Appeal dismissed; contract for services payment based on customary rates and costs awarded despite legal misclassification.

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

[JEDRO]

Naročitelj v skladu z določilom 761. člena ZOR dolguje prevzemniku

naročila običajno plačilo, če takega običaja ni, pa pravično plačilo.

Povrniti mu mora tudi vse potrebne stroške, ki jih je imel z

izpolnitvijo naročila, skupaj z obrestmi od dneva, ko jih je plačal,

ne glede na uspeh (1. odstavek 759. člena ZOR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep

o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig... z dne ...v 1.

in 3. točki izreka (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da

je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku

139.350,00 SIT z obrestmi (2. točka izreka) in odločilo, da tožena

stranka sama nosi svoje stroške (3. točka izreka).

Tožena stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo, iz vseh

pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi

ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

Podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v

sporu majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem

postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato se sme izpodbijati le zaradi

bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe

materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Tožeča stranka v

pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja, ki pa je ob povedanem nedopusten. Zato pritožbeno

sodišče ne more upoštevati njenih navedb, ki posegajo v dejansko

stanje, kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče.

Prvostopno sodišče je ugotovilo:

- da sta se pravdni stranki začeli pogovarjati o poslovnem

sodelovanju na sestanku pri odvetnici A...,

- da je le-ta zaslišana kot priča izpovedala, da se je zakoniti

zastopnik tožene stranke B... obrnil na njeno pisarno v zvezi z

izdajo lokacijskega dovoljenja za gradnjo poslovnega objekta v

Č.... ter da mu je svetovala, naj se za pomoč obrne na tožečo stranko

in zato organizirala sestanek v svoji pisarni,

- da je tožeča stranka poslala toženi stranki po faksu in po pošti

prvo ponudbo za predvideni obseg del z dne 13.4.2000 skupaj s

seznamom manjkajočih projektov,

- da je tožena stranka na sestanku dne 10.5.2000 ponudbo z dne

13.4.2000 zavrnila, zaradi zahteve po razširitvi obsega del,

- da je tožena stranka na tem sestanku podpisala pooblastilo tožeči

stranki, v katerem jo je pooblastila, da v njenem imenu in na njen

račun pridobi vsa soglasja in ostalo potrebno dokumentacijo v

upravnem postopku pridobitve enotnega gradbenega dovoljenja za

gradnjo objekta in dovozne ceste na parceli št. ... in k.o....,

- da je tožeča stranka drugo ponudbo za razširjen obseg del sestavila

dne 1.6.2000,

- da je zakoniti zastopnik tožene stranke na sestanku dne 2.6.2000

zaprosil zakonito zastopnico tožeče stranke, da se udeleži sestanka

pri J. Ž., ki je zastopal lastnike severnih parcel glede ureditve

dovozne ceste,

- da se je le-ta tega sestanka tudi udeležila,

- da je J. Ž. povedal, da je B. na sestanku predstavil V. H. in

M. E. kot svoji zastopnici, ki delata zanj, in da sta šla z M.

E. in H. skupaj na sestanek do gospe S. in gospe T., na Mestno občino

Ljubljana (MOL), da je bil smisel vseh razgovorov, da se dovozna

cesta, ki je potekala preko parcel štirih lastnikov, ki jih je

zastopala njegova firma, preko parcele K. T. in preko zemljišča

Mestne občine Ljubljana, opredeli kot javna cesta ter

- da je tožeča stranka vlogo za opredelitev ceste kot javne ceste po

pooblastilu tožene stranke v njenem imenu in na njen račun sestavila

in jo tudi posredovala na MOL.

Prvostopno sodišče je na podlagi takšnih ugotovitev zaključilo, da

sta pravdni stranki bili v poslovnem odnosu. S takšnimi zaključki

prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče v celoti strinja.

Prvostopno sodišče je pravno razmerje med pravdnima strankama sicer

zmotno ocenilo kot pogodbo o delu, saj njenemu pravnemu razmerju

manjka odločilen opredelilni element te pogodbe, to je predmet

pogodbe (600. člen ZOR). Vendar pa je pravno razmerje med pravdnima

strankama na podlagi dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je

tožena stranka pooblastila tožečo stranko, da v njenem imenu in na

njen račun pridobi vsa soglasja in ostalo potrebno dokumentacijo v

upravnem postopku pridobitve enotnega gradbenega dovoljenja za

gradnjo objekta in dovozne ceste na parc. št.... in ... k.o. Č., moč

opredeliti kot mandatno razmerje (1. odstavek 749. člena ZOR). Bistvo

mandatnega razmerja je v zavezi prevzemnika naročila, da bo za

naročitelja opravil določene posle, hkrati pa prevzemnik dobi

pravico, da te posle opravi (2. odstavek 749. člena ZOR), kar kaže

tudi na pooblastilno razmerje. Stališče pritožnika, da sam podpis

pooblastila ne pomeni nastanka pogodbenega razmerja, je torej pravno

zmotno. Pritožnik pa prav z ugotovitvijo, da pooblastilo pomeni

upravičenje tožeče stranke, da v imenu tožene stranke lahko začne s

postopki pri upravni enoti, opredeljuje prav naravo mandata.

Pooblastilo namreč ne pomeni nič drugega kot naročilo. Trditve

pritožnika v zvezi s pogajanji med pravdnima strankama ter

zavrnitvijo ponudb, ob ugotovitvi, da je med pravdnima strankama

obstajalo mandatno razmerje, pa niso pravno odločilne.

Prvostopno sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka na

podlagi naročila tožene stranke opravljala delo. Sodišče je verjelo

tožeči stranki, da je proučila in pregledala lokacijsko

dokumentacijo. Ugotovilo je, da se je udeležila sestanka pri J.

Ž., sestanka pri gospeh S. in T. na MOL, da je sestavila vlogo z dne

26.2.2000 za opredelitev ceste kot javne ceste in urgirala ter

posredovala na MOL za pridobitev mnenja o opredelitvi ceste.

Prvostopno sodišče je na podlagi ocene izvedenih dokazov, zlasti

izpovedbe zaslišane M. E. ugotovilo, da je tožeča

stranka opravila vsa dela, ki jih vtožuje, čas, ki naj bi ga tožeča

stranka uporabila za opravo posameznih del pa je opredelilo kot

normalno potreben čas za opravo takšnih del, s čimer se pritožbeno

sodišče strinja, tožena stranka pa temu niti ni konkretno ugovarjala.

Prvostopno sodišče je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka dela

obračunala po vrednosti urne postavke, kot jo je določila v ponudbi z

dne 13.4.2000 in sicer za strokovno svetovanje 10.000,00 SIT in za

enostavno posredovanje informacij 5.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je

tožena stranka to ponudbo prejela, da pa končna cena med strankama ni

bila dogovorjena, pač pa le okvirna. Zato je določilo plačilo v

skladu z določilom 623. člena ZOR, tako da ustreza vrednosti dela, za

tak posel normalno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela

običajnemu plačilu. Pritrditi je sicer pritožniku, da je prvostopno

sodišče napačno uporabilo določbe 623. člena ZOR, saj je pri uporabi

navedenega določila izhajalo iz napačnega materialnopravnega

izhodišča, da gre v konkretnem primeru za pogodbo o delu. Vendar pa

je kljub temu pravilno odločilo, ko je toženi stranki prisodilo

vtoževani znesek. Naročitelj namreč v skladu z določilom 761. člena

ZOR dolguje prevzemniku naročila običajno plačilo, če takega običaja

ni, pa pravično plačilo. Povrniti mu mora tudi vse potrebne stroške,

ki jih je imel z izpolnitvijo naročila, skupaj z obrestmi od dneva,

ko jih je plačal, ne glede na uspeh (1. odstavek 759. člena ZOR).

Pritožbeno sodišče soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da vtoževana

vrednost opravljenih del ustreza za to vrsto del običajnemu plačilu.

Očitek pritožnika, da je prvostopno sodišče povsem nekritično sledilo

trditvam tožeče stranke o višini njenih lastnih urnih postavk, pa so

ob zgoraj povedanem in ob dejstvu, da tožena stranka ni opredeljeno

ugovarjala in ni navedla, kolikšni zneski bi bili po njenem primerni

oziroma, zakaj so zaračunani zneski previsoki (kot to pravilno

izpostavlja prvostopno sodišče), neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo zatrjevanega nasprotja med prvim in

zadnjim odstavkom obrazložitve 4. strani izpodbijane sodbe, pritožnik

pa niti konkretno ne navede, v čem naj bi bilo zatrjevano nasprotje.

Zgolj dejstvo, da pravni zaključki prvostopnega sodišča ne ustrezajo

ugotovljenemu dejanskemu stanju, še ne pomeni zatrjevanega nasprotja.

Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, ko je tožbenemu

zahtevku tožeče stranke ugodilo. Pri tem ni storilo bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno

paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), niti

očitanih bistvenih kršitev.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo zavrnilo in izpodbijano

sodbo potrdilo (353. člen ZPP).