Appeal court allows appeal, revoking enforcement order due to statute of limitations interruption by debt acknowledgment agreement.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court partially allowed the appeal, revoking the lower court's enforcement order regarding specific debt portions while upholding the main judgment. The appellant argued that a 1998 settlement agreement interrupted the statute of limitations, but the court found the defendant's later compensation request did not constitute an explicit acknowledgment of the disputed claims. Consequently, the statute of limitations expired, leading to the dismissal of the claim for those amounts and an award of legal costs to the respondent.
Legislator headnote
AI generatedZakon o izvršbi in zavarovanju (ZOR) 2. odst. 387. člen; Zakon o postopku pri izvrševalnih postopkih (ZPP) 358. člen: An agreement acknowledging debt interrupts the statute of limitations, but a subsequent request for compensation referencing the agreement without explicit acknowledgment of the specific disputed claims does not restart the limitation period.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:
1.v 2. točki izreka tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v
Ljubljani, opr. št. ... z dne ..., razveljavi v 1. točki izreka tudi
za glavnico 1.928.486,40 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
zneska:
- 151.746,10 SIT od 7.7.1994 do plačila,
- 126.246,00 SIT od 16.9.1994 do plačila,
- 167.559,00 SIT od 29.11.1994 do plačila,
- 20.201,80 SIT od 29.11.1994 do plačila,
- 87.632,00 SIT od 5.1.1994 do plačila,
- 17.089,00 SIT od 11.1.1995 do plačila,
- 27.368,00 SIT od 23.1.1995 do plačila,
- 230.566,00 SIT od 15.3.1994 do plačila,
- 22.766,00 SIT od 29.3.1995 do plačila,
- 195.732,00 SIT od 10.4.1995 do plačila,
- 13.053,00 SIT od 24.4.1995 do plačila,
- 112.185,00 SIT od 25.5.1995 do plačila,
- 23.553,50 SIT od 31.5.1995 do plačila,
- 30.371,00 SIT od 6.6.1995 do plačila,
- 97.492,00 SIT od 20.6.1995 do plačila,
1.003,00 SIT od 4.7.1995 do plačila,
- 119.790,00 SIT od 6.7.1995 do plačila,
- 154.030,00 SIT od 13.7.1995 do plačila,
- 88.724,00 SIT od 21.7.1995 do plačila,
- 93.499,00 SIT od 21.7.1995 do plačila,
- 33.331,00 SIT od 2.8.1995 do plačila in
- 85.358,00 SIT od 22.8.1995 do plačila
in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.
2. V 4. točki izreka tako, da je tožeča stranka dolžna
toženi stranki povrniti 307.774,00 SIT pravdnih stroškov.
[JEDRO]
Pritožbeno sodišče soglaša z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da
ima sklenitev sporazuma z dne 17.7.1998 učinek pripoznave dolga, saj
je tožena stranka v njem izrecno priznala obstoj terjatev po
navedenih policah (2. čl. citiranega sporazuma - list. št. B 7).
Pretrganje zastaranja pomeni, da začne zastaranje teči znova (1.
odst. 392. čl. ZOR). Kasnejše razdrtje tega sporazuma, ki je urejal
način plačila ugotovljenih obveznosti, pa ne vpliva na učinke
pripoznave terjatve, ki so nastopili s samim podpisom sporazuma.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje razveljavilo 1. točko
izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št.
... z dne ... za znesek:
-23.975,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
14.12.1995 do 29.2.1996,
- 552.496,00 SIT,
- 52.054,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.2.1996 do
plačila,
- 28.166,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1996 do
plačila,
- 909.736,00 SIT
in postopek v temu delu zaradi umika tožbe ustavilo (1. točka
izreka). Sodišče prve stopnje pa je obdržalo v veljavi citirani sklep
o izvršbi v 1. točki izreka za glavnico 1.928.486,40 SIT z zakonskimi
zamudnimi obrestmi, navedenimi v izreku te sodbe (2. točka izreka
izpodbijane sodbe). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo
in tožbeni zahtevek zavrnilo (3. tč. izreka). Toženi stranki je
naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku
39.176,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2001 in v
znesku 36.550,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.10.2003 do
plačila (4. točka izreka).
Zoper dajatveni del sodbe (2. in 4. točka izreka) je pravočasno
vložila pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in
pritožbenemu sodišču predlagala, da v izpodbijanem delu sodbo
razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.
Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.
Pritožba je utemeljena.
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku v delu, ki se
nanaša na neplačane premije po zavarovalnih policah št.: ..., v
skupnem znesku 1.928.486,40 SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi
obrestmi od zapadlosti posamezne premije do plačila. Tožena stranka
je tožbenemu zahtevku primarno nasprotovala z ugovorom zastaranja
terjatve. Zoper tovrstni ugovor se je tožeča stranka branila z
zatrjevanim pretrganjem zastaranja zaradi pripoznave dolga s strani
tožene stranke. Pritožbeno sodišče soglaša z utemeljitvijo sodišča
prve stopnje, da ima sklenitev sporazuma z dne 17.7.1998 učinek
pripoznave dolga, saj je tožena stranka v njem izrecno priznala
obstoj terjatev po navedenih policah (2. čl. citiranega sporazuma -
list. št. B 7). Pretrganje zastaranja pomeni, da začne zastaranje
teči znova (1. odst. 392. čl. ZOR). Kasnejše razdrtje tega sporazuma,
ki je urejal način plačila ugotovljenih obveznosti, pa ne vpliva na
učinke pripoznave terjatve, ki so nastopili s samim podpisom
sporazuma.
