Appeal dismissed; court upheld first instance award for care of deceased mother based on unjust enrichment.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu

p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega

odgovora.

[JEDRO]

Odločitev sodišča prve stopnje, da prizna tožeči stranki

zahtevano odmeno za oskrbo pokojne tašče, matere

toženca, za čas od januarja 1998 do septembra 1999, je

materialnopravno sprejemljiva, saj je sodišče prve

stopnje utemeljeno izhajalo iz pravil o neupravičeni

pridobitvi (člen 210 za to pravno razmerje še upoštevnih

pravnih pravil Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v

povezavi s členom 1060 Obligacijskega zakonika - OZ),

potem ko je v dejanskem oziru ocenilo, da je v navedenem

časovnem obdobju tožnica skrbela za oskrbo toženčeve

matere, brez njegove pomoči in soprispevka, čeprav sta

bili k temu obvezani obe pravdni stranki kot prevzemnici

izročenega premoženja pokojne toženčeve matere.

Razbremenitev toženca pri izpolnjevanju njegovega dela

obveznosti oskrbovati pokojno mater poleg tožnice pomeni

zanj nedvomno okoriščenje in po drugi strani

prikrajšanje za tožnico, ki je izvajala delo in skrb v

večjem obsegu, kot bi to bila dolžna.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno

ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ko je toženi

stranki naložilo plačilo zneska 540.000,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2001 dalje do

plačila, glede na zgolj delni uspeh v pravdi pa je

tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene

stranke v znesku 20.255,00 SIT z zakonitimi zamudnimi

obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe dalje do

plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke

zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu prvostopenjske sodbe se

pravočasno pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse

pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 Zakona o

pravdnem postopku - ZPP in predlaga, da pritožbeno

sodišče napadeno sodbo spremeni v smeri zavrnitve

tožbenega zahtevka tožeče stranke v celoti oziroma

podrejeno da jo razveljavi in odredi ponovljeno sojenje

pred sodiščem prve stopnje. Pritožnik ne sprejema

dejanskih in pravnih zaključkov sodišča prve stopnje o

temelju tožbenega zahtevka, prav tako pa tudi ne

odločitve sodišča prve stopnje v zvezi s prisojeno

višino terjatve tožeče stranke.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih

ugovorov, kot tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek

člena 350 Zakona o pravdnem postopku - ZPP) pritožbeno

sodišče tokrat izpodbijano odločitev ocenjuje kot

materialnopravno pravilno, oprto na dovolj zanesljivo

dejansko podlago ter brez zagrešitve procesnih kršitev

takšne teže, da bi vodile k razveljavitvi napadene sodbe

iz procesnih razlogov. Sodišče prve stopnje je tudi

svojo odločitev sprejemljivo obrazložilo in pritožbeno

sodišče povzema sprejemljive razloge prvostopenjske

sodbe in se sklicuje nanje brez nepotrebnega

ponavljanja, samo pa v zvezi s pritožbo še dodaja:

Odločitev sodišča prve stopnje, da prizna tožeči stranki

zahtevano odmeno za oskrbo pokojne tašče, matere

toženca, za čas od januarja 1998 do septembra 1999, je

materialnopravno sprejemljiva, saj je sodišče prve

stopnje utemeljeno izhajalo iz pravil o neupravičeni

pridobitvi (člen 210 za to pravno razmerje še upoštevnih

pravnih pravil Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v

povezavi s členom 1060 Obligacijskega zakonika - OZ),

potem ko je v dejanskem oziru ocenilo, da je v navedenem

časovnem obdobju tožnica skrbela za oskrbo toženčeve

matere, brez njegove pomoči in soprispevka, čeprav sta

bili k temu obvezani obe pravdni stranki kot prevzemnici

izročenega premoženja pokojne toženčeve matere.

Razbremenitev toženca pri izpolnjevanju njegovega dela

obveznosti oskrbovati pokojno mater poleg tožnice pomeni

zanj nedvomno okoriščenje in po drugi strani

prikrajšanje za tožnico, ki je izvajala delo in skrb v

večjem obsegu, kot bi to bila dolžna. Sodišče prve

stopnje je tudi sprejemljivo obrazložilo, da se toženec

ne more uspešno sklicevati na opustitev skupnega

življenja s pokojno materjo zaradi ravnanja tožnice po

razvezi zakonske zveze z njo, saj je dejansko obstojala

možnost, da bi že sproti poskrbel za ustrezni način

soprispevka pri skrbi za oskrbo matere, četudi to več ni

bilo mogoče v skupnosti s tožnico in pod isto streho.

