Appeal dismissed; plaintiff failed to prove ownership title beyond mere cooperative exit registration.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Da bi tožeča stranka utemeljila tožbeni zahtevek na ugotovitev

lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, bi torej morala

ponuditi ustrezno trditveno podlago in predložiti dokaze glede:

- izpolnjevanja pogojev za organiziranje temeljne zadružne

organizacije (28. člen Zakona o združevanju kmetov),

- postopka ustanovitve tožeče stranke ob smiselni uporabi določb 295.

do 298. člena ZZD,

- pridobitnega naslova za pridobitev lastninske pravice na spornih

nepremičninah v smislu sporazuma oziroma pogodbe med tožečo stranko

in subjektom, iz katerega naj bi se izločila, oziroma sodno odločbo,

ki naj bi tovrstni sporazum nadomestila. Kot rečeno, tožeča stranka

opisanemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila zgolj s

sklicevanjem na citirani sklep registrskega sodišča o vpisu

ustanovitve.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala ugotovitev

lastninske pravice na nepremičninah, vpisanih pri vl. št. ...in vl.

št. ..., oba k.o... ter od toženih strank zahtevala izstavitev za

vpis v zemljiško knjigo primerne listine, na podlagi katere se bo

tožeča stranka vknjižila kot lastnica navedenih nepremičnin v

zemljiški knjigi.

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe

materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in

pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi ter

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Prvotožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču

predlagala, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeni zahtevek utemeljevala na določbi 3.

odstavka 78. člena Zakona o zadrugah. V tem okviru je zatrjevala, da

je bila ustanovljena v postopku izločitve iz K. g. z. Ljubljana, kot

pravne prednice toženih strank. Tudi pritožbeno sodišče se načeloma

strinja z izhodiščem, da bi v primeru izločitve po 3. odstavku 78.

člena Zakona o zadrugah tožeča stranka imela upravičenje do

ustreznega dela premoženja kmetijske zadruge, iz katere bi se

izločila, vendar zgolj to upravičenje še ni zadostna podlaga, na

podlagi katerega bi tožeča stranka lahko uveljavljala pridobitev

lastninske pravice na konkretnih nepremičninah. V skladu z 20. členom

Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je veljal v

spornem odbobju, se lastninska pravica pridobi po samem zakonu, na

podlagi pravnega posla, z dedovanjem ali z odločbo državnega organa

na način in pod pogoji, kot to določa zakon. Tožeča stranka se je pri

utemeljitvi svojega tožbenega zahtevka sklicevala na okoliščino, da

je bila ustanovljena v skladu z 3. odstavkom 78. člena Zakona o

zadrugah in se pri tem opirala predvsem na sklep registrskega sodišča

o vpisu tožeče stranke v sodni register ter predlog za vpis ter

registrske liste, predložene registrskemu sodišču (tč. IX

pripravljalne vloge z dne 28.8.2003). S tem v zvezi pritožbeno

sodišče soglaša s sklepanjem sodišča prve stopnje, da zgolj s

sklicevanjem na odločitev registrskega sodišča v sklepu o vpisu

tožeče stranke v sodni register (Srg št. ... z dne ....) ni mogoče

sklepati na pravno nasledstvo med pravnim prednikom prvo do peto

tožene stranke in tožečo stranko. Predmet odločanja sodišča v

registrskem postopku je namreč odločanje o tem, ali so izpolnjeni

pogoji za vpis subjekta v sodni register. V tem okviru je namreč

potrebno presojati objektivne meje pravnomočnosti sklepa registrskega

sodišča, ki so podane zgolj v okviru izreka samega sklepa, ki ureja

vpis ustanovitve tožeče stranke s podatki, navedenimi v prilogah k

sklepu 1,2,3,5,6 kot sestavnega dela sklepa.

Ne glede na navedene ugotovitve pa tudi v primeru, da bi tožeča

stranka izkazala, da je nastala v postopku izločitve po 3. odstavku

78. člena Zakona o zadrugah, zgolj takšna ugotovitev ne bi

predstavljala zadostne podlage za tožbeni zahtevek, kot ga je

uveljavljala tožeča stranka. Glede na postavljen ugotovitveni

zahtevek bi tožeča stranka morala izkazati pravni temelj za

pridobitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah. 3.

odstavek 78. člena Zakona o zadrugah določa, da lahko člani oziroma

kooperanti v enem letu in šestih mesecih po uveljavitvi zakona iz

dela kmetijske zadruge organizirajo samostojno zadrugo pod pogoji, ki

so z zakonom o združevanju kmetov določeni za organiziranje in

izločitev temeljne organizacije iz dela kmetijske zadruge, njene

temeljne zadružne organizacije ali iz dela temeljne organizacije

kooperantov. Zakon o združevanju kmetov (Ur. list SRS št. 1/79) je

pogoje za organiziranje temeljne zadružne organizacije urejal v

določbah 27. do 41. člena. Za vprašanja, ki niso urejena v navedenih

določilih, pa so se smiselno uporabljali predpisi, ki so veljali za

organiziranje temeljnih organizacij združenega dela v sestavi

delovnih organizacij (36. člen Zakona o združevanju kmetov). Enako

velja tudi za postopek izločitve temeljne zadružne organizacije iz

sestava kmetijske zadruge (41. člen Zakona o združevanju kmetov).

Navedene določbe torej odkazujejo na uporabo ustreznih določb Zakona

o združenem delu (Ur. list SFRJ št. 53/76 - v nadaljevanju ZZD), ki

je postopek organiziranja temeljne organizacije urejal v določbah

295. do 302. člena. V primeru organiziranja nove temeljne

organizacije so se premoženjskopravna vprašanja med novo organizirano

temeljno organizacijo in organizacijo, iz katere se je izločila,

urejala v smislu 302. člena ZZD, to je s samoupravnim sporazumom o

razporeditvi sredstev, pravic in obveznosti, katerega je v primeru

nesklenitve nadomestila ustrezna sodna odločba. Takšen sporazum

oziroma sodna odločba bi torej predstavljal temelj za pridobitev

lastninske pravice na premoženju, ki bi pripadalo novoorganizirani

temeljni organizaciji. Da bi tožeča stranka utemeljila tožbeni

zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na predmetnih

nepremičninah, bi torej morala ponuditi ustrezno trditveno podlago in

predložiti dokaze glede:

- izpolnjevanja pogojev za organiziranje temeljne zadružne

organizacije (28. člen Zakona o združevanju kmetov),

- postopka ustanovitve tožeče stranke ob smiselni uporabi določb 295.

do 298. člena ZZD,

- pridobitnega naslova za pridobitev lastninske pravice na spornih

nepremičninah v smislu sporazuma oziroma pogodbe med tožečo stranko

in subjektom, iz katerega naj bi se izločila, oziroma sodno odločbo,

ki naj bi tovrstni sporazum nadomestila. Kot rečeno, tožeča stranka

opisanemu trditvenemu in dokaznemu bremenu ni zadostila zgolj s

sklicevanjem na citirani sklep registrskega sodišča o vpisu

ustanovitve tožeče stranke.

Tožeča stranka se je glede postopka in pogojev ustanovitve tožeče

stranke sicer res sklicevala na zapisnik ustanovitvenega zbora tožeče

stranke (A5), na katerega se sklicuje tudi v pritožbi. V navedenem

zapisniku pa je pod točko "Ad 4" zgolj povzet sklep, da so štirje

člani K. g. z. Ljubljana v skladu s 3. odstavkom 78. člena Zakona o

zadrugah sprejeli sklep, da se izločijo in se organizira samostojna

zadruga iz tega dela K.g.z. Ljubljana. Zgolj s takšnim sklepom pa

tožeča stranka ni izkazala pogojev organiziranja temeljne zadružne

organizacije v smislu 28. člena Zakona o združevanju kmetov, na

katerega napotuje 3. odstavek 78. člena Zakona o zadrugah. Predvsem

pa tožeča stranka ni ponudila dokazov glede obstoja pravnega temelja

za pridobitev lastninske pravice v smislu pogodbene podlage oz. sodne

odločbe, ki bi le-to nadomestila v smislu že obrazloženega. Tožeča

stranka torej z ugotovitvenim zahtevkom, da ima lastninsko pravico na

predmetnih nepremičninah (kar predpostavlja, da je lastninsko pravico

že pridobila), torej ni mogla uspeti, v posledici česar se izkaže kot

materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, s katero je

tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Tudi če bi tožeča stranka

izkazala pravno nasledstvo s K.g.z. Ljubljana, bi to pomenilo zgolj

njeno upravičenje do dela premoženja prednika, iz katerega se je

izločila, kar pa še ne pomeni pridobitve lastninske pravice na

kateremkoli delu premoženja do pridobitve ustreznega pridobitnega

naslova.

Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa sodbe ni

ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora

paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), in ob

ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko

stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče

odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povrnitve

nastalih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v

zvezi s 1. odstavkom 157. člena ZPP).