Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cpg 129/2004 ECLI:SI:VSLJ:2005:I.CPG.129.2004 AI generated

Appeal court allows appeal, revoking enforcement order due to statute of limitations interruption by debt acknowledgment agreement.

Case Number VSL sodba I Cpg 129/2004
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appeal court partially allowed the appeal, revoking the lower court's enforcement order regarding specific debt portions while upholding the main judgment. The appellant argued that a 1998 settlement agreement interrupted the statute of limitations, but the court found the defendant's later compensation request did not constitute an explicit acknowledgment of the disputed claims. Consequently, the statute of limitations expired, leading to the dismissal of the claim for those amounts and an award of legal costs to the respondent.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZOR) 2. odst. 387. člen; Zakon o postopku pri izvrševalnih postopkih (ZPP) 358. člen: An agreement acknowledging debt interrupts the statute of limitations, but a subsequent request for compensation referencing the agreement without explicit acknowledgment of the specific disputed claims does not restart the limitation period.

Keywords

AI generated
statute of limitations interruption debt acknowledgment agreement enforcement order revocation limitation period expiration legal costs allocation

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

1.v 2. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v

Ljubljani, opr. št. ... z dne ..., razveljavi v 1. točki izreka tudi

za glavnico 1.928.486,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zneska:

- 151.746,10 SIT od 7.7.1994 do plačila,

- 126.246,00 SIT od 16.9.1994 do plačila,

- 167.559,00 SIT od 29.11.1994 do plačila,

- 20.201,80 SIT od 29.11.1994 do plačila,

- 87.632,00 SIT od 5.1.1994 do plačila,

- 17.089,00 SIT od 11.1.1995 do plačila,

- 27.368,00 SIT od 23.1.1995 do plačila,

- 230.566,00 SIT od 15.3.1994 do plačila,

- 22.766,00 SIT od 29.3.1995 do plačila,

- 195.732,00 SIT od 10.4.1995 do plačila,

- 13.053,00 SIT od 24.4.1995 do plačila,

- 112.185,00 SIT od 25.5.1995 do plačila,

- 23.553,50 SIT od 31.5.1995 do plačila,

- 30.371,00 SIT od 6.6.1995 do plačila,

- 97.492,00 SIT od 20.6.1995 do plačila,

1.003,00 SIT od 4.7.1995 do plačila,

- 119.790,00 SIT od 6.7.1995 do plačila,

- 154.030,00 SIT od 13.7.1995 do plačila,

- 88.724,00 SIT od 21.7.1995 do plačila,

- 93.499,00 SIT od 21.7.1995 do plačila,

- 33.331,00 SIT od 2.8.1995 do plačila in

- 85.358,00 SIT od 22.8.1995 do plačila

in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

2. V 4. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna

toženi stranki povrniti 307.774,00 SIT pravdnih stroškov.

[JEDRO]

Pritožbeno sodišče soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da

ima sklenitev sporazuma z dne 17.7.1998 učinek pripoznave dolga, saj

je tožena stranka v njem izrecno priznala obstoj terjatev po

navedenih policah (2. čl. citiranega sporazuma - list. št. B 7).

Pretrganje zastaranja pomeni, da začne zastaranje teči znova (1.

odst. 392. čl. ZOR). Kasnejše razdrtje tega sporazuma, ki je urejal

način plačila ugotovljenih obveznosti, pa ne vpliva na učinke

pripoznave terjatve, ki so nastopili s samim podpisom sporazuma.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje razveljavilo 1. točko

izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št.

... z dne ... za znesek:

-23.975,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

14.12.1995 do 29.2.1996,

- 552.496,00 SIT,

- 52.054,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.2.1996 do

plačila,

- 28.166,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1996 do

plačila,

- 909.736,00 SIT

in postopek v temu delu zaradi umika tožbe ustavilo (1. točka

izreka). Sodišče prve stopnje pa je obdržalo v veljavi citirani sklep

o izvršbi v 1. točki izreka za glavnico 1.928.486,40 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi, navedenimi v izreku te sodbe (2. točka izreka

izpodbijane sodbe). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo

in tožbeni zahtevek zavrnilo (3. tč. izreka). Toženi stranki je

naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku

39.176,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2001 in v

znesku 36.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2003 do

plačila (4. točka izreka).

Zoper dajatveni del sodbe (2. in 4. točka izreka) je pravočasno

vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in

pritožbenemu sodišču predlagala, da v izpodbijanem delu sodbo

razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se

nanaša na neplačane premije po zavarovalnih policah št.: ..., v

skupnem znesku 1.928.486,40 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zapadlosti posamezne premije do plačila. Tožena stranka

je tožbenemu zahtevku primarno nasprotovala z ugovorom zastaranja

terjatve. Zoper tovrstni ugovor se je tožeča stranka branila z

zatrjevanim pretrganjem zastaranja zaradi pripoznave dolga s strani

tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša z utemeljitvijo sodišča

prve stopnje, da ima sklenitev sporazuma z dne 17.7.1998 učinek

pripoznave dolga, saj je tožena stranka v njem izrecno priznala

obstoj terjatev po navedenih policah (2. čl. citiranega sporazuma -

list. št. B 7). Pretrganje zastaranja pomeni, da začne zastaranje

teči znova (1. odst. 392. čl. ZOR). Kasnejše razdrtje tega sporazuma,

ki je urejal način plačila ugotovljenih obveznosti, pa ne vpliva na

učinke pripoznave terjatve, ki so nastopili s samim podpisom

sporazuma.

