Appeal dismissed; poor road quality does not extinguish easement if alternative routes remain available.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sodba sodišča prve

stopnje.

Pritožnika sama nosita svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Kot že navedeno, izvedenčeva ugotovitev o slabi

prevoznosti sporne služnostne trase in obstoju drugih

potnih povezav še ne more pomeniti izgube služnosti, v

kolikor služnostnemu upravičencu ni obenem zagotovljena

možnost uporabe teh drugih potnih tras v

pravnorelevantnem smislu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo

tožbenemu zahtevku iz primarne tožbe na ugotovitev, da

za potrebe gospodojočega zemljišča nepremičnine parc.

št. stanovanjska hiša in gosodarsko poslopje vl. št.

k.o. v lasti tožnikov vsakega do 1/2 obstoja v korist

vsakokratnega lastnika te nepremičine, služnostna

pravica hoje in vožnje z vsemi vozili po že obstoječi

poti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc.

št. travnik in pašnik vl. št. k.o. , last tožencev, kot

tudi v smeri naložitve tožencema, da tožnikoma izstavita

za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo

mogoče to služnostno pravico vknjižiti v zemljiški

knjigi. Obenem pa je zavrnilo tožbeni zahtevek iz

nasprotne tožbe tako uveljavljene v primarni obliki v

smeri ugotovitve neobstoja vtoževane stvarne služnosti

in v podrejeni obliki v smeri ugotovitve prenehanja te

služnosti zaradi njene nepotrebnosti. Glede na neuspeh v

pravdi je toženi stranki iz primarne tožbe oziroma

tožeči stranki iz nasprotne tožbe naložilo v povračilo

pravdne stroške druge pravdne stranke v znesku

2,076.194,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

razsoje na prvi stopnji dalje do plačila.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožujeta toženca iz

primarne tožbe oziroma tožnika iz nasprotne tožbe in po

svoji pooblaščenki, smiselno ob uveljavljanju vseh

pritožbenih razlogov iz prvega odstavka člena 338 Zakona

o pravdnem postopku - ZPP in predlagata, da pritožbeno

sodišče napadeno sodbo spremeni v smeri zavrnitve

tožbenega zahtevka tožnikov iz primarne tožbe oziroma

ugoditve tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe ali

podrejeno, da napadeno sodbo razveljavi in odredi

ponovljeno sojenje pred sodiščem prve stopnje.

Druga pravdna stranka pritožbenega odgovora ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče tokrat napadeno sodbo sprejema kot

materialno pravno sprejemljivo, saj je sodišče prve

stopnje ob tretjem sojenju v zadevi in ob upoštevanju

napotkov in že izraženih stališč pritožbenega sodišča

ter po izvedbi obširnega dokaznega postopka po mnenju

pritožbenega sodišča odločilo tako, da sloni izpodbijana

odločitev na dovolj razjasnjenem dejanskem stanju in

pravilni uporabi materialnega prava. Tudi procesnih

kršitev, na katere nakazuje pritožba, sodišču prve

stopnje ni moč očitati, prav tako pa pritožbeno sodišče

le ni našlo tudi nekih uradno upoštevnih kršitev določb

pravdnega postopka, ki bi vodile k razveljavitvi

napadene sodbe iz procesnih razlogov. Pritožbeno sodišče

tako v določeni meri povzema sprejemljive razloge

prvostopenjske sodbe in se sklicuje nanje, da ne bo

nepotrebnega ponavljanja, sicer pa v zvezi s pritožbo še

dodaja:

Sodišče prve stopnje je oprlo odločitev o ugotovitvi

obstoja vtoževane stvarne služnosti na pridobitni naslov

priposestvovanja in v dejanskem oziru sledilo tožeči

stranki v njenem prikazu, da je do nastanka spora med

pravdnima strankama, ko je tožena stranka pričela tožeči

stranki braniti prevoze po sporni služnostni trasi,

poteklo dvajset let kot priposestvovalna doba za

pridobitev stvarne služnosti. V množici izvedenih

dokazov, predvsem izpovedb zaslišanih prič, je v skladu

z uvodnim 8. členom ZPP izvršilo dokazno oceno, ob

izvršeni presoji dokaznih rezultatov celotnega dokaznega

postopka, kar je bilo sicer ob takšnem številu izvedenih

dokazov zahtevno procesno dejanje. Izvršena dokazna

ocena, ko sodišče prve stopnje verjame tožeči stranki,

da je sporno stvarno služnost pridobila s

priposestvovanjem glede na dolgotrajno uporabo sporne

trase brez vsakokratne posebne privolitve tožencev kot

lastnikov služečega zemljišča, s čimer je ovrglo

smiselni ugovor pritožnikov, da je šlo zgolj za

prekaristično razmerje, je sprejemljiva in korektna.

Izpovedbe vseh zaslišanih prič oziroma pravdnih strank

res niso v celoti skladne, vendar pa sodišče prve

stopnje predvsem povzema izpovedbe prič, ki so potrdile

prikaz tožeče stranke iz primarne tožbe, iz česar

smiselno izhaja, da je svoje dokazne in dejanske

zaključke v prid tožeče stranke oprlo na izpovedbe teh

prič, kar je v dokaznem in dejanskem oziru procesno

pravilno. V dejanskem oziru je tudi ugotovilo, da sporna

potna povezava v naravi obstoja in da imata tožnika že

dogovorjeno služnost po preostalem delu potne trase, ki

poteka po zemljišču in , kar pravgotovo tudi govori v

prid prikazu tožeče stranke iz primarne tožbe, kot je to

smiselno razumelo tudi sodišče prve stopnje. Sicer pa

sodišče prve stopnje tudi ni obšlo izpovedb prič, ki

prikaza tožeče stranke iz primarne tožbe niso potrdile,

vendar pa sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so

določene od teh prič mogle svoj prikaz podati le za

časovno bolj odmaknjeno obdobje, tudi sicer pa celotni

pregled dokaznega postopka pokaže, da je teh izpovedb

manj v primerjavi z izpovedbami prič, ki prikaz tožeče

stranke potrjujejo, bodisi direktno ali v določenem delu

oziroma posredno.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo potek

priposestvovalne dobe in tedaj nastop priposestvovanja

sporne stvarne služnosti, je utemeljeno ugodilo tudi

dajatvenemu delu tožbenega zahtevka z odrejeno vknjižbo

te služnosti v zemljiški knjigi. Obenem pa pritožbeno

sodišče nima pomislekov glede pravilnosti prvostopenjske

odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka iz nasprotne

tožbe, saj je ugotovitveni zahtevek le negativna inačica

ugotovitvenega dela tožbenega zahtevka iz primarne tožbe

(za postavitev takšnega tožbenega zahtevka v bistvu

pritožnika niti nista imela pravnega interesa). V

podrejeni obliki tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe

uveljavljana zahteva po prenehanju stvarne služnosti

zaradi njene nepotrebnosti pa ne more biti utemeljena ob

dejstvu, da tožeča stranka iz nasprotne tožbe ni

izkazala in dokazala, da imata toženca iz nasprotne

tožbe zagotovljeno pravno varstvo pri možnosti uporabe

druge potne povezave do svoje domačije, bodisi da gre za

pot javnega značaja ali potno traso, potekajočo po

zemljišču drugega lastnika, kjer imata na

pravnorelevantni način zagotovljeno možnost uporabe te

potne povezave (bodisi dogovor o služnostni pravici,

ugotovitev te s sodno odločbo ali vsaj s priznanjem te

služnosti v teku te pravde s strani prizadetega lastnika

služečega zemljišča). V danem primeru pritožnika za

drugo pravdno stranko tega nikakor nista dokazala, zato

tudi ni mogoče govoriti o nepotrebnosti sporne stvarne

služnosti (če tudi objektivno gledano obstoja še druga

potna povezava z nepremičnino služnostnih upravičencev)

niti ne o posledičnem prenehanju te stvarne služnosti.

Pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane

odločitve ne more imeti vpliva. Pritožbeni očitek, da

gre za pomanjkljiv izrek izpodbijane sodbe, ker da v

njem ni natančno določena trasa služnostne poti, po

mnenju pritožbenega sodišča v danem primeru le ni

utemeljen (čeprav je praviloma treba traso služnosti

natačno označiti), saj se izrek sodbe sklicuje na "že

obstoječo pot", iz ugotovljenega dejanskega stanja na

prvi stopnji pa izhaja, da dejansko sporna služnost

poteka po na zunaj vidni potni trasi. Na prvi stopnji

izvedena dokazna ocena (kar pritožba prav tako izrecno

napada) je po mnenju pritožbenega sodišča tokrat le na

ravni sprejemljivosti, kot je že navedeno, govoriti pa

tudi ni mogoče o neki nejasnosti razlogov in

neskladnosti z dejanskimi izpovedbami zaslišanih prič,

saj se iz obrazložitve sodbe le vidi, na katere dokaze

je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev in zakaj.

Ko sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ugotavlja, da

so ostale priče, na katerih sodišče prve stopnje ne

gradi svoje odločitve, "delno skladne z izpostavljenimi

izjavami", kar mu pritožba prav tako očita, ker da v

bistvu gre za popolno neskladnost izpovedb določenih

prič z drugimi izpovedbami odločilnega pomena po

stališču sodišča prve stopnje, prezre, da je v bistvu

sodišče prve stopnje v kratkem povzelo tudi izpovedbe

teh drugih prič.

Pritožbena navedba, da naj bi sodišče prve stopnje

poklonilo vero le tistim pričam, ki so s tožnikoma v

sorodu na eni strani ali v sporu s tožencema, ni z

ničemer podprta, saj to ni v celoti res. Prav tako nima

relevantnega pomena sklicevanje pritožbe na izvajanje

prevozov s strani tožnikov iz primarne tožbe po potni

povezavi, potekajoči po zemljišču v dovolj dolgem

časovnem obdobju, da je moglo priti tam do

priposestvovanja služnosti, saj ne sloni na zanesljivo

ugotovljenih dejstvih, posebno, ko sam kot priča ni

potrdil izvajanja prevozov oziroma potnih povezav po

njegovem zemljišču brez pridržka (šlo naj bi le za

prevoze na posebno prošnjo). Tudi iz dejstva, da je

sporna potna trasa slaba in težko prevozna, ni mogoče

sklepati na neizvajanje prevozov po njej s strani tožeče

stranke iz primarne tožbe, na kar pritožba nakazuje,

posebno ker tudi ostale potne trase, ki jih je sodišče

prve stopnje imelo v vidu, niso brezhibne glede možnosti

prevozov, sicer pa gre v primerih vseh potnih povezav za

variabilno stanje, pač odvisno od vremena, trenutne

trdnosti terena in podobno. Na pravilnost izpodbijane

odločitve pa tudi ne more vplivati v pritožbi zatrjevano

nedokazano dejstvo, da naj bi se, ker da to potrjujejo

izpovedbe več prič, moglo voziti le na posebno prošnjo,

prav tako pa ne more biti odločilnega pomena sklicevanje

na služnostni spor med tožnikoma in. Na drugačni dokazni

rezultat tudi ni mogoče sklepati iz obstoja služnostnih

pogodb med tožnikoma ter in. Tudi sklicevanje na vlogo

zbiralnice mleka, zgrajene šele leta 1979, kar po

stališču pritožbe kaže na potek krajšega časovnega

obdobja kot priposestvovalne dobe do nastanka sporov med

pravdnima strankama, je neutemeljeno, ob dejstvu, da je

sodišče prve stopnje ugotovilo potek priposestvovanja z

uporabo sporne potne trase za različne namene v zvezi z

domačijo tožeče stranke iz primarne tožbe, pač odvisno

od vsakokratnih potreb in načina koriščenja te

služnosti. Predvidoma bo enaka potreba po vrsti in

številu prevozov za gospodujočo nepremičnino ostajala

tudi vnaprej, saj o kakršnikoli spremembi namembnosti

gospodujoče nepremičnine ni govora, zato tudi ne vzdrži

pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ne bi smelo

dovoliti po sporni služnosti trasi prevozov s vsemi

vozili. S takšno odločitvijo sodišča prve stopnje ni

prišlo do "neupravičene širitve služnosti" kot to trdi

pritožba.

Pritožba tudi neutemeljeno oponira oceni sodišča prve

stopnje, da je poklonilo vero izvedencu, kar da ni res.

Kot že navedeno, izvedenčeva ugotovitev o slabi

prevoznosti sporne služnostne trase in obstoju drugih

potnih povezav še ne more pomeniti izgube služnosti, v

kolikor služnostnemu upravičencu ni obenem zagotovljena

možnost uporabe teh drugih potnih tras v

pravnorelevantnem smislu.

Ko pritožbeno sodišče tudi uradno upoštevnih kršitev

procesnega in materialnega prava pri delu in odločitvi

sodišča prve stopnje glede na navedeno ni našlo, iz vseh

navedenih razlogov pa pritožbi ni moglo priznati uspeha

(pri vsem tem pa gre za dolgotrajni spor), je pritožbo

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen

353 ZPP). Stroškovna odmera ni bila predmet pritožbene

graje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na

prvem odstavku člena 165 ZPP v zvezi s prvim odstavkom

člena 154 ZPP. Stroške neuspele pritožbe nosi pritožnik

sam.