Appeal dismissed; horse death due to natural insemination not actionable negligence under ZOR. No liability found for stud owner.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča

prve stopnje.

Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Odškodninska odgovornost žrebčarja - pogin kobile zaradi

sepse po naravnem pripustu - člen 154 ZOR, dokazno

breme; - zavrnitev tožbenega zahtevka.

[OBRAZLOŽITEV]

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje

zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da so mu toženci

nerazdelno dolžni plačati odškodnino v znesku

7,826.262,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

vložitve tožbe dalje do plačila ter mu nerazdelno

povrniti pravdne stroške s pripadki. Tožniku je

naložilo, da je dolžan toženi stranki povrniti pravdne

stroške v znesku 827.971,40 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 21.01.2004 dalje do plačila, v 15 dneh pod

izvršbo. Utemeljilo je, da je do pogina tožnikove kobile

(poginila je vsled sepse, do katere je prišlo zaradi

vnetja rodil in pripadajočih tkiv na mestih raztrganin v

nožnici) prišlo zaradi spleta nesrečnih okoliščin, do

katerih lahko pride vsakokrat ob naravnem pripustu;

tožena stranka ni objektivno odgovorna, saj žrebec s

svojo anatomsko posebnostjo spolnega organa ni nevarna

stvar in njegovo pripuščanje ni nevarna dejavnost, glede

na izvedene dokaze pa ni izkazano, da kobila pri toženi

stranki ne bi bila pravilno vhlevljena oziroma

oskrbovana, ali da tožena stranka ne bi ravnala po

pravilih stroke ter torej tožena stranka tudi krivdno

tožniku ni odgovorna. Do neobičajnega načina pripuščanja

- z vhlevljenjem kobile v hlevu žrebca, je prišlo na

posebno željo tožnika brez kakršnihkoli dodatnih

obveznosti. Da je do škode tožniku prišlo, je mogoče

pripisati le tožniku samemu (culpa in eligendo), sam je

izbral potentnega žrebca tožene stranke za svojo kobilo,

ki tudi sicer zaradi treningov in tekmovanj na tak

pripust ni bila ustrezno pripravljena, posebej ne, ker

je šlo za prvi pripust, pri toženi stranki ni mogoče

najti krivde pri njenem ravnanju. Zato je tožnikov

tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz

pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega

postopka po 1. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o

pravdnem postopku - ZPP v zvezi s členom 339/I ZPP in

14. točko drugega odstavka 393. člena ZPP, zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki

prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 340. členom ZPP

ter zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki prvega

odstavka 338. člena ZPP v zvezi s členom 341 ZPP.

Predlaga, da naj višje sodišče njegovi pritožbi ugodi in

izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu

zahtevku tožeče stranke, oziroma podrejeno sodbo

razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje sodišču

prve stopnje, vendar pred drugim sodnikom; priglaša tudi

pritožbene stroške.

Toženci v odgovoru na pritožbo predlagajo, da naj višje

sodišče pritožbo tožnika zoper prvostopno sodbo kot

neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve

stopnje, tožniku pa naloži tudi stroške sestave odgovora

na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob pregledu zadeve v mejah razlogov,

ki so navedeni v pritožbi in po uradni dolžnosti (člen

350/II ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za

razsojo, pravilno uporabilo določbe materialnega prava

ter pri svojem delu ni zagrešilo v pritožbi očitanih

bistvenih kršitev določb postopka (iz člena 339/I ZPP in

14. točke člena 339/II ZPP), kot tudi nobene uradoma

upoštevne procesne kršitve. Višje sodišče zato, da se

izogne nepotrebnemu ponavljanju, povzema pravilne in

izčrpne razloge iz prvostopne sodbe. Glede pritožbenih

navedb pa višje sodišče še dodaja:

Pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje storilo

postopkovno napako, ker da bi moralo zoper prvo in

tretjetoženo stranko tožbo zavreči in ne zavrniti, saj v

obrazložitvi navaja, da prvo in tretjetožena stranka naj

ne bi bili pasivno legitimirani v predmetni pravdi, ni

mogoče pritrditi. Iz obrazložitve sodbe je razvidno, da

je tožbeni zahtevek zoper toženo stranko zavrnjen iz

razloga, ker ni izkazana krivda tožene stranke, pri

čemer je sodišče še dodatno pojasnilo, da je tožbeni

zahtevek zoper prvega toženca in tretjetoženo stranko

zavrnjen tudi zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

Sicer pa je ugovor pasivne legitimacije (da nisi dolžnik

iz materialnopravnega razmerja) ugovor materialnopravne

narave in je tudi v tem primeru odločitev prvostopnega

sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo in

tretjetoženo stranko zaradi pomanjkanja pasivne

legitimacije materialnopravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je pravilno oprlo svojo odločitev

predvsem na izvedensko mnenje, ki ga je pripravila

Veterinarska fakulteta in sta ga podpisala dekan

fakultete prof. dr. in predstojnik Klinike za

reprodukcijo in konje iste fakultete ter na izpovedbo

prof. dr., ki je na obravnavi predstavil izvedensko

mnenje in tudi odgovarjal na vprašanja ter pritožbeni

graji v zvezi z izvedenskim mnenjem in neposredno

izpovedbo izvedenca - da ta ni odgovoril na nekatera

bistvena strokovna vprašanja in da so bili njegovi

odgovori zelo poljudni, deloma nejasni in zelo

posplošeni ter da izvedensko mnenje ne more biti podlaga

resni in objektivni sodbi sodišča, ni mogoče pritrditi.

Glede na podano izvedensko mnenje in neposredno

zaslišanje izvedenca na sami glavni obravnavi je

prvostopno sodišče tudi pravilno zavrnilo dokazni

predlog tožeče stranke za pritegnitev drugega izvedenca

veterinarske stroke, svojo odločitev je tudi smiselno

obrazložilo. Z izvedenskim mnenjem in z zaslišanjem

izvedenca je sodišče pridobilo potrebno strokovno

znanje, iz česar izhaja, da pritegnitev novega izvedenca

ni bila potrebna. Pri tem višje sodišče še pripomni, da

sta bila tožnik in njegova pooblaščenka na obravnavi, ko

je bil izvedenec neposredno zaslišan, prisotna in sta

imela možnost izvedencu postaviti dodatna vprašanja tudi

glede strokovno pravilnega ravnanja "žrebčarja", ki se

kot profesionalec ukvarja s pripustom žrebca in je

neutemeljena pritožbena graja, da izvedenec na to

bistveno vprašanje ni odgovoril. Pri tem pritožba celo

sama izpostavlja izpovedbo izvedenca - da posebnih

pravnih predpisov na tem področju v času opravljenega

pripusta ni bilo. Tožnik se v pritožbi sedaj

neutemeljeno sklicuje, da so se sigurno v praksi o tem

oblikovala določena strokovna pravila in da se je

izvedenec odgovoru na to vprašanje očitno izmikal, pri

čemer gre tudi za nedopustno pritožbeno novoto po členu

337/I ZPP, saj tožnik ne izkaže, da tega brez svoje

krivde ni mogel zatrjevati že v postopku pred sodiščem

prve stopnje - ob zaslišanju izvedenca. Neutemeljena je

tudi pritožbena graja, da je prvostopno sodišče

nekritično sprejelo izpovedbo izvedenca.

Pritožba očita prvostopnemu sodišču, da se sploh ni

ukvarjalo z vprašanjem, ali je žrebčar - tožena stranka

ravnala strokovno pravilno in s skrbnostjo, ki se od

strokovnjaka pričakuje in da je stališče prvostopnega

sodišča, da ni nobenih dokazov, da je tožena stranka

kakorkoli slabo in nestrokovno ravnala s kobilo ali

žrebcem, neutemeljeno ter temelji na nