Appeal dismissed; seller must deliver goods in undamaged state regardless of missing test certificates.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na

pritožbo v višini 66.666,00 SIT, v roku 15 dni.

[JEDRO]

Predmet izpolnitve prodajne pogodbe je to, kar je dogovorjeno. V

konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da

tožena stranka ni postavila relevatnih trditev o tem, da naj bi se s

tožečo stranko dogovorili, da se vročitev stvari šteje za opravljeno

le z vročitvijo blaga toženi stranki skupaj z vročitvijo atestov.

Prodajalec je dolžan kupcu vročiti stvar v brezhibnem stanju. Tožena

stranka ni trdila, da blago ni bilo v brezhibnem stanju. Zato se

tožena stranka proti zahtevku za plačilo blaga ne more uspešno

upirati le s trditvami, da ob dobavi blaga niso bili vročeni tudi

atesti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi

sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig... z dne

..., v 1. in 3. točki izreka in toženi stranki naložilo, da povrne

tožeči stranki pravdne stroške v višini 125.600,00 SIT z zamudnimi

obrestmi od 8.1.2003 do plačila.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila, uveljavljala

je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in

pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo

spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi

in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglasila je

pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo

pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži,

da tožeči stranki povrne stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi

presoje listin v spisu (A2 in A3) materialno pravno pravilno

zaključilo, da sta pogodbeni stranki sklenili prodajno pogodbo (prvi

odstavek 454. člena tedaj veljavnega ZOR). Na trditve tožene stranke,

da ji tožeča stranka blaga sploh ni dobavila, ki jih ponavlja tudi v

pritožbi, je sodišče prve stopnje odgovorilo že v izpodbijani sodbi.

Ali je prodajalec kupcu izročil predmet prodaje na dogovorjen način

in v dogovorjeni količini in kvaliteti je pravotvorno dejstvo. Tožena

stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi priznala, da je tožena

stranka res dobavila blago po vtoževanem računu, zanikala pa je

prejem atestov, med postopkom pa je postavila trditev, da je očitno,

da je tožeča stranka blago pustila pri družbi P. in da prevzema blaga

po dobavnici tožena stranka ni podpisala, s čimer je smiselno podala

ugovor nepravilne izročitve blaga (elektro vtičnic, stikal in

tipkal). Sodišče prve stopnje je presodilo po prostem prepričanju, da

se šteje dejstvo izročitve blaga za priznano (drugi odstavek 214.

člena ZPP); kot sporno pa je obravnavalo vprašanje pravilnosti

izročitve, ker tožeča stranka ob izročitvi blaga toženi stranki ni

izročila atestov. Da je bilo to vprašanje, od katerega je odvisna

odločitev o tožbenem zahtevku, ves čas sporno med pravdnima

strankama, izhaja iz trditev tožene stranke, ki jih je podala že v

ugovoru in pri katerih je vztrajala tudi do konca postopka.

Predmet izpolnitve prodajne pogodbe je to, kar je dogovorjeno.

Prodajalec je dolžan kupcu izročiti stvar v brezhibnem stanju (prvi

odstavek 468. člena ZOR).

V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da

tožena stranka ni postavila relevantnih trditev o tem, da naj bi se s

tožečo stranko v pogodbi dogovorili, da se izročitev stvari šteje za

opravljeno le z izročitvijo blaga toženi stranki skupaj z izročitvijo

atestov.

Prav tako ni trdila, da blago ni bilo v brezhibnem stanju. Da naj bi

tožeča stranka prodala toženi stranki za varnost neustrezne proizvode

ali da je bil promet s temi proizvodi tožeči stranki prepovedan, ker

niso ustrezali tehničnim predpisom, tožena stranka ni trdila. V

kolikor pa bi bila dejstva glede tehnične ustreznosti prodanih stvari

sporna, bi morala tožena stranka podati ustrezne trditve in

uveljavljati stvarno napako stvari, ki pa je ni uveljavljala. Zato

pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da se tožena stranka ne

more proti zahtevku za plačilo uspešno upirati le s trditvami, da ob

dobavi blaga niso bili izročeni tudi atesti.

Za uspešno obrambo tožene stranke proti zahtevku tožeče stranke, da

ji plača račun za dobavljeno blago po prodajni pogodbi pa po oceni

pritožbenega sodišča prav tako niso zadoščale trditve tožene stranke,

da izdelkov brez atestov ni mogla vgraditi v objekt, ker brez atestov

potem ne bi mogla pridobiti uporabnega dovoljenja. Tudi če bi se

namreč izkazalo, da je atest res potreben za vgradnjo

elektromateriala v objekt in da ga tožeča stranka ni izročila toženi

stranki ob dobavi blaga, to ne bi pomenilo, da tožena stranka

dobavljenega blaga ni dolžna plačati tožeči stranki in da ni imela

možnosti pred vgradnjo pridobiti potrdilo ustreznega inštituta ali

organizacije o tem, da so izdelki v skladu s predpisanimi standardi.

Iz tega razloga je mogoče zaključiti, da je bilo blago izročeno v

brezhibnem stanju.

Ker se v postopku dokazujejo tista dejstva, ki so pomembna za

odločitev (prvi odstavek 213. člena ZPP), o teh dejstvih pa tožena

stranka ni postavila ustreznih trditev, je sodišče prve stopnje

pravilno zavrnilo dokazne predloge tožene stranke z zaslišanjem

strank in priče o potrebnosti atesta za pridobitev gradbenega

dovoljenja. Zato uveljavljana pritožbena razloga nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, ker bi moralo

sodišče poznati ustrezne tehnične predpise, po oceni pritožbenega

sodišča nista podana.

Glede na navedeno se izkaže, da je pritožba neutemeljena. Ker

pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na

katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je

pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165.

člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna tožeči

stranki povrniti potrebne stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek

154. člena v zvezi s 155. členom ZPP) v višini, kot izhaja iz izreka

te sodbe (ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke na dan odmere

110,00 SIT, za sestavo odgovora na pritožbo 500 točk po OT in

materialnih stroškov 5 točk po OT, povečano za 20% DDV).