Appeal allowed; branch lacks standing as non-legal entity; case remitted for corrected plaintiff designation.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the appeal against a first-instance judgment, ruling that the plaintiff, identified as a branch office, lacked legal standing because branches are not independent legal persons. The court found the first-instance court failed to verify the plaintiff's capacity to sue, violating procedural requirements. Consequently, the judgment was vacated and the case remitted to the lower court to correct the plaintiff's designation before re-evaluating the merits.
Legislator headnote
AI generated2. odstavek 31. člena Zakona o gospodarskih družbah; 1. odstavek 76. člen Zakona o pravdnem postopku: A branch office is not a legal person and therefore lacks standing as a party; the court must ex officio ensure the party is legally capable of acting, and if a defect is curable, the party must be given an opportunity to correct the complaint.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
[JEDRO]
Glede na 2. odstavek 31. člena Zakona o gospodarskih družbah,
podružnice niso pravne osebe, čeprav smejo opravljati vse posle, ki
jih sicer lahko opravlja družba. Po 1. odstavku 76. člena ZPP je
lahko pravdna stranka med drugim le pravna oseba. Podružnica, ki ni
pravdna oseba, tako ni sposobna biti stranka. Sodišče mora med
postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki
nastopa kot stranka lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben.
Navedeno pomanjkljivost je možno odpraviti, zaradi česar je potrebno
stranko pozvati na popravo tožbe. Šele, če stranka vloge ne popravi
se takšna tožba zavrže.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče naložilo toženi stranki, da
plača tožeči stranki 8.055.673,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi
od 10.2.2002 do plačila ter ji povrne pravdne stroške v znesku
176.514,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.10.2003 do
plačila.
Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov.
Predvsem opozarja na napačno označbo tožeče stranke, ki ni pravna
oseba. Že iz tega razloga bi moralo prvostopno sodišče tožbeni
zahtevek zavreči. Podrejeno se pritožuje tudi zoper temelj in zoper
višino.
Pritožba je utemeljena.
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tožeča stranka v tožbi in v
vseh vlogah označila: Zavod za z.z. Slovenije, Območna enota
Celje. Tudi žig na tožbi in na kasnejših vlogah opredeljuje tožečo
stranko kot Območno enoto Celje. Obe predloženi pooblastili za M. K.
in I. S. sta izdani s strani direktorice Območne enote Celje, M.
S.. Tako ne more biti nobenega dvoma, da je v tej zadevi nastopala
kot tožeča stranka Območna enota Celje, ..., ne pa Zavod za
z. z. Slovenije iz Ljubljane.
V skladu s 1. odstavkom 31. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD)
ima družba lahko podružnice, ki so krajevno ločene od sedeža družbe.
Podružnice se vpišejo v register. Vendar pa je iz 2. odstavka 31.
člena ZGD izrecno razvidno, da podružnice niso pravne osebe, čeprav
smejo opravljati vse posle, ki jih sicer lahko opravlja družba. Po 1.
odstavku 76. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je pravdna stranka
lahko vsaka fizična ali pravna oseba, v 2. odstavku tega člena je
omogočeno s posebnimi predpisi širši krog, kdo poleg fizičnih in
pravnih oseb je lahko pravdna stranka. V 3. odstavku pa je predvidena
tudi izjema, s pravnim učinkom v določeni pravdi, da se dovoli
stranki, ki nima sposobnosti biti stranka po 1. in 2. odstavku tega
člena, pridobitev sposobnosti biti stranka.
Kot je zgoraj že navedeno glede na določilo 2. odstavka 31. člena
ZGD, Območna enota Celje, ni pravna oseba. To je le matična ustanova
Zavod za z.z. Slovenije iz Ljubljane. Ker torej tako označena tožeča
stranka ni pravna oseba, ji zakon ne dovoljuje, da bi nastopala kot
pravdna stranka, saj te sposobnosti nima. Podana je bistvena kršitev
iz 11. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Postopka se je udeleževala
tožeča stranka, ki ne more biti pravdna stranka. Že iz tega razloga
je moralo pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugoditi,
izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo v skladu s 3. odstavkom 354.
člena ZPP vrniti prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. V skladu s
1. odstavkom 81. člena ZPP namreč sodišče v takšnem primeru, če
ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka ne more biti pravdna
stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče
stranke, da tožbo v tem delu popravi. Pritožbeno sodišče namreč
ocenjuje v skladu z veljavno sodno prakso, da se ta napaka da
odpraviti. Le v primeru, če je tožeča stranka v roku, ki ga bo
določilo prvostopno sodišče ne bo odpravila, jo bodo zadele posledice
te pomanjkljivosti, ki pomenijo zavrženje tožbe (glej 5. odstavek 81.
člena ZPP).
V zvezi z ostalimi pritožbenimi navedbami tožene stranke v pritožbi,
ki se nanašajo na sam temelj in višino, pa pritožbeno sodišče
ocenjuje, da niso utemeljene. Pritožbeno sodišče se namreč v celoti
strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da je šlo za hudo
malomarnost na strani zavarovanca tožene stranke, glede same višine
zahtevka pa opozarja, da je tožena stranka tekom prvostopnega
postopka višini ugovarjala zgolj pavšalno. Zato je z novimi navedbami
prekludirana že po 1. odstavku 286. člena ZPP.
Zaradi razveljavitve se odločitev o stroških pritožbenega postopka
pridrži za končno odločbo v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP.