Appeal dismissed; creditor's consent to debt assumption proven only by witness testimony, not document.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Zatrjevano privolitev tožeče stranke k prevzemu dolga bi bilo v dani

dejanski situaciji moč dokazovati le z izpovedbo priče, ki je bila

pri tožeči stranki, takšno soglasje pooblaščena pravno učinkovito

izraziti.

Soglaša pa tudi z razlogovanjem prvostopnega sodišča o pravni naravi

pogodbe o pristopu k dolgu ter o pravnih učinkih pogodbe o prevzemu

dolga, v katero ne privoli upnik. Takšna pogodba sicer velja, kot to

pravilno poudarja pritožnik, a ima naravo pogodbe o prevzemu

izpolnitve (5. odst. 446. člena ZOR; 453. člen ZOR), kar pomeni, da

prvotni dolžnik še vedno odgovarja upniku za izpolnitev obveznosti,

saj upnik nasproti prevzemniku nima nobene pravice (3. odst. 453.

člena ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti vzdržalo v

veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št.

... z dne... v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka) in toženi

stranki naložilo, da je dolžna povrniti tožeči stranki

nadaljnje pravdne stroške v znesku 418.552,00 SIT z obrestmi (2.

točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh

pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi

ugodi, ter (smiselno), da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka

z obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

K pritožbi zoper odločitev prvostopnega sodišča glede pogodbe o

prevzemu obveznosti, sklenjene med T. S. d.o.o. in L. S. d.o.o. z dne

26.6.2000:

Neutemeljne so trditve pritožnika, da je prvostopno sodišče razmerja

med pravdnima strankama nekritično ocenilo v korist tožeče stranke,

ter da pri tem ni dopustilo dokazov, kot so zaslišanje priče B.

H., predstavnice tožeče stranke, s katero se je dolg usklajeval in

določal način plačila, niti priče L. Š., ki je bil lastnik in

zastopnik obeh družb, ki naj bi prevzeli dolg tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka trdila, da je bil

prenos dolga med toženo stranko v tem postopku in prevzemnikom

sklenjen in izveden v soglasju s tožečo stranko, da je tožeča stranka

po lastnih podatkih določila višino dolga (skupaj 3.902.492,91 SIT),

da je podatke s strani tožeče stranke na podlagi izpisa odprtih

postavk z dne 7.6.2000 zbrala in posredovala gospa B. H., ki je

takrat delala na saldakontih kupcev, in bi vedela povedati, kakšen je

bil dogovor med strankami in na kakšen način in na podlagi katerih

postavk je določila znesek. Tožena stranka torej ni trdila, kot to

navaja v pritožbi, da se je z B. H. dolg usklajeval in "določal način

plačila". Tožena stranka je trdila le, da bi B. H. vedela povedati

"kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama". Takšna trditev pa je

prepavšalna za dokazovanje zatrjevanega soglasja tožeče stranke k

pogodbi o prevzemu dolga z dne 26.6.2000. Ker je tožeča stranka

zanikala, da bi privolila v prevzem dolga, bi tožena stranka morala

najprej konkretno zatrjevati, kdo v imenu tožeče stranke je dal

soglasje za prevzem dolga in predlagati dokaze za to trditev. Tega,

kot rečeno, ni storila. Niti navedenega ne bi mogla uspešno dokazati

z izpovedbo priče Ljubiše Šordijana, ki je bil lastnik in zastopnik

družb, ki naj bi prevzele dolg tožene stranke (t.j. D. d.o.o in L.

S. d.o.o.). Zatrjevano privolitev tožeče stranke k prevzemu dolga bi

bilo v dani dejanski situaciji moč dokazovati le z izpovedbo priče,

ki je bila pri tožeči stranki, takšno soglasje pooblaščena pravno

učinkovito izraziti. Tožena stranka pa ni, kot že rečeno, niti

trdila, kdo v imenu tožeče stranke je zatrjevano soglasje podal. Zato

ni moč pritrditi pritožniku, da bi B. H., ki je pri tožeči stranki

delala na saldakontih kupcev in L. Š., ki ni bil v nobenem razmerju

s tožečo stranko, lahko povedala, kakšna je bila prava volja tožeče

stranke.

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da pogodba o

pristopu k dolgu z dne 9.6.2000, sklenjena med tožečo stranko in

družbo D. d.o.o., Ljubljana, ne predstavlja soglasja tožeče stranke k

prevzemu dolga tožene stranke do tožeče stranke s strani L. S.

d.o.o., kot to trdi pritožnik. Soglaša tudi z razlogi prvostopnega

sodišča za takšno oceno, katerim se v celoti pridružuje (1. odstavek

5. strani obrazložitve sodbe). Soglaša pa tudi z razlogovanjem

prvostopnega sodišča o pravni naravi pogodbe o pristopu k dolgu ter o

pravnih učinkih pogodbe o prevzemu dolga, v katero ne privoli upnik.