Zato tudi ni bistvenega pomena pritožbeno poudarjanje

samovoljnosti tožnice pri preprečitvi vstopa v prostore

toženčeve matere slednjemu ter vzdrževanja stikov med

njim in materjo. Prav tako pa ni mogoče zgolj iz tega,

da tožnica sproti od toženca ni zahtevala izpolnitev

sedaj vtoževane obveznosti, sklepati, da se je tožnica

odpovedala možnosti zahtevati izravnavo njenega že

nastalega prikrajšanja v navedeni smeri, kot to želi

prikazati pritožba in pri tem delno navaja tudi

neupoštevna nova dejstva (člen 337 ZPP).

Tudi v zvezi s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno

višino ovrednotenja nudene oskrbe pokojni toženčevi

materi pritožbeno sodišče nima nekih pomislekov. Res je,

da je pri tej oceni sodišče prve stopnje uporabilo

načelo prostega preudarka, vendar le ni mogoče

spregledati, da tudi sami pravdni stranki nekih

trdnejših dokazov v tej smeri nista predlagali, predvsem

ne pritegnitve ustreznega izvedenca. Pri tem je sodišče

prve stopnje tudi smiselno pravilno izhajalo iz enake

obremenitve obeh pravdnih strank pri skrbi za oskrbo

toženčeve matere, kar pomeni, da lahko tožnica zahteva

od toženca povračilo v višini polovice vrednosti te

oskrbe. Tudi iz tega vidika pa mesečno ovrednotenje te

skrbi in dela v tožničinem delu na 25.000,00 SIT v letu

1998 (mesečno) in na 30.000,00 SIT v letu 1999 ne

predstavlja nerealnega ovrednotenja. Iz dejanskih

ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da v pritožbi

navedena postrežnina pokojne ni predstavljala zgolj

kritje tožničinega dela za njeno oskrbo, ampak je

zajemala tudi določeni del bivalno - življenskih

stroškov za pokojno. Tako pa se res pokaže, kot to

ocenjuje pravilno sodišče prve stopnje, da je prisojena

odmena v korist tožnice prej prenizka kot previsoka, ob

dejstvu, da tožnica ni imela v dobrem celotne

postrežnine pokojne, ampak le en del, pa četudi bi imela

na razpolago celotno postrežnino pokojne, bi ob

ovrednotenju v skladu s prvostopenjsko odločitvijo in

upoštevanju enakega prispevka v korist toženca vse

skupaj predstavljalo le okrog 100.000,00 SIT mesečno.

Pritožba sicer želi prikazati, da je to zelo visoko

ovrednotenje oskrbe pokojne, pri čemer si poskuša

pomagati z nekimi primerjavami z višino oskrbnine v domu

v letu 1998, vendar pa pri tem ne more biti

prepričljiva, saj očitno prezre, da je bila pokojna

slepa in zmanjšano pokretna oseba, po poslabšanju stanja

v letu 1999 pa nekaj mesecev pred smrtjo tudi

nepokretna. Sicer pa tudi navajanje teh primerjalnih

podatkov glede na rezultat lastnih izvršenih poizvedb

predstavlja neupoštevno pritožbeno novoto.

Nerelevantnega pomena pa je tudi pritožbeno stališče, da

bi bilo potrebno izhajati pri ugotavljanju dejanskega

stanja v zvezi s primerno višino plačila za oskrbo

pokojne iz mesečnih življenjskih potreb matere toženca,

kar da sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo in je s

tem pokazalo materialnopravno zgrešeni pristop ter tudi

ni ugotovilo celotnega dejanskega stanja. V bistvu je

sodišče prve stopnje tudi zanesljivo ugotovilo, da je

del preživninskih izdatkov pokojna pokrivala s sredstvi

pokojnine, zato je dejansko samo preživljanje širši

pojem od tistega, kar sta ji bili dolžni nuditi pravdni

stranki s svojim delom in sredstvi.

Pritožbi tako v okviru uveljavljanih pritožbenih

razlogov in trditev ni mogoče priznati uspeha. Ko tudi

samo pritožbeno sodišče uradno upoštevnih kršitev

procesnega in materialnega prava pri delu in odločitvi

sodišča prve stopnje ni našlo, je pritožbo toženca

zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem

obsodilnem delu (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na

prvem odstavku člena 165 v zvezi s prvim odstavkom člena

154 ZPP. Stroške neuspele pritožbe nosi pritožnik sam.