Appeal dismissed; court rejects claim that tort against third party caused loss to defendant's subsidiary.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appeal against a first-instance judgment ordering the defendant to pay damages. The defendant argued that a letter from the plaintiff's company prevented a contract between the plaintiff and the defendant's subsidiary, causing the subsidiary's loss. The court held that the alleged tort against a third party did not establish a causal link to the defendant's subsidiary because the subsidiary was not a direct victim of the same contractual expectation. Consequently, the first-instance finding of no liability remained valid.
Legislator headnote
AI generatedZakon o parnični postopku (ZPP) 286. člen; Zakon o odškodninskem postopku (ZOP) 154. člen: A tort committed against a third party does not automatically establish liability to a defendant's subsidiary unless a direct causal link between the tort and the subsidiary's specific loss is proven.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Očitano protipravno dejanje naj bi po tožbenih trditvah poseglo v
pričakovano relativno pravico iz pričakovane pogodbe hčerinske družbe
tožene stranke (nasprotne tožeče stranke).
Osebe, ki so kot pogodbeni partnerji potencialne pogodbene stranke
sodelovali pri pripravi nameravanega posla na njeni strani (torej
tudi tožena stranka), pa so oškodovane šele, če jim potencialni
pogodbeni partner ne izpolni njegovih pogodbenih obveznosti, ali če
se izjalovi možnost pričakovane sklenitve pogodbe. Gre tako za drugo
in drugačno relativno pravico oziroma drugo in drugačno pričakovano
relativno pravico od tiste, ki naj bi bila prizadeta z očitanim
škodljivim ravnanjem.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe toženi stranki
naložilo plačilo 53.022,47 EUR spp, ugotovilo, da ne obstoji v pobot
uveljavljana terjatev in zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni
tožbi, s katerim je nasprotna tožena stranka uveljavljala plačilo
odškodnine v znesku 625.887,60 EUR.
Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena
stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve
določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in
zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu
sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, ali pa naj jo
razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Tožena stranka v pritožbi ne oporeka odločitvi sodišča prve stopnje o
(delnem) obstoju vtoževane terjatve. Pritožbeno sodišče zato nima
razloga za dvom v izhodišče sodišča prve stopnje, da je tožena
stranka obstoj te terjatve glede glavnice priznala. Odločitev o
pripadajočih zamudnih obrestih pa je materialnopravno pravilna.
Obveznosti v izpodbijani sodbi naloženega plačila je tožena stranka
oporekala z obstojem pobotne odškodninske terjatve, ki jo je v
presežku uveljavljala z nasprotno tožbo.
Eno škodljivo ravnanje lahko povzroči škodo različnim subjektom. Zato
v načelu ni izključeno, da zaradi enega škodljivega ravnanja nastane
več obveznosti iz naslova neposlovne odškodninske odgovornosti
različnim oškodovancem.
V konkretnem primeru naj bi očitano škodljivo ravnanje -dopis tožeče
stranke družbi D. d.d., Zagreb, z dne ... - poseglo v pričakovano
pogodbeno razmerje, in sicer, naj bi preprečilo nastanek le-tega.
Tožena stranka je namreč v tožbi trdila, da družba D. d.d., Zagreb,
zaradi tega dopisa ni sklenila sporne pogodbe (nasprotna tožba, l.
št. 23). Drugačnih pritožbenih trditev že zato ni moč upoštevati.
Toda, kot trdi tožena stranka sama, te pogodbe naj ne bi sklenila
ona, temveč njena hčerinska družba M.I. G.m.b.H., Mnchen.
Oškodovanka iz zatrjevanega odškodninskega razmerja bi tako lahko
bila (najprej) hčerinska družba tožene stranke iz Mnchna. Ona je
namreč tista, ki bi lahko bila zaradi očitanega protipravnega
ravnanja prikrajšana pri dobičku, ki si ga je obetala iz nameravanega
posla, in zaradi izdatkov, ki jih je imela z dotedanjo pripravo na
sklenitev posla (prim. 155. čl. ZOR). Očitano protipravno dejanje naj
bi po tožbenih trditvah namreč poseglo v njeno pričakovano relativno
pravico iz pričakovane pogodbe.
Osebe, ki so kot pogodbeni partnerji potencialne pogodbene stranke
sodelovali pri pripravi nameravanega posla na njeni strani (torej
tudi tožena stranka), pa so oškodovane šele, če jim potencialni
pogodbeni partner ne izpolni njegovih pogodbenih obveznosti, ali če
se izjalovi možnost pričakovane sklenitve pogodbe. Gre tako za drugo
in drugačno relativno pravico oziroma drugo in drugačno pričakovano
relativno pravico od tiste, ki naj bi bila prizadeta z očitanim
škodljivim ravnanjem.
Tožena stranka v zvezi s tem ne zatrjuje ničesar.
Iz doslej razloženega sledi, da zgolj trditve, češ da zaradi
sporočila tožeče stranke družbi D. d.d. iz Zagreba dne ... ni bila
sklenjena pogodba med družbama D. d.d. iz Zagreba in M.I. G.m.b.H. iz
Mnchna, ne zadostujejo za presojo, da je podana vzročna zveza med
zatrjevano škodo in očitanim protipravnim ravnanjem. Te trditve, če
bi se izkazale, da so resnične, bi lahko vzpostavile pravno
relevantno vzročno zvezo med očitanim protipravnim ravnanjem in škodo
M.I. G.m.b.H. iz Mnchna. Toženi stranki pa bi lahko nastala
zatrjevana škoda šele zaradi opustitve njene pogodbene stranke, to je
njene hčerinske družbe iz Mnchna. Tega tožena stranka ne zatrjuje.
Prav tako tožena stranka morebitne opustitve, iz katere bi sledilo
prikrajšanje tožene stranke, ne postavi v kontekst očitanega
protipravnega ravnanja na način, ki bi vzpostavljal pravno relevantno
vzročno zvezo med le-tem in zatrjevano škodo. Zato ni moč presojati
niti o pomenu negativnega ravnanja - opustitve tretjega (hčerinske
družbe tožene stranke iz Mnchna) za vzpostavitev ali prekinitiev
vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem in zatrjevano
škodo.
Doslej razloženemu pritožbeno sodišče še dodaja, da tožena stranka ni
konkretizirala pogodbenega ramerja med toženo stranko in M.I.
G.m.b.H. iz Mnchna, ki naj bi bilo vzpostavljeno prav zaradi
sklenitve pričakovanega posla (tožbene trditve, l. št. 23). Prav tako
ni predložila te pogodbe. Že zato tudi ni moč presojati o zatrjevanem
prikrajšanju tožene stranke. Vse to po presoji pritožbenega sodišča
dodatno govori v prid stališču, da trditvena podlaga pobotnega
ugovora in nasprotne tožbe ne omogoča presoje, da v obravnavanem
primeru obstoji odškodninska odgovornost tožeče stranke v razmerju do
tožene stranke, kot je to že pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Zato se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo o očitanem
protipravnem ravnanju. Pritožbeno sodišče tako ne odgovarja na
trditve, ki izpodbijajo presojo o tej predpostavki odškodninske
odgovornosti. Prav tako se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo z načelnim
vprašanjem možnosti obstoja škode subjektom, na položaj katerih le
posredno vpliva protipravno ravnanje, ki prepreči pričakovano
pogodbeno razmerje, do katerega naj bi prišlo med drugimi subjekti.
Očitana relativna bistvena kršitev 286. člena ZPP pa ob povedanem ni
mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.
Zatrjevano pooblastilno razmerje namreč ne bi moglo spremeniti
presoje o obstoju vzročne zveze med očitanim protipravnim ravnanjem
in zatrjevano škodo.
Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno
uporabilo materialno pravo (1. odst. 154. člena ZOR). Ker pri tem ni
zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po
uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče
odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).
Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154.
čl. ZPP in 1. odst. 165. čl. ZPP.