Court dismisses appeal confirming interest awarded from debt default date under new OZ and ZPOMZO-A rules.

Pritožba se zavrne in se izpodijana sodba v izpodbijanem delu

izpodbijane 2. točke izreka, to je za prisojene obresti od zneska

1.500.000,00 SIT od dne 1.1.2002 do dne 6.11.2003, potrdi.

Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Na novo uveljavljena ureditev zamudnih obresti po OZ in ZPOMZO-A pa

omogoča, da se od uveljavitve teh zakonov dalje priznavajo zamudne

obresti od nastanka dolžnikove zamude, vendar samo kot čiste zamudne

obresti brez valorizacijskih obresti, po temeljni obrestni meri. OZ

je namreč na novo uredil zamudne obresti in uzakonil obrestno mero

zamudnih obresti z nespremenljivo 8% odstotno obrestno mero, čeprav

je začasno pustil v veljavi režim zamudnih obresti z vračunano

valorizacijsko obrestno mero in določil ZPOMZO-A kot zakon, ki

začasno ureja višino zamudnih obresti in ki je številčno ločil prave

zamudne obresti (13,5%) od obresti po predpisani obrestni meri z

vključeno valorizacijo, kar omogoča prisojanje obresti od dneva

dolžnikove zamude dalje (tako tudi načelno pravno mnenje, občne seje

Vrhovnega sodišča RS, 26.6.2002).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom opr. št. ... z dne

... dovolilo spremembo tožbe z dne 6.11.2003 (1. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati prvotožeči stranki

znesek 1.500.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi po 13,5% obrestni meri

od 1.1.2002 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje po 17% obrestni meri do

dneva izdaje prvostopne sodbe dne 6.11.2003, od izdaje prvostopne

odločbe dne 6.11.2003 dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih

obresti do plačila (2. točka izreka). Tožbeni zahtevek prvotožeče

stranke na plačilo zneska 575.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 1.1.2002 do plačila je zavrnilo (3. točka izreka).

Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek drugotožeče stranke na plačilo

802.674,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2000 do plačila

(4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna povrniti

prvotožeči stranki pravdne stroške v znesku 338.087,00 SIT z obrestmi

(5. točka izreka), drugotožeči stranki pa, da je dolžna povrniti

toženi stranki pravdne stroške v znesku 31.513,00 SIT z obrestmi (6.

točka izreka).

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo zoper tisti del sodbe

sodišča prve stopnje, v katerem so bile prvotožeči stranki prisojene

obresti od zneska 1.500.000,00 SIT od dne 1.1.2002 do dneva izdaje

prvostopne odločbe dne 6.11.2003, zaradi zmotne uporabe materialnega

prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo

sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da prvotožeči

stranki prisodi zamudne obresti od zneska 1.500.000,00 SIT le od

dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila, to je od dne

6.11.2003 dalje.

Prvotožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je prvotožnici prisodilo odškodnino v skupni

višini 1.500.000,00 SIT (1.450.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo in

50.000,00 SIT za premoženjsko škodo). Ugotovilo je, da je ta

odmerjena po cenah na dan sodne odločbe. Zaključilo je, da gredo

prvotožnici v skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na Občni

seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002 zamudne

obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo od uveljavitve

Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) dalje (1.1.2002),

upoštevajoč določila Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o

predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri

(Ur. l. RS št. 109/2001 - ZPOMZO-A) do dne 27.6.2003 v višini

predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero (13,5%

obrestna mera), od 28.6.2003 dalje do dneva izdaje prvostopne sodbe

pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti (17% obrestna

mera), od tedaj dalje do plačila pa nadaljnje zakonske zamudne

obresti, kar naj bi veljalo tudi za denarno odškodnino za povrnitev

premoženjske škode, odmerjene po cenah na dan sodne odločbe.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodna praksa do sprejema

načelnega pravnega mnenja priznavala zamudne obresti za

nepremoženjsko škodo le od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do

plačila. Z uporabo določbe 2. odst. 189. člena ZOR, po kateri se

povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, je sicer

bila zagotovljena realna vrednost prisojene odškodnine, ni pa bila s

tem izpolnjena prava funkcija zamudnih obresti kot civilne sankcije

zaradi dolžnikove zamude, to je odmena za neuporabo denarja. Po

nastanku zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti namreč dolžnik

dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (1. odst. 277. člen ZOR;

380. člen OZ). V zamudo pride, če ne izpolni obveznosti v roku,

določenem za izpolnitev, če rok za izpolnitev ni določen, pa ko upnik

ustno ali pismeno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega

postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od

njega, naj izpolni svojo obveznost (324. člen ZOR; 299. člen OZ).

Upnik ima torej od dolžnikove zamude dalje pravico uveljavljati

zamudne obresti od uveljavljane terjatve. Sodna praksa do sprejema

načelnega pravnega mnenja oziroma do uveljavitve Obligacijskega

zakonika in Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in

temeljni obrestni meri (1. januarja 2002) ni priznavala zamudnih

obresti za čas od postavitve zahtevka dalje, ker naj bi do tedaj

veljavne zamudne obresti po predpisani obrestni meri pomenile tudi

valorizacijo terjatve za ta čas. Na novo uveljavljena ureditev

zamudnih obresti po OZ in ZPOMZO-A pa omogoča, da se od uveljavitve

teh zakonov dalje priznavajo zamudne obresti od nastanka dolžnikove

zamude, vendar samo kot čiste zamudne obresti brez valorizacijskih

obresti, po temeljni obrestni meri. OZ je namreč na novo uredil

zamudne obresti in uzakonil obrestno mero zamudnih obresti z

nespremenljivo 8% odstotno obrestno mero, čeprav je začasno pustil v

veljavi režim zamudnih obresti z vračunano valorizacijsko obrestno

mero in določil ZPOMZO-A kot zakon, ki začasno ureja višino zamudnih

obresti in ki je številčno ločil prave zamudne obresti (13,5%) od

obresti po predpisani obrestni meri z vključeno valorizacijo, kar

omogoča prisojanje obresti od dneva dolžnikove zamude dalje (tako

tudi načelno pravno mnenje, občne seje Vrhovnega sodišča RS,

26.6.2002).

Dne 28.6.2003 pa je začel veljati Zakon o predpisani obrestni meri

zamudnih obresti (ZPOMZO-1), ki je določil, da predpisana obrestna

mera zamudnih obresti znaša 17% letno (1. odst. 2. člena) in je torej

opustil ločevanje med pravimi realnimi zamudnimi obrestmi in

valorizacijskimi obrestmi (in torej ne vsebuje temeljne obrestne

mere). Zato gredo oškodovancu za čas od dneva začetka veljavnosti

tega zakona dalje, to je od dne 28.6.2003 dalje, pa do dneva izdaje

sodbe sodišča prve stopnje obresti po navedenem zakonu, to je višini

17% letne obrestne mere, od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje

dalje pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, v

skladu z veljavno zakonodajo.

Ob povedanem se izkaže, da je bila odločitev prvostopnega sodišča

glede prisojenih obresti od dne 1.1.2002 do dne 6.11.2003

materialnopravno pravilna.

Pritožnik se v podporo svojim trditvam, da gredo oškodovanki zamudne

obresti le od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila

neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips

546/2002 z dne 6.11.2003, saj v omenjeni zadevi ni šlo za identično

dejansko situacijo, kot je obravnavana. Odškodnina v navedeni zadevi

je bila namreč odmerjena in prvostopna sodba izdana pred začetkom

veljavnosti OZ oziroma ZPOMZO-A oziroma pred sprejemom načelnega

pravnega mnenja (to je dne 15.1.2001). V obravnavani zadevi pa je

bila prvostopna sodba izdana po uveljavitvi OZ oziroma ZPOMZO-A in po

sprejemu načelnega pravnega mnenja (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča

opr. št. II Ips 172/2004 z dne 26.5.2005).

Ker je torej prvostopno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo

in ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, na katere je

pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350.

člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano

sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.

člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.