Leasing contract rescission allows return of vehicles but denies full monetary claim due to missing vehicle values.

Pritožba tožene stranke se zavrne proti delu sodbe sodišča prve

stopnje, v katerem je toženi stranki naloženo, da v roku 15 dni

tožeči stranki vrne v neposredno posest predmet leasinga po pogodbi o

finančnem leasingu št...., to je tovorno vozilo ... (z reg. št.

...), in predmet leasinga po pogodbi o finančnem leasingu št.

..., to je prikolico TIP ... in zaboj PAL (z reg. št....)

in se v tem obsegu sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka

potrdi.

V preostalem izpodbijanem delu 1. točke, 3. in 4. točki izreka pa se

pritožbi tožene stranke ugodi in se v tem obsegu sodba sodišča prve

stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov

postopek.

Pritožbi tožeče stranke zoper 2. točko izreka se ugodi, sodba se

razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

O pritožbenih stroških obeh pravdnih strank bo odločeno s končno

odločbo.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je v prvem delu izreka odločitev oblikovalo

tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v okviru 2.

točke tožbenega zahtevka, to je o vrnitvi v neposredno posest

predmete leasinga po obeh pogodbah. V nadaljevanju pa je svojo

odločitev oblikovalo tako, da je v izrek odločbe vneslo zahtevek, ki

ga tožeča stranka v tem postopku ni postavila.

Ko sta obe pogodbi zaradi kršitev tožene stranke razdrti, je tožena

stranka v skladu s pogodbenimi določili dolžna vrniti oba predmeta

leasinga. Tožeča stranka tako utemeljeno zahteva vrnitev stvari.

Obojega, vrnitev predmetov leasinga in plačila zneska 18.882.374,58

SIT pa tožeča stranka ne more uspešno zahtevati. O denarnem

(odškodninskem) zahtevku bi lahko sodišče prve stopnje odločalo, če

bi bila znana vrednost vseh vozil.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka razsodilo, da je tožena

stranka dolžna v roku 15 dni tožeči stranki vrniti v neposredno

posest predmete leasinga po dveh pogodbah o finančnem leasingu, nato

je tožeča stranka v roku 30 dni po vrnitvi teh predmetov dolžna

opraviti cenitev predmetov in jih prodati v skladu z ocenjeno

vrednostjo, o čemer je dolžna takoj obvestiti toženo stranko, nato pa

je tožena stranka v roku 15 dni po prejemu obvestila dolžna plačati

tožeči stranki razliko med 18.882.374,58 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi za čas od 12.3.2003 do dneva prodaje in prodajno ceno, ki jo

bo tožeča stranka dosegla s prodajo, z zakonskimi zamudnimi obrestmi

za čas od prejema obveznosti do dneva plačila. Kar je zahtevala

tožeča stranka več je zavrnilo (2. točka izreka). Sklenilo je, da je

tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti tožeči stranki njene

pravdne stroške v znesku 852.848,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 8.12.2003 do plačila (3. točka izreka). Tožena stranka

sama nosi svoje stroške (4. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka je

izpodbijala sodbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 1. odst. 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka pa zaradi absolutne

bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 338. člena

ZPP. Tožeča stranka je predlagala spremembo izpodbijane sodbe v točki

1. izreka tako, da sodišče druge stopnje določi sankcijo za primer,

če tožena stranka v roku 15 dni ne bi vrnnila v neposredno posest

tožeči stranki predmetov leasinga, ki bi bila v tem, da je tožena

stranka dolžna tožeči stranki plačati polni znesek 18.882.374,58 SIT

skupaj s pripadki. Tožena stranka pa je predlagala spremembo

izpodbijane sodbe tako, da sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek

zavrne oziroma podrejeno razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in

zadevo vrne v novo odločanje.

Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbi in zahtevali povrnitev

pritožbenih stroškov.

Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena.

1. O utemeljenosti pritožbe tožene stranke.

Tožeča stranka je oblikovala tožbeni zahtevek tako, da naj sodišče

prve stopnje odloči, da ji je tožena stranka dolžna plačati vtoževani

znesek v višini 18.882.374,58 SIT s pripadki (1. točka zahtevka-

primerjaj v spisu list. št. 3). Hkrati pa je zahtevala, da naj ji

tožena stranka vrne v neposredno posest predmeta leasinga po dveh

pogodbah o finančnem leasingu, kot je navedeno v točki 2 tožbenega

zahtevka in ji povrne njene pravdne stroške (list. št. 3 v spisu).

Sodišče prve stopnje je v prvem delu izreka odločitev oblikovalo

tako, da je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke v okviru 2.

točke tožbenega zahtevka, to je o vrnitvi v neposredno posest

predmete leasinga po obeh pogodbah. V nadaljevanju pa je svojo

odločitev oblikovalo tako, da je v izrek odločbe vneslo zahtevek, ki

ga tožeča stranka v tem postopku ni postavila. Takšna odločitev je

namreč vsebovana v nadaljevanju 1. točke izreka, kjer je sodišče prve

stopnje naložilo tožeči stranki dolžnost opraviti cenitev predmetov

in jih prodati v skladu z ocenjeno vrednostjo, o čemer je dolžna

takoj obvestiti toženo stranko, nato pa je tožena stranka v roku 15

dni od prejema obvestila dolžna plačati tožeči stranki razliko med

vtoževanim zneskom, to je vrednostjo predmetov leasinga z zakonskimi

zamudnimi obrestmi in prodajno ceno, ki jo bo tožeča stranka dosegla

s prodajo s pripadki za čas od prejema obvestila do dneva plačila.

Zoper zadnji del odločitve pa je tožena stranka uveljavljala

prekoračitev tožbenega zahtevka zunaj okvirov 2. člena ZPP. Kot je

bilo razloženo, tožeča stranka ni oblikovala tožbenega zahtevka, kot

je odločilo sodišče prve stopnje v delu 1. točke izreka. S sodbo

sodišča prve stopnje je bil torej prekoračen tožbeni zahtevek v tem

delu, kot je bilo navedeno. Ker je kot bo pojasnjeno v nadaljevanju,

možen nadaljnji postopek pred sodiščem prve stopnje, je sodišče druge

stopnje sodbo sodišča prve stopnje v omenjenem delu (1. točka izreka)

razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje

(357. člen ZPP).

2. O neutemeljenosti pritožbe tožene stranke.

Tožena stranka se v pritožbi strinja z materialnopravnim stališčem

sodišča prve stopnje, da ob tem, ko sta obe pogodbi zaradi kršitev

tožene stranke razdrti, je tožena stranka v skladu s pogodbenimi

določili dolžna vrniti oba predmeta leasinga. Tožeča stranka tako

utemeljeno zahteva vrnitev stvari. Vendar pa ne more zahtevati tako

vrnitve stvari kot plačila vseh obrokov, saj se je po pogodbi

(primerjaj A/2) tožeča stranka zavezala, da bo prodala predmete, ki

(ko) jih leasingojemalec (tožena stranka) vrne, prejeti znesek pa

mora ustrezati po izvedencu določenemu znesku vrednosti predmetov, ki

ga je treba odšteti od zneska, ki ga tožena stranka dolguje. Obojega,

torej vrnitev predmetov leasinga in plačila vtoževanega zneska pa ne

more zahtevati.

Ker tožena stranka izrecno niti ne napada odločitve sodišča prve

stopnje v tistem delu 1. točke izreka, kjer je naložena toženi

stranki vrnitev predmetov leasinga, sodišče druge stopnje pa tudi po

uradnem preizkusu izpodbijanega dela 1. točke izreka ugotavlja, da ni

podana nobena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka,

materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je v tem delu

neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo

(353. člen ZPP).

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Tožeča stranka sicer izrecno napada le odločitev dela 1. točke izreka

sodbe sodišča prve stopnje in sicer v tem smislu, naj sodišče druge

stopnje določi sankcijo za primer, če tožena stranka ne bi v

postavljenem roku vrnila obeh predmetov leasinga. Sankcija naj bi

bila v tem, da bi bila tožena stranka dolžna plačati v celoti

vtoževani znesek (primerjaj 1. točko tožbenega zahtevka tožeče

stranke). S tem pa po vsebini tožeča stranka napada tudi odločitev

sodišča prve stopnje, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke

v večjem obsegu kot je to izraženo v 1. točki izreka odločbe. Zato je

sodišče druge stopnje po vsebini štelo, da se je pritožila tudi zoper

2. točko izreka.

Sodišče druge stopnje se strinja z materialnopravnimi razlogi v

izpodbijani sodbi v delu, kjer je sodišče prve stopnje pravilno

navedlo, da sta obe pogodbi zaradi kršitev tožene stranke razdrti.

Zato bi morala tožena stranka v skladu s pogodbenimi določili vrniti

tožeči stranki predmete leasinga. Obojega, vrnitev predmetov leasinga

in plačila zneska 18.882.374,58 SIT pa tožeča stranka ne more uspešno

zahtevati. O denarnem (odškodninskem) zahtevku bi lahko sodišče prve

stopnje odločalo, če bi bila znana vrednost vseh vozil. Vendar pa je

možnost ugotavljanja vrednosti vozil odvisna od sodelovalne dolžnosti

tožene stranke. Če bi tožena tožeči stranki vozila izročila bi tožeča

stranka ravnala v skladu s točko 17.1. Splošnih pogojev pogodbe o

finančnem leasingu vozila (primerjaj v prilogi A/8, dalje Splošni

pogoji), če bi upoštevala ceno, ki bi ustrezala vrednosti predmetov

leasinga, ki bi jo izračunal neodvisni izvedenec v času nadomestnega

vnovčenja. Obveznost odšteti izkupiček, ki bi bil dobljen s prodajo

vozil od obstoječega dolga, izračunanega po pravilih 7. poglavja

Splošnih pogojev, je tožeča stranka že sama navedla (primerjaj tč. V.

pripravljalne vloge tožeče stranke, list. št. 23). Upoštevanje

vrednosti vozil, ob izračunanem dolgu, pa ji je zaradi svojega

ravnanja onemogočala tožena stranka (primerjaj trditev tožeče stranke

v isti pripravljalni vlogi pod tč. VI., list. št. 24).

Od razpleta nadaljnnega postopka, torej ali bo tožeča stranka sploh

lahko ugotovila vrednost vozil, bo odvisna odločitev sodišča prve

stopnje v denarnem (odškodninskem) zahtevku. Iz enakih razlogov kot v

razveljavitvi sodbe prve stopnje je sodišče druge stopnje pritožbi

tožeče stranke ugodilo, sodbo tudi v 2. točki in posledično v 3. in

4. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v

novo sojenje (354. člen ZPP). Napotki sodišču prve stopnje izhajajo

iz navedene obrazložitve v tej odločbi.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. člena ZPP. O

pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.