Appeal allowed; enforcement costs denied when debt collection occurred after compulsory settlement began.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court allowed the appeal and reversed the first-instance judgment regarding the award of legal costs. The appellant filed an enforcement request after a compulsory settlement procedure had already commenced and creditors were summoned to declare claims. The court held that because the enforcement was initiated post-settlement, it was legally barred from being used to satisfy the debt, rendering the costs unnecessary.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 36. člen ZPPSL; 1. odstavek 155. člen ZPP: When an enforcement proceeding is initiated after the commencement of a compulsory settlement procedure against the same debtor, the enforcement is legally barred from being used to satisfy the debt; consequently, legal costs incurred in such an enforcement proceeding are not recoverable as necessary legal costs.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v 3. točki
izreka spremeni tako, da se predlog tožeče stranke za
povrnitev stroškov postopka zavrne.
[JEDRO]
Ker je tožeča stranka izvršilni predlog vložila že po začetku
postopka prisilne poravnave in po pozivu upnikom, naj svoje terjatve
prijavijo v postopku prisilne poravnave, je bila ovira za poplačilo
terjatve tožeče stranke v predlaganem izvršilnem postopku v opisani
situacji že določba 1. odstavka 36. člena ZPPSL, po kateri od začetka
postopka prisilne poravnave proti dolžniku ni mogoče dovoliti izvršbe
v poplačilo, niti izvršbe v zavarovanje. Zato je utemejena pritožbena
trditev tožene stranke, da stroški tega spora, katerega del so tudi
izvršilni stroški, niso bili potrebni, ker bi tožeča stranka lahko
prišla do izvršilnega naslova že v postopku prisilne poravnave.
Tožena stranka namreč tožeči stranki v tem sporu ni oporekala obstoja
terjatve, pač pa utemeljeno le višino in rok poplačila le-te glede na
potrjeno prisilno poravnavo.
Prvostopenjsko sodišče je zato zmotno presodilo, da so bili stroški
tožeče stranke v tem sporu zanjo potrebni pravdni stroški (prim. 1.
odstavek 155. člena ZPP).
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče razveljavilo
izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ...
z dne ... v 1. in 3. točki izreka (1. točka izreka), in toženi
stranki naložilo, da mora tožeči stranki plačati 70 % od zneska
980.547,50 SIT v roku treh let od 26.1.2001 z obrestmi v višini TOM +
0,5 %, ki tečejo od 11.9.2000 dalje do plačila (2. točka izreka).
Toženi stranki je še naložilo povračilo izvršilnih stroškov tožeče
stranke v znesku 50.674,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
2.3.2001 in nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 70.876,00 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.1.2004 dalje do plačila v roku 15
dni (3. točka izreka).
Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča v stroškovnem delu se je
pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbena
razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve
dejanskega stanja in predlagala spremembo sodbe v izpodbijanem delu,
smiselno z zavrnitvijo zahtevka tožeče stranke za povračilo pravdnih
stroškov.
Pritožba je utemeljena.
Kot izhaja iz inforamatizirane baze sodnega registra, pa tudi ugovora
tožene stranke zoper izvršilni sklep, je bil nad toženo stranko že
dne 7.9.2000 začet postopek prisilne poravnave, ki je bila s sklepom
Okrožnega sodišča v Ljubljani potrjena dne 16.1.2001. Tožeča stranka
pa je izvršilni predlog zaradi izterjave vtoževane terjatve vložila
dne 2.11.2000, torej že po tem, ko so bili upniki tožene stranke
pozvani, naj svoje terjatve zoper toženo stranko prijavijo v postopku
prisilne poravnave. V tem sporu tožena stranka ugovarja le poplačilu
celotne terjatve, ker je tožeča stranka upravičena do terjatve le v
višini in rokih skladno s potrjeno prisilno poravnavo.
Ker je tožeča stranka izvršilni predlog vložila že po začetku
postopka prisilne poravnave in po pozivu upnikom, naj svoje terjatve
prijavijo v postopku prisilne poravnave, je bila ovira za poplačilo
terjatve tožeče stranke v predlaganem izvršilnem postopku v opisani
situacji že določba 1. odstavka 36. člena ZPPSL, po kateri od začetka
postopka prisilne poravnave proti dolžniku ni mogoče dovoliti izvršbe
v poplačilo, niti izvršbe v zavarovanje. Zato je utemejena pritožbena
trditev tožene stranke, da stroški tega spora, katerega del so tudi
izvršilni stroški, niso bili potrebni, ker bi tožeča stranka lahko
prišla do izvršilnega naslova že v postopku prisilne poravnave.
Tožena stranka namreč tožeči stranki v tem sporu ni oporekala obstoja
terjatve, pač pa utemeljeno le višino in rok poplačila le-te glede na
potrjeno prisilno poravnavo.
Prvostopenjsko sodišče je zato zmotno presodilo, da so bili stroški
tožeče stranke v tem sporu zanjo potrebni pravdni stroški (prim. 1.
odstavek 155. člena ZPP) in posledično zmotno uporabilo pravilo 1.
odstavka 154. člena ZPP o povračilu pravdnih stroškov tožeči stranki.
Pritožbeno sodišče je zato utemeljeni pritožbi tožene stranke ugodilo
in sodbo v izpodbijanem stroškovnem delu (1. odstavek 166. člena ZPP)
na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da je predlog
tožeče stranke za povračilo pravdnih stroškov zavrnilo.