Appeal partially allowed; first instance court misapplied burden of proof regarding vehicle depreciation claim.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi glede

zneska 43.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.1996 do

plačila in v odločitvi o pravdnih stroških ter se v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem, a

izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Izvedba predloženih dokazov ne more nadomestiti pomanjkljive

trditvene podlage tožbe.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 632.090,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.5.1996 dalje do plačila ter na

povračilo pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

dneva izdaje drugostopenjske sodbe do plačila.

Tožeča stranka vlaga po svojem pooblaščencu pritožbo zoper sodbo s

predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v novo sojenje. Odločitev

sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka glede višine

terjatve ponuditi ustrezno trditveno podlago in predložiti dokaze, pa

tega ni storila, je napačna. Tožena stranka je tista, ki bi morala v

odgovoru na tožbo predložiti listine in predlagati dokaze (278. člen

Zakona o pravdnem postopku), tega pa ni storila. Stališče sodišča

prve stopnje, da je na tožeči stranki trditveno dokazno breme, ni

pravilno, saj je tožena stranka le pavšalno ugovarjala. Tožeča

stranka pa je ponudila vse potrebne dokaze, priložila je zapisnik o

poškodbah vozila, iz katerega izhajajo vse poškodbe, vložila je

račune potrebnih popravil in izračun manjvrednosti vozila. Iz

zadnjega izhaja, da je iz tega naslova oškodovancu priznala samo

42.970,00 SIT. Če bi se prvostopenjsko sodišče poglobilo v račune, ki

jih je predložila tožeča stranka, bi lahko ugotovilo, da je tožeča

stranka ravnalo zelo gospodarno in kritično pri presoji računov.

Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Višje sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje o povezanosti

trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) in da izvedba

dokazov, na katere se pritožba sklicuje, ne more nadomestiti

trditvene podlage tožeče stranke, s katero bi ta morala utemeljevati

tožbeni zahtevek.

Iz spisa sodišča prve stopnje izhaja, da je sporna le višina škode,

ki jo je tožena stranka dolžna povrniti zaradi kršitve zavarovalne

pogodbe. Odločitev sodišča prve stopnje je zato pravilna, razen v

delu, ko je zavrnilo zahtevek iz naslova manjvrednosti vozila, za

katerega je tožeča stranka specificirano navedla, da del vtoževanega

zneska predstavlja 43.000,00 SIT za manjvrednost vozila na podlagi

izračuna (A8). V tem delu je njena trditvena podlaga zadostna tudi

glede na ugovore toženca in v zadostni meri podprta z dokazno listino

ter je pritrditi pritožbenim navedbam, da je bilo na tožencu dokazno

breme, da dokaže neutemeljenost višine zahtevka. Ker je v zvezi z

vtoževanim zneskom 43.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

9.5.1996 sodišče prve stopnje pravilo o dokaznem bremenu v skladu z

212. členom ZPP napačno uporabilo, kar bi lahko vplivalo na

zakonitost in pravilnost sodbe (1. odst. 339. člena ZPP), je bilo

potrebno pritožbi z znesek 43.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 5.9.1996 dalje in posledično v izreku o stroških ugoditi

in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje

(354. člen in 166. člen ZPP).

V ostalem delu pa so zaključki sodišča prve stopnje prepričljivi in

se višje sodišče nanje v celoti sklicuje. Pritožbene trditve, da

odgovor tožene stranke ni bil obrazložen ter da za zatrjevana dejstva

tožena stranka ni predložila ustreznih dokazov, ne držijo. Tožena

stranka se je namreč pri svojih trditvah sklicevala prav na

pomanjkljive trditve v zvezi s predloženimi dokazi s strani tožeče

stranke. Ni res, da iz predloženega zapisnika o poškodbi vozila

izhajajo vse poškodbe, ki so bile predmet obravnave poškodovanega

vozila. To predvsem ne velja za poškodbe na desni strani vozila.

Predloženi račun za kleparsko delo (ki posameznih stroškov za

opravljena dela na posameznih avtomobilskih delih, ne opredeli) se

izrecno nanaša tudi na popravilo desne strani vozila, tako da ni

mogoče ugotoviti, koliko znašajo kleparska dela za priznane poškodbe

po zapisniku. Tudi iz računa za opravljanje ličarskih del ni

izkazano, kateri deli so bili ličani. Od uveljavljanega zahtevka pa

sploh ni razvidno, kaj je tožeča stranka oškodovancu v znesku

632.090,00 SIT priznala, razen zatrjevanega zneska 43.000,00 SIT na

račun plačila manjvrednosti vozila. Seštevki po računih namreč ne

dajejo končne vtoževane vsote, sicer pa tudi ni razvidno, po kakšnem

tečaju in na kateri dan je tožeča stranka preračunala tujo valuto v

slovensko plačilno sredstvo. Ker torej tožeča stranka ni opredeljeno

navedla, katero vrsto materialne škode je poravnala z zneskom

632.090,00 SIT, katere zneske je po predloženih računih priznala, po

katerem tečaju je obračunala višino škode, ki jo je oškodovanec

izkazoval z računom v ATS, sodišče prve stopnje tudi, če bi se

poglobilo ob sicer pomankljivi trditveni podlagi v same račune (kar

pa ni dolžno), ne bi moglo ugotoviti utemeljenosti višine škode, ki

jo je tožena stranka izpodbijala nad višino zneska 42.970,00 SIT

oziroma po mnenju tožeče stranke približno 43.000,00 SIT.

Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo v znesku nad 43.000,00

SIT s pripadki zavrniti in potrditi pravilno odločitev sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.