Appeal dismissed: Denationalized tenant cannot demand new lease; only annex allowed for new users.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Kadar je stanovanje v denacionalizacijskem postopku vrnjeno v last

upravičencu do denacionalizacije, ta kot najemodajalec vstopi v

obstoječo najemno razmerje. Najemnik, ki je že sklenil najemno

pogodbo s prejšnjim lastnikom stanovanja, zato od novega lastnika ne

more zahtevati sklenitve nove najemne pogodbe. Če so se v stanovanje

medtem vselili novi uporabniki, lahko zahteva le sklenitev ustreznega

aneksa k najemni pogodbi.

Gola trditev strankinega pooblaščenca, da je zbolel, ne zadošča za

preložitev naroka, ampak jo mora pooblaščenec brez posebnega poziva

dokazati z ustrezno zdravstveno dokumentacijo. Če vabilo ni

preklicano, se mora kljub opravičilu naroka udeležiti, sicer ga

sodišče lahko pravi v njegovi odsotnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je

tožnica zahtevala od toženke sklenitev najemne pogodbe za stanovanje

na R. v L. - z neprofitno najemnino ter ob upoštevanju tožničinega

izvenzakonskega partnerja in njunih otrok kot uporabnikov stanovanja.

Tožnici je še naložilo, da mora toženki povrniti 107.712,00 SIT

njenih pravdnih stroškov z obrestmi vred.

Tožnica se je pravočasno pritožila. Uveljavlja vse zakonske

pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano

sodbo spremeni in ugodi njenemu zahtevku, podrejeno pa, naj sodbo

razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Navaja, da stanovanjska

razmerja ureja najemna pogodba, takšne pogodbe pa pravdni stranki

nimata. Ker je bilo sporno stanovanje toženki vrnjeno v

denacionalizacijskem postopku, je bila tožnica upravičena zahtevati

sklenitev najemne pogodbe z vsebino, kot jo določa zakon, sploh ker

ji toženka oporeka njene pravice v zvezi s stanovanjem. Pri tem ni

bistveno, ali je tožnica postavila zahtevek za sklenitev najemne

pogodbe ali za sklenitev aneksa k tej pogodbi. Sodišče obravnave ne

bi smelo zaključiti na prvem naroku, saj je tožničin pooblaščenec

pravočasno prosil za preložitev obravnave, ker ga je zadela možganska

kap. Če je sodišče štelo, da njegova prošnja ni upravičena, bi lahko

zahtevalo, naj predloži zdravstveno dokumentacijo. Predvsem pa bi ga

moralo obvestiti, da se bo obravnava vseeno opravila, saj bi v tem

primeru na narok pristopila vsaj sama tožnica.

Toženka v odgovoru na pritožbo oporeka tožničinim pritožbenim

trditvam in predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno upoštevalo vsa

odločilna dejstva, tudi tista, ki jih tožnica ponovno izpostavlja v

pritožbi. Tožnica je sklenila najemno pogodbo (in pozneje še aneks k

tej pogodbi) s toženkino pravno prednico Občino L. dne 21.6.1995.

Prav zato, ker je bilo sporno stanovanje v denacionalizacijskem

postopku pozneje vrnjeno v last toženki, sklepanje nove najemne

pogodbe ni potrebno. Po izrecnem določilu 1. odstavka 125. člena

Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS 18/91 - I do 29/03) namreč

ostanejo določila najemne pogodbe v veljavi tudi po vrnitvi

stanovanja upravičencu do denacionalizacije. To pomeni, da je toženka

kot nova najemodajalka vstopila v obstoječe pogodbeno razmerje. Prej

navedena najemna pogodba tako veže obe pravdni stranki. Tožnica že

ima položaj najemnice spornega stanovanja, zato se v tej pravdi ne

more več uspešno sklicevati na določilo 147. člena SZ, ki je določil

pravico prejšnjega imetnika stanovanjske pravice do sklenitve najemne

pogodbe. Vse to je tožnici izčrpno in pravilno pojasnilo že sodišče

prve stopnje. V razlogih izpodbijane sodbe je tožničin zahtevek

posebej obravnavalo tudi po 149.členu SZ zgolj zato, ker se je

tožnica v svojem tožbenem predlogu izrecno (resda najbrž pomotoma)

