Appeal dismissed; insurance subrogation claim barred by three-year statute of limitations from date of third-party lawsuit.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Regresna terjatev zavarovanca iz naslova zavarovanja

civilne odgovornosti, katero je zavarovanec na podlagi

sodne poravnave plačal tretjemu (oškodovancu), zastara v

treh letih od dne, ko je zavarovanec prejel odškodninsko

tožbo, pa čeprav je odškodnino plačal šele po sklenjeni

sodni poravnavi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zaradi

zastaranja (četrti odstavek 380. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR) zavrnilo regresni

zahtevek tožeče stranke na plačilo 450.000,00 SIT s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V odločbi o

pravdnih stroških je odločilo, da tožeča stranka sama

krije svoje stroške pravdnega postopka.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožeča stranka zaradi

zmotne uporabe materialnega prava, s pritožbenim

predlogom na razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tej zadevi tožeča stranka proti toženi stranki

uveljavlja regresni zahtevek v znesku 450.000,00 SIT,

katerega je tožeča stranka na podlagi sodne poravnave

sklenjene v pravdni zadevi vodeni pred okrožnim sodiščem

tretjemu plačala kot odškodnino zaradi ugriza psa. Ker

je tovrstno škodo tožeča stranka v času škodnega dogodka

(ugriz psa) imela zavarovano na podlagi police o

stanovanjskem zavarovanju, izplačani znesek regresira od

zavarovalnice kot tožene stranke.

Prvostopno sodišče ima prav, da je ugovor zastaranja

terjatve po toženi stranki utemeljen. Po določbi

četrtega odstavka 380. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih - ZOR v primeru, če zahteva pri zavarovanju

pred odgovornostjo tretjega oškodovanec odškodnino od

zavarovanca ali od njega dobi, začne teči zastaranje

zavarovančevega zahtevka proti zavarovalnici od dneva,

ko je oškodovanec sodno zahteval odškodnino od

zavarovanca oziroma, ko mu je oškodovanec škodo povrnil.

Po prvem odstavku 380. člena ZOR pa zastaralni rok pri

zavarovalnih pogodbah stanovanjskega zavarovanja (ta

vključuje tudi zavarovanje civilne odgovornosti tretjih

oseb pred ugrizom psa) znaša tri leta.

V danem primeru ni sporno, da je oškodovanec od

zavarovanca odškodnino uveljavljal v sodnem postopku,

pri čemer je tožbo pred sodiščem vložil dne 15.06.1993.

V sodnem postopku je bila dne 22.10.1999 sklenjena sodna

poravnava med oškodovancem (tožnikom) in zavarovancem

(tožencem), to je tožnikom v tej zadevi. Zavarovanec je

oškodovancu na podlagi navedene sodne poravnave

odškodnino izplačal dne 02.11.1999. V tej zadevi pa je

tožnik (zavarovanec) regresni zahtevek proti

zavarovalnici uveljavil s tožbo z dne 23.11.1999. Ker je

v danem primeru tekel sodni postopek, ki se je zaključil

s sodno poravnavo, navedeni triletni rok iz prvega

odstavka 380. člena ZOR teče od tedaj, ko je tožnik

(zavarovanec) od tretjega (oškodovanca) prejel

odškodninsko tožbo. Ker pa je bila tožba oškodovanca

proti zavarovancu vložena že leta 1993 je sodišče prve

stopnje pravilno, v skladu s četrtim odstavkom 380.

člena ZOR presodilo, da je regresna terjatev tožnika

proti zavarovalnici zastarala. Po taki ugotovitvi pa je

pravilno zahtevek tožeče stranke zavrnilo, kot je

razvidno iz izreka izpodbijane sodbe.

Take odločitve pa pritožbena izvajanja, da se je

prvostopno sodišče materialnopravno nepravilno

sklicevalo na prvi in četrti odstavek 380. člena ZOR, ne

morejo v ničemer spremeniti. Take odločitve pa tudi ne

more spremeniti dejstvo, da je tožnik oškodovancu na

podlagi sodne poravnave dne 23.11.1999 izplačal

450.000,00 SIT, ker regresna terjatev zavarovanca iz

naslova zavarovanja civilne odgovornosti, katero je

zavarovanec na podlagi sodne poravnave plačal tretjemu

(oškodovancu), zastara v treh letih od dne, ko je

zavarovanec prejel odškodninsko tožbo, pa čeprav je

odškodnino plačal šele po sklenjeni sodni poravnavi.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče po preizkusu

izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu s drugim

odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP ni

ugotovilo uradoma upoštevne kršitve določb postopka ali

nepravilne uporabe materialnega prava, je o pritožbi

odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen

ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla,

ker ti niso bili priglašeni.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo v skladu s

1060. členom sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika -

OZ.