s 14%

tožbenega zahtevka. Glede na doseženi uspeh v pravdi mora zato tožeča

stranka povrniti prvemu tožencu 86% njemu nastalih pravdnih stroškov

(2. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 161. členom ZPP).

Oba toženca sta v tem postopku bila zastopana po enem pooblaščencu.

Odgovor na tožbo sta vložila vsak s svojo samostojno vlogo. Prvemu

tožencu so zato nastali stroški odgovora na tožbo, ki ga je vložil

kot samostojno vlogo, v višini 1300 točk in sodna taksa za odgovor na

tožbo v znesku 239.862,00 SIT. Nadaljnja pravdna opravila (od

vložitve odgovora na tožbo) pa je pooblaščenec tožencev opravljal

hkrati za oba toženca in je zaradi tega v stroškovniku priglasil

povišano nagrado po 9. členu Odvetniške tarife. Sodišče druge stopnje

je zato, da bi lahko odločilo, kolikšen del od teh stroškov odpade na

prvotoženo stranko, odmerilo te nadaljnje pravdne stroške za obe

stranki skupaj. Pri tem za sestavo pripravljalne vloge z dne

17.4.2003 stroškov toženima strankama ni priznalo (155. člen ZPP),

ker so navedbe v tej vlogi bile prepozne. Za zastopanje na naroku dne

17.4.2003 sta toženki priglasili nagrado v višini 1300 točk. Ker pa

je bil v tej zadevi to tretji narok za glavno obravnavo, znaša

nagrada za zastopanje na tem naroku 50% nagrade po tarifni št. 18 (

glej 2. točko 20. tarifne številke Odvetniške tarife), oziroma 650

točk in ne 1300 točk kot sta toženki priglasili. Upravičeni sta tudi

do povrnitve stroškov za porabljeni čas med glavno obravnavo v višini

50 točk in za odsotnost iz pisarne v višini 40 točk ter do

kilometrine v znesku 2.800,00 SIT. Stroški zastopanja na naroku dne

17.4.2003 znašajo skupaj 740 točk in 2.800,00 SIT. Od drugih še

priglašenih stroškov (prejem in pregled odločbe, ugotovitev

pravnomočnosti in izvršljivosti, obvestilo stranki), je upravičena

zahteva le glede nagrade za obvestilo stranki v višini 10 točk.

Toženi stranki sta priglasili še 2% materialne stroške. Do povrnitve

teh stroškov sta upravičeni in znašajo (od odmerjene nagrade 750)

točk 15 točk. Skupaj torej znašajo nadaljnji (od vložitve odgovora na

tožbo dalje) nastali pravdni stroški obeh toženih strank 765 točk,

kar z upoštevanjem 10% povišaja po 9. členu Odvetniške tarife znese

842 točk oziroma 92.620,00 SIT, kar pa z 20% DDV znese 111.144,00

SIT in 2.800 SIT za kilometrino. Stroški toženih strank, nastali od

vložitve odgovora na tožbo dalje do konca glavne obravnave znašajo

skupaj 113.944,00 SIT. Od teh stroškov odpade polovica na vsako

toženo stranko. Prvemu tožencu je torej iz tega naslova nastalo

56.977,00 SIT pravdnih stroškov. Upoštevaje še stroške odgovora na

tožbo in sodno takso za odgovor na tožbo znašajo nanj odpadli stroški

439.659,00 SIT. Od tako nastalih pravdnih stroškov mu je tožeča

stranka dolžna glede na doseženi uspeh povrniti 86% oziroma

378.106,00 SIT pravdnih stroškov.

Delna sprememba sodbe (glede ene toženke) ne vpliva na odločitev

sodišča prve stopnje glede dolžnosti povrnitve tožeči stranki

nastalih pravdnih stroškov. Tožeča stranka je že zaradi popolnega

uspeha zoper eno toženo stranko upravičena do povrnitve njej nastalih

stroškov, saj delni neuspeh nima vpliva na nastanek in višino

nastalih stroškov tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zato

izpodbijano sodbo v stroškovnem izreku spremenilo le tako, da je

tožeči stranki naložilo, da mora povrniti pvemu tožencu 378.106,00

SIT pravdnih stroškov.

Po enakem principu pa je treba odločiti tudi o povrnitvi pritožbenih

stroškov. Prvi toženec je bil s pritožbo uspešen v 86%, druga toženka

pa ni bila uspešna. Od priglašenih pritožbenih stroškov je sodišče

priznalo nagrado za sestavo pritožbe v višini 1625 točk in 10 točk za

končno poročilo stranki, vse z 20% DDV in poštne stroške ter sodno

takso za pritožbo v znesku 479.724,00 SIT. Pritožbeni stroški tako

znašajo 695.844,00 SIT in od tega odpade na prvega toženca 347.922,00

SIT. Glede na doseženi uspeh s pritožbo pa mu je tožeča stranka

dolžna povrniti 299.213,00 SIT pritožbenih stroškov. V preostalem

delu pritožnici sami nosita svoje pritožbene stroške in sta dolžni

povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki

predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1625

točk, sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 119.931,00 SIT,

priglašene 2% materialne stroške. Stroški odgovora na pritožbo skupaj

znašajo 329.579,00 SIT.