Utemeljena pa je pritožba v delu, s katerim zatrjuje zmotno
ugotovitev dejanskega stanja v zvezi s presojo učinkov predloga za
medsebojno kompenzacijo tožene stranke št. ... z dne ... (B 9).
Sodišče prve stopnje je namreč ocenilo, da je z navedenim predlogom
tožena stranka ponovno pripoznala dolg do tožeče stranke, ki je
predmet tega dela tožbenega zahtevka iz zgoraj citiranih zavarovalnih
polic. Z navedenim predlogom je namreč tožena stranka predlagala
kompenzacijo - obveznost tožeče stranke do tožene stranke z
obveznostmi tožene stranke po specificirano opredeljenih zavarovalnih
policah, ki pa niso predmet tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje
je štelo, da je tožena stranka pripoznavo tiste terjatve iz spornih
polic, ki so predmet tožbenega zahtevka, zgolj zato, ker se v
predlogu za kompenzacijo sklicuje na sporazum (B 7), v katerem je
tožena stranka pripoznala obstoj terjatev tudi glede spornih premij.
Takšno sklepanje pa je po mnenju pritožbenega sodišča
materialnopravno zmotno. Res je sicer, da dolžnik lahko pripozna dolg
ne le z izrecno izjavo, temveč tudi posredno (2. odst. 387. čl. ZOR).
Tožena stranka je v predlogu za medsebojno kompenzacijo specificirano
opredelila katere obveznosti (ki so bile tudi predmet sporazuma z dne
17.7.1998) bodo poravnane s kompenzacijo. Zato je njeno sklicevanje
na sporazum potrebno razumeti zgolj z vidika vztrajanja pri
veljavnosti citiranega sporazuma, po katerem bi bila tožena stranka
dolžna poravnati zgolj znesek obveznosti neplačanih premij po
zavarovalnih policah, na katere se sklicuje tožena stranka v predlogu
za kompenzacijo. Iz tako podane izjave torej ni mogoče sklepati, da
bi tožena stranka v posledici razdrtja sporazuma z dne 17.7.1998
izrecno pripoznala obstoj terjatve, glede katere je bil sicer s
citiranim sporazumom dogovorjen pogojni odpust dolga s strani tožeče
stranke, učinki katerega pa zaradi neizpolnitve pogoja (plačila s
strani tožene stranke), niso nastopili. Zaradi zmotne dokazne ocene
navedene listine je torej materialnopravno zmotna ugotovitev sodišča
prve stopnje glede pretrganja zastaranja na podlagi predloga za
medsebojno kompenzacijo z dne 12.4.1999.
Tožeča stranka se je v trditvenih navedbah glede pretrganja
zastaranja poleg sklicevanja na sporazum z dne 17.7.1998, čemur je
kot rečeno pravilno sledilo tudi sodišče prve stopnje, sklicevala
tudi na pripoznave v kasnješih pogajanjih o plačilu, zlasti na
sestanku dne 1.4.1999 (navedbe v točki II. pripravljalne vloge z dne
26.2.2003). Ker pa tožeča stranka glede teh trditev ni ponudila
nikakršnih dokazov, v tem delu ni mogoče govoriti o nepopolno
ugotovljenem dejanskem stanju. V posledici pravilne presoje dokaznih
listin pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je tožeča stranka
izkazala pretrganje zastaranja zgolj z dnem 17.7.1998. Ker je po
ponovnem pričetku teka zastaralnega roka do vložitve tožbe
(2.11.2001) triletni zastaralni rok iztekel, je ugovor zastaranja
utemeljen, v posledici česar je potrebno tožbeni zahtevek zavrniti.
Na osnovi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno
iz izreka te sodbe (2. točka 358. čl. ZPP).
Drugačna odločitev pritožbenega sodišča je narekovala tudi spremembo
odločitve glede stroškov postopka. Ker je tožeča stranka v celoti
propadla s tožbenim zahtevkom, je dolžna poravnati potrebne pravdne
stroške toženi stranki (1. odst. 154. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je
toženi stranki od priglašenih stroškov kot potrebne pravdne stroške
priznalo stroške za odvetniške storitve v skladu z veljavno
Odvetniško tarifo in sicer: za sestavo ugovora zoper sklep o izvršbi
(600 točk) in pripravljalne vloge z dne 28.8.2003 (600 točk),
zastopanje na prvem naroku 28.5.2003 (600 točk) in na naroku
15.10.2003 (300 točk) skupaj 2.100 točk ter priglašene stroške
kilometrine za pristop na narok (4.000,00 SIT). Ob upoštevanju 20 %
DDV znašajo stroški za odvetniške storitve 282.000,00 SIT. Tožena
stranka pa je upravičena tudi do povrnitve stroškov plačila takse za
ugovor zoper sklep o izvršbi (25.774,00 SIT).