Court partially allows appeal, overturns first instance on claim dismissal but upholds costs award.

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se prvostopna odločba v

izpodbijani 1. točki izreka razveljavi, proti izpodbijani 3., 5., 6.

in delu 7. točke izreka, ki se nanaša na tožečo stranko, pa se

pritožba tožeče stranke zavrne in se v teh delih izpodbijana odločba

potrdi.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se prvostopna sodba spremeni:

1. v izpodbijani 4. točki tako, da se tožbeni zahtevek, po katerem je

tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 151.521.323,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.1999 do plačila, zavrne;

2. v izpodbijani 7. točki izreka, v delu, ki se nanaša na toženo

stranko, pa tako, da mora tožeča stranka v osmih dneh povrniti toženi

stranki njene pravdne stroške v znesku 1.737.860,00 SIT, po preteku

tega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti od tega

zneska od zamude do plačila.

III. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka

se zavrne.

[JEDRO]

Tožeča stranka je v tožbi navedla, da ji je bilo (1) z odločbo

gradbene inšpekcije z dne 12.6.1995 (A 12) zaradi stabilnosti in

varnosti objekta naloženo rušenje in odstranitev obstoječih temeljev

in starih zidov obeh hotelov, (2) z odločbo urbanistične inšpekcije z

dne 8.6.1995 (A 13) pa takojšnja ustavitev gradnje, ker naj bi bila v

nasprotju z lokacijskim dovoljenjem in sicer za čas do pridobitve

spremenjenega lokacijskega dovoljenja. Torej iz navedb tožeče stranke

same izhaja, da je bila ustavitev gradnje posledica teh dveh odločb.

Zakaj naj bi bila ustavitev gradnje na podlagi teh dveh odločb

nezakonita, pa ne navaja. Prav tako ne navaja, kot v pritožbi

pravilno poudarja tožena stranka, da bi znova zaprosila za lokacijsko

dovoljenje, ali da bi se bila proti tema odločbama (A 12 in A 13)

pritožila. Zatrjuje le obstoj vzročne zveze med razveljavljenim

lokacijskim in gradbenim dovoljenjem ter nastalo škodo, ob tem pa

spregleda, da je bila takrat, ko je MOP razveljavilo lokacijsko in

gradbeno dovoljenje (11.10.1995 in 20.11.1995), gradnja (z odločbo

urbanistične inšpekcije z dne 8.6.1995 - A 13) že ustavljena. Iz

navedb samih tožeče stranke torej sledi logičen sklep, da

razveljavitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja ni v vzročni

zvezi z ustavitvijo gradnje.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zaradi delnega umika tožbe za znesek

212.974.584,74 SIT s pripadki in zakonitimi zamudnimi obrestmi od

zneska 506.986.518,74 SIT do 30.10.1999 postopek ustavilo (1. točka

izreka). Postopek je ustavilo tudi proti prvotno drugi toženi stranki

Občini P. (2. točka izreka). Hkrati je dovolilo objektivno spremembo

tožbe (3. točka izreka) in tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo

do 151.521.323,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.1999

do plačila (4. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (5.

in 6. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne

stroške (7. točka izreka).

2. Ugotovilo je, da je Upravna enota Piran (v nadaljevanju UE Piran)

tožeči stranki dne 3.4.1995 izdala lokacijsko dovoljenje za

adaptacijska in vzdrževalna dela ter spremembo namembnosti za začasno

ureditev bivših hotelov H. in O. v Portorožu (A 15), dne 20.5.1995

(pravilno 23.5.1995) pa še gradbeno dovoljenje za ista objekta (A

14). Dne 11.10.1995 je Ministrstvo za okolje in prostor (v

nadaljevanju MOP) izdalo odločbo, s katero je omenjeno lokacijsko

dovoljenje UE Piran razveljavilo (A 11), za tem pa dne 20.11.1995 še

odločbo, s katero je razveljavilo gradbeno dovoljenje z dne 23.5.1995

(A 10). V obe odločbi UE Piran je MOP poseglo po uradni dolžnosti na

podlagi nadzorstvene pravice, ki je izredno pravno sredstvo. Na

podlagi tožbe tožeče stranke pa je bila odločba MOP (A 11) v upravnem

sporu s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št.... z dne ... odpravljena

(B 78). Prvostopno sodišče je presodilo, da je zaradi prisilne

prekinitve del tožeči stranki nastala škoda, do katere je prišlo

zaradi izdaje citiranih odločb MOP.

3. Proti prvostopni odločbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni

stranki. Tožeča stranka jo izpodbija v 1., 3., 5., 6. in 7. točki

izreka, tožena pa v 4. in 7. točki izreka. Obe uveljavljata vse

pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Vsaka od njiju

predlaga prvenstveno spremembo izpodbijanih delov odločbe sebi v

prid, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih delov sodbe in sklepa

in vrnitev zadeve v izpodbijanih delih sodišča prve stopnje v ponovno

odločanje. Tožeča stranka zahteva tudi povrnitev stroškov

pritožbenega postopka.

4. Nobena od pravdnih strank na pritožbo nasprotne stranke ni

odgovorila.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena proti 1. točki izreka, v

preostalem delu pa je neutemeljena. Pritožba tožene stranke pa je v

celoti utemeljena.

6. K pritožbi tožene stranke:

6.1. V izpodbijani sodbi je pravilno pojasnjena vsebina in

pomen 26. člena Ustave Republike Slovenije. Pravilno je tudi

pojasnjeno, da je temelj za odškodnino po tem ustavnem določilu podan

takrat, kadar so kumulativno izpolnjene vse predpostavke civilnega

delikta in sicer, da je nastala škoda, da ta izvira iz protipravnega

ravnanja, da obstoji pravno relevantna vzročna zveza med protipravnim

ravnajem in škodo ter da je podana odškodninska odgovornost

povzročitelja.

6.2. Prvostopno sodišče je presodilo, da so vsi štirje

elementi civilnega delikta za priznanje odškodnine podani. Pritožbeno

sodišče pa ugotavlja, da je zmotna ugotovitev prvostopnega sodišča,

po kateri je podana vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem

tožene stranke. Prvostopno sodišče je namreč presodilo, da je

prisilna prekinitev del, zaradi katere je tožeča stranka utrpela

škodo, posledica citiranih odločb MOP. To pa ne drži, kot pravilno

opozarja tožena stranka v svoji pritožbi.

6.3. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da ji je bilo (1) z odločbo

gradbene inšpekcije z dne 12.6.1995 (A 12) zaradi stabilnosti in

varnosti objekta naloženo rušenje in odstranitev obstoječih temeljev

in starih zidov obeh hotelov, (2) z odločbo urbanistične inšpekcije z

dne 8.6.1995 (A 13) pa takojšnja ustavitev gradnje, ker naj bi bila v

nasprotju z lokacijskim dovoljenjem in sicer za čas do pridobitve

spremenjenega lokacijskega dovoljenja. Torej iz navedb tožeče stranke

same izhaja, da je bila ustavitev gradnje posledica teh dveh odločb.

Zakaj naj bi bila ustavitev gradnje na podlagi teh dveh odločb

nezakonita, pa ne navaja. Prav tako ne navaja, kot v pritožbi

pravilno poudarja tožena stranka, da bi znova zaprosila za

lokacijsko dovoljenje, ali da bi se bila proti tema odločbama (A

12 in A 13) pritožila. Zatrjuje le obstoj vzročne zveze med

razveljavljenim lokacijskim in gradbenim dovoljenjem ter nastalo

škodo, ob tem pa spregleda, da je bila takrat, ko je MOP

razveljavilo lokacijsko in gradbeno dovoljenje (11.10.1995 in

20.11.1995), gradnja (z odločbo urbanistične inšpekcije z dne

8.6.1995 - A 13) že ustavljena. Iz navedb samih tožeče stranke

torej sledi logičen sklep, da razveljavitev lokacijskega in

gradbenega dovoljenja ni v vzročni zvezi z ustavitvijo gradnje.

Ta je namreč bila, kot izhaja iz povzetka odločbe urbanistične

inšpekcije z dne 7.6.1995 (A 13) - v tožbi (točka I., stran 2)

ustavljena zaradi novo nastalih okoliščin, dokler si tožeča

stranka ne bi pridobila spremenjenega lokacijskega dovoljenja.

To pa pomeni, da tožeča stranka z gradnjo ne bi smela

nadaljevati tudi v primeru, če ne bi prišlo do posega v

laokacijsko in gradbeno dovoljenje s strani MOP. Tako se izkaže

za nesklepčno trditev tožeče stranke, da je podana vzročna zveza

med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem MOP. Da bi bila

izdaja odločb gradbene inšpekcije (A 12) in urbanistične

inšpekcije (A 13) posledica morebitnega protipravnega ravnanja

tožene stranke, pa kot rečeno, tožeča stranka ne zatrjuje.

6.4. Glede na navedeno je zmoten prvostopni zaključek, da je

podana vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem tožene

stranke. Po določilu 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti

dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali

s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Pri

odškodninskem zahtevku trditveno breme za škodo, protipravno

ravnanje povzročitelja in vzročno zvezo nosi tožeča stranka,

tožena pa za ekskulpacijo krivde (primerjaj 154. člen ZOR). Ker

pa vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem

tožene stranke tožeča stranka ni utemeljila, je zaradi

nesklepčnosti tožbe neutemeljen tudi njen tožbeni zahtevek. Zato

je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in

izpodbijano sodbo v dajatvenem delu spremenilo tako, da je

tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka 353. člena ZPP).

7. K pritožbi tožeče stranke:

7.1. Pod točko 6.3. in 6.4. te obrazložitve je pojasnjeno,

zakaj tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju ni utemeljen. Zato

na pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi le-ta izpodbija

prvostopno odločitev iz 5., 6. in 7. točke izreka, pritožbeno sodišče

odgovarja s smiselnim sklicevanjem na razloge pod 6.3. in 6.4. točko

te obrazložitve.

7.2. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožbeni zahtevek

tožeče stranke nikoli ni bil višji od zneska 559.996.913,00 SIT in da

je o celotnem tožbenem zahtevku prvostopno sodišče odločilo tako, kot

je razvidno iz 4. in 5. točke izreka izpodbijane sodbe. Zato drži

pritožbena trditev, da tožeča stranka tožbe ni niti delno umaknila.

Iz tega sledi, da prvostopno sodišče ni imelo podlage za sklep o

delni ustavitvi postopka. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče

izpodbijano odločbo v 1. točki izreka razveljavilo (3. točka 365.

člena ZPP).

7.3. S tožbo je tožeča stranka sprva zahtevala plačilo

odškodnine v znesku 294.012.000,00 SIT s pripadki, z zadnjo

pripravljalno vlogo pa je tožbeni zahtevek povišala na 559.996.913,00

SIT. Po določilu 2. odstavka 184. člena ZPP tudi povečanje zahtevka

pomeni spremembo tožbe. Glede na navedeno je ugotovitev prvostopnega

sodišča, da je prišlo do spremembe tožbe pravilna, pritožbena

trditev, da tožbe ni spremenila, pa je pravno zmotna. Zato je

pritožbeno sodišče pritožbo proti 3. točki izreka izpodbijanega

sklepa zavrnilo in izpodbijani sklep v tem delu potrdilo (2. točka

365. člena ZPP).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke temelji

na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP.

Skladno z veljavno Odvetniško tarifo je pritožbeno sodišče stroške

tožene stranke odmerilo na 1.737.860,00 SIT. Od tega 3.160,00 SIT

odpade na dejanske stroške tožene stranke, ostalo pa na nagrado za

zastopanje. Od zahtevka za povrnitev stroškov pritožbeno sodišče

tožeči stranki ni priznalo nagrade za zastopanje na naroku 30.5.2001

in 2.4.2001, ker teh narokov ni bilo, pa tudi ne za zastopanje na

naroku 11.4.2001, ker se tega naroka tožena stranka ni udeležila.

Prav tako ji ni priznalo nagrade za posvet s stranko pred vložitvijo

odgovora na tožbe, saj je ta nagrada vsebovana v sestavi odgovora na

tožbo, za katerega je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 2000

točk. Ker so se na narokih dne 30.5.2001 in 7.11.2001 obravnavala le

procesna vprašanja, je od zahtevanih 1000 točk za pristop na ta

narok, pritožbeno sodišče priznalo toženi stranki le dvakrat po 500

točk. Od priznane nagrade bo tožeča stranka, če toženi stranki

pravdnih stroškov znotraj osemdnevnega paricijskega roka ne bo

povrnila, morala skladno z določilom 1. odstavka 378. člena OZ

plačati tudi zakonske zamudne obresti.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke temelji na

165. členu ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožeča stranke je v

pritožbenem postopku uspela le s sorazmerno majhnim delom.