Appeal allowed: Road company liable for tree fall in safety zone despite private land ownership.
Legislator summary
AI generatedThe first-instance court dismissed the claim for damages after a traffic accident caused by a fallen tree, ruling the defendant had no fault. The appellant successfully argued that the road company must maintain trees within the safety zone regardless of private ownership, citing relevant regulations. The appellate court overturned the lower decision, finding the first court misapplied the law and remanded the case for a new trial to determine liability.
Legislator headnote
AI generatedZakon o javnih cestah 40. člen 2. odstavek; Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah 21. člen: A road maintenance company is liable for accidents caused by trees in the safety zone and must maintain them beyond the two-meter limit to ensure safe traffic.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.
[JEDRO]
Odgovornosti cestnega podjetja za prometno nezgodo zaradi na cestišče
padlega drevesa ni mogoče izključiti le zato, ker je drevo prej stalo
na zemljišču v privatni lasti, čeprav na območju varovalnega pasu.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov
zahtevek na plačilo odškodnine za posledice poškodb, ki jih je dobil
v prometni nesreči 3.1.1999. Ocenilo je namreč, da toženi stranki ni
mogoče pripisati nikakršne krivde za to, da je na cesto padlo drevo,
ki je stalo ob cestišču na zasebnem zemljišču.
Tožnik se proti taki odločitvi pritožuje iz vseh dovoljenih razlogov
in predlaga, da se sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo sojenje.
Opozarja na določila Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih
cestah. V okviru rednega vzdrževanja mora biti na njih zagotovljen
varen promet (2. člen). Vzdrževati pa je po 21. členu treba tudi
cesti bližnja drevesa, ki lahko ogrožajo cesto in promet na njej. Že
22.1.2004 je tožnik predlagal izvedenca gozdarske stroke, da bi
ugotovil, ali je bilo konkretno drevo v takšni kondiciji, da bi ga
bilo zaradi varnosti prometa treba odstraniti. Delavci cestnega
podjetja bi morali biti toliko usposobljeni, da bi ugotovili že
laikom vidna znamenja bolezni, zaradi katere so drevesa odmrla in se
zato lahko vsak čas zrušijo. Drevo, ki je padlo na cesto, je bilo
bolno dlje časa, kar bi lahko pojasnil tudi predlagani izvedenec.
Tožena stranka ni storila vsega, kar bi v skladu z zakonskimi
določili morala in ni pravočasno poskrbela, da bi se že dalj časa
suho in obolelo drevo odstranilo. Zakon zahteva vzdrževanje tudi
cesti bližnjih dreves, ki lahko ogrožajo cesto in promet na njej.
Sodišče je tudi nekritično verjelo delavcu tožene stranke B. B., da
so pregledniki usposobljeni le za vizualno oceno nevarnosti dreves in
niso zakonsko upravičeni do večjih posegov v lastninsko pravico.
V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga njeno zavrnitev.
Pritožba je utemeljena.
Zakon o javnih cestah (ZJC - Ur.l. RS, št. 29/97) v 2. odstavku 40.
člena določa, da se morajo državne ceste redno vzdrževati tako, da
omogočajo varno odvijanje prometa. Vzdrževanje javnih cest kot
obvezna gospodarska javna služba pa po 1. alinei 2. odstavka 8. člena
ZJC obsega poleg vzdrževalnih del tudi nadzor nad stanjem cest in
njihovega varovalnega pasu. Glede na prvostopenjsko ugotovitev, da je
drevo, ki je v konkretnem primeru padlo na cesto, nedvomno stalo
izven cestnega sveta, a znotraj varovalnega pasu, bi tako tožena
stranka kot izvajalec vzdrževalnih del že na podlagi navedenega
zakonskega določila bil dolžan v okviru nadzora ugotoviti obstoj
nevarnega drevesa in ukrepati tako, da bi dosegel njegovo pravočasno
odstranitev. Tako ravnanje pa tožencu nalaga tudi 21. člen Pravilnika
o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah (Ur.l. RS, št. 62/98), po
katerem je treba vzdrževati tudi cesti bližnja drevesa, ki lahko
ogrožajo cesto in promet na njej. Omejitev takega vzdrževanja
vegetacije le na dvometrski pas cestnega sveta (14. člen ZJC), gotovo
ni v skladu z namenom uvodoma navedenih predpisov - 40. in 8. člena
ZJC. Ni pa tudi tako gledanje v nasprotju s pravili stroke (2.
odstavek 21. člena Pravilnika), kar bi sicer bilo mogoče sklepati iz
pravostopenjskega razlogovanja.
Ker je prvo sodišče zaradi drugačne razlage oz. uporabe navedenih
zakonskih določb ocenilo, da odgovornost tožene stranke za prometno
nezgodo z obravnavanimi posledicami ni podana, je dejansko stanje
ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodbo je bilo zato treba razveljaviti
in zadevo vrniti v novo sojenje (člen 355 ZPP). V nadaljevanju
postopka bo tako potrebno ugotoviti še morebitni tožnikov prispevek k
nastanku nesreče zaradi prehitre vožnje (točka 1. odgovora na tožbo),
eventuelno pa, če se bo izkazalo za relevantno, raziskati še dejstva
in okoliščine, ki naj bi jih v zvezi z drevesom pojasnil po tožniku
že predlagani izvedenec gozdarske stroke.
Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. odstavka 165.
člena ZPP.