sklicevala na to zakonsko določilo, zato njen pritožbeni očitek v

zvezi s tem ni umesten. Pritožba ne pove, kateri obligacijski

predpisi naj bi toženki nalagali sklenitev nove najemne pogodbe. Ker

je predmet najema stanovanje, se sporno pravno razmerje presoja po

SZ kot posebnem predpisu in ne po Obligacijskem zakoniku (Ur.l. RS

83/01). Končno tožnica ne more doseči sklenitve nove najemne pogodbe,

čeprav ji je toženka zagrozila z odpovedjo. Četudi v stanovanju

živita tožničin izvenzakonski partner in njun mlajši otrok, ki v

najemni pogodbi nista navedena kot uporabnika stanovanja, je tožničin

strah pred odpovedjo pogodbe odveč glede na določilo 6. alinee 1.

odstavka 53. člena SZ v zvezi z 2. odstavkom 41. člena in 6. členom

istega zakona. Ker gre za tožničina ožja družinska člana, namreč

toženka ne bi smela odkloniti sklenitve aneksa k najemni pogodbi za

ta dva uporabnika stanovanja in zato tudi do odpovedi najemne pogodbe

ni upravičena. Sklenitve nove najemne pogodbe ali zgolj aneksa k

stari pogodbi pa ne v materialnem in ne v procesnem smislu ni mogoče

enačiti. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo prav, ko je tožbeni

zahtevek zavrnilo. Skladno s 1. odstavkom 2. člena Zakona o pravdnem

postopku (ZPP, Ur.l. RS 26/99, 96/02 in 2/04) namreč sodišče v

pravdnem postopku odloča le v mejah postavljenih zahtevkov, zato ne

more prisoditi več ali nekaj drugega, kot je stranka zahtevala.

Sodišče prve stopnje ni kršilo postopka, ko je opravilo glavno

obravnavo v tožničini odsotnosti. Podlago za takšno ravnanje je imelo

v 282. členu ZPP, v razlogih izpodbijane sodbe pa je pojasnilo, zakaj

ni upoštevalo opravičila tožničinega pooblaščenca. Za preložitev

naroka morata biti izpolnjena dva pogoja: opravičilo samo in

opravičljiv razlog za izostanek. Gola trditev, da je tožničin

pooblaščenec zbolel, torej ne zadošča, ampak bi jo moral brez

posebnega poziva dokazati z ustrezno zdravstveno dokumentacijo. Te ni

priložil niti k pritožbi. Ker sodišče prve stopnje trditve

tožničinega pooblaščenca o njegovi nenadni bolezni ni moglo

preizkusiti, opravičila ni bilo dolžno upoštevati, sploh ker

zastopanje v pravdnem postopku ni obvezno. Tožničino pričakovanje, da

bi jo sodišče prve stopnje moralo posebej obvestiti o tem, da

obravnave ne bo predložilo, pa nima zakonske podlage. Ker vabilo ni

bilo preklicano, bi se torej naroka morala udeležiti, bodisi sama,

bodisi z drugim pooblaščencem. Potemtakem tožnici v postopku na prvi

stopnji ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Kakšne

druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica niti

opredeljeno ne uveljavlja, uradoma upoštevnih kršitev pa ni bilo.

Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker je izpodbijana sodba v

dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna, je sodišče druge

stopnje tožničino pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 1. odstavka 165.

člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Tožnica je s pritožbo

propadla, zato sama trpi svoje stroške zanjo. Toženkini pritožbeni

stroški pa niso bili potrebni, saj njen odgovor ni prispeval k

rešitvi zadeve.