Takšna pogodba sicer velja, kot to pravilno poudarja pritožnik, a ima

naravo pogodbe o prevzemu izpolnitve (5. odst. 446. člena ZOR; 453.

člen ZOR), kar pomeni, da prvotni dolžnik še vedno odgovarja upniku

za izpolnitev obveznosti, saj upnik nasproti prevzemniku nima nobene

pravice (3. odst. 453. člena ZOR).

Prvostopno sodišče je tudi pravilno kot pravno pomembno dejstvo

izpostavilo zapis v 2. odst. 2. člena Pogodbe o pristopu k dolgu z

dne ..., v kateri sta tožeča stranka in D. d.o.o. zapisali, da s

pristopom D. k dolgu dolžnik (t.j. T. S. d.o.o., Ljubljana), ni prost

svoje obveznosti in še naprej ostane zavezan za poplačilo obveznosti

do upnika, vse do celotnega poplačila upnikove terjatve. Zatrjevane

privolitve upnika k prevzemu dolga ne dokazuje niti trditev

pritožnika, da je tožeča stranka sama sestavila pogodbo o pristopu k

dolgu, niti je ne dokazuje trditev, da je "prevzemnik" dolg plačal.

Pritožbeno sodišče pa, ob zgolj pavšalnih trditvah tožene stranke o

plačilu dolga, ki jih je tožeča stranka prerekala, soglaša tudi z

oceno prvostopnega sodišča, da predlagani dokaz z zaslišanjem

direktorja družb D. d.o.o. in L. S. d.o.o. ni primeren za dokazovanje

zatrjevanega plačila dolga, kar je imelo prvostopno sodišče tudi v

mislih, ko je zapisalo, da ta dokaz ne more nadomestiti listinskih

dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil vtoževani dolg plačan.

Prvostopno sodišče je torej pravilno zaključilo, da tožena stranka ni

dokazala, da je tožeča stranka privolila v prevzem dolga s strani

L. S. d.o.o. in da je zato tožena stranka še vedno dolžnik tožeče

stranke. Zato je tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo

terjatev tožeče stranke do tožene stranke, ki so bile predmet zgoraj

navedene pogodbe, utemeljeno ugodilo.

K pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s pogodbo o

prevzemu obveznosti z dne 16.12.1998 (A202):

Pritožnik graja oceno prvostopnega sodišča, da je bila pogodba o

prevzemu dolga (obveznosti) z dne 16.12.1998, v kateri sta kot

pogodbeni stranki navedeni T. J. d.o.o. in T. S. d.o.o, Ljubljana,

dejansko sklenjena med T. J. d.o.o., G. N. s.p., Jana Husa 3,

Ljubljana in toženo stranko, češ da je v pogodbi kot pogodbena

stranka navedena T. J. d.o.o. in ne T. J., G.N. s.p.. To sicer drži,

vendar pa je prvostopno sodišče glede na dejstva in okoliščine, ki

jih je

ugotovilo, na podlagi pravilne ocene izvedenih dokazov, to je, da je

tožeča stranka poslovala s T. J., G. N. s.p., da tožena stranka ni

dokazala, da bi tožeča stranka poslovala tudi s podjetjem T.J.

d.o.o., niti da je to podjetje kdaj obstajalo), pravilno zaključilo,

da so predmet navedene pogodbe z dne 16.12.1998 dolgovi T. J.,

G. N. s.p. in ne dolgovi T. J. d.o.o.. Z argumenti prvostopnega

sodišča za takšno oceno se pritožbeno sodišče v celoti strinja in se

jim pridružuje (tč. 3 obrazložtive sodbe). Pritožbeno sodišče soglaša

tudi z nadaljnjo oceno prvostopnega sodišča, da pogodba z dne

16.12.1998 po vsebini predstavlja pogodbo o prevzemu dolga in z

razlogi za takšno oceno. Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo, da

dejstvo, da je tožeča stranka sama predložila pogodbo z dne

16.12.1998, kaže na to, da ji je bila pogodba predložena, torej, da

je bila o prevzemu dolga obveščena, ter da privolitev v prevzem dolga

izhaja že iz njenih konkludentnih dejanj. Na podlagi navedenega pa je

pravilno zaključilo, da je tožena stranka prevzela obveznost T.

J., G. N. s.p. do tožeče stranke v višini 5.500.000,00 SIT ter da je

na podlagi navedene pogodbe vzpostavljena obveznost tožene stranke

do tožeče stranke, kakršna je doslej obstajala med T. J., G.

N. s.p. in tožečo stranko ter zato tožbenemu zahtevku v delu, ki se

nanaša na terjatve tožeče stranke do T. J., G. N. s.p. utemeljeno

ugodilo.

Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka, teh pa tožena stranka ni niti konkretizirala,

niti tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni

dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP). Odločilno dejansko stanje je

pravilno in popolno ugotovilo, na ugotovljeno dejansko stanje pa

pravilno uporabilo materialno pravo.

Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker

niso odločilnega pomena.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in

izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.

člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.