Utemeljena pa je pritožba v delu, s katerim zatrjuje zmotno

ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s presojo učinkov predloga za

medsebojno kompenzacijo tožene stranke št. ... z dne ... (B 9).

Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da je z navedenim predlogom

tožena stranka ponovno pripoznala dolg do tožeče stranke, ki je

predmet tega dela tožbenega zahtevka iz zgoraj citiranih zavarovalnih

polic. Z navedenim predlogom je namreč tožena stranka predlagala

kompenzacijo - obveznost tožeče stranke do tožene stranke z

obveznostmi tožene stranke po specificirano opredeljenih zavarovalnih

policah, ki pa niso predmet tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje

je štelo, da je tožena stranka pripoznavo tiste terjatve iz spornih

polic, ki so predmet tožbenega zahtevka, zgolj zato, ker se v

predlogu za kompenzacijo sklicuje na sporazum (B 7), v katerem je

tožena stranka pripoznala obstoj terjatev tudi glede spornih premij.

Takšno sklepanje pa je po mnenju pritožbenega sodišča

materialnopravno zmotno. Res je sicer, da dolžnik lahko pripozna dolg

ne le z izrecno izjavo, temveč tudi posredno (2. odst. 387. čl. ZOR).

Tožena stranka je v predlogu za medsebojno kompenzacijo specificirano

opredelila katere obveznosti (ki so bile tudi predmet sporazuma z dne

17.7.1998) bodo poravnane s kompenzacijo. Zato je njeno sklicevanje

na sporazum potrebno razumeti zgolj z vidika vztrajanja pri

veljavnosti citiranega sporazuma, po katerem bi bila tožena stranka

dolžna poravnati zgolj znesek obveznosti neplačanih premij po

zavarovalnih policah, na katere se sklicuje tožena stranka v predlogu

za kompenzacijo. Iz tako podane izjave torej ni mogoče sklepati, da

bi tožena stranka v posledici razdrtja sporazuma z dne 17.7.1998

izrecno pripoznala obstoj terjatve, glede katere je bil sicer s

citiranim sporazumom dogovorjen pogojni odpust dolga s strani tožeče

stranke, učinki katerega pa zaradi neizpolnitve pogoja (plačila s

strani tožene stranke), niso nastopili. Zaradi zmotne dokazne ocene

navedene listine je torej materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča

prve stopnje glede pretrganja zastaranja na podlagi predloga za

medsebojno kompenzacijo z dne 12.4.1999.

Tožeča stranka se je v trditvenih navedbah glede pretrganja

zastaranja poleg sklicevanja na sporazum z dne 17.7.1998, čemur je

kot rečeno pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje, sklicevala

tudi na pripoznave v kasnješih pogajanjih o plačilu, zlasti na

sestanku dne 1.4.1999 (navedbe v točki II. pripravljalne vloge z dne

26.2.2003). Ker pa tožeča stranka glede teh trditev ni ponudila

nikakršnih dokazov, v tem delu ni mogoče govoriti o nepopolno

ugotovljenem dejanskem stanju. V posledici pravilne presoje dokaznih

listin pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožeča stranka

izkazala pretrganje zastaranja zgolj z dnem 17.7.1998. Ker je po

ponovnem pričetku teka zastaralnega roka do vložitve tožbe

(2.11.2001) triletni zastaralni rok iztekel, je ugovor zastaranja

utemeljen, v posledici česar je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.

Na osnovi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno

iz izreka te sodbe (2. točka 358. čl. ZPP).

Drugačna odločitev pritožbenega sodišča je narekovala tudi spremembo

odločitve glede stroškov postopka. Ker je tožeča stranka v celoti

propadla s tožbenim zahtevkom, je dolžna poravnati potrebne pravdne

stroške toženi stranki (1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je

toženi stranki od priglašenih stroškov kot potrebne pravdne stroške

priznalo stroške za odvetniške storitve v skladu z veljavno

Odvetniško tarifo in sicer: za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi

(600 točk) in pripravljalne vloge z dne 28.8.2003 (600 točk),

zastopanje na prvem naroku 28.5.2003 (600 točk) in na naroku

15.10.2003 (300 točk) skupaj 2.100 točk ter priglašene stroške

kilometrine za pristop na narok (4.000,00 SIT). Ob upoštevanju 20 %

DDV znašajo stroški za odvetniške storitve 282.000,00 SIT. Tožena

stranka pa je upravičena tudi do povrnitve stroškov plačila takse za

ugovor zoper sklep o izvršbi (25.774,00 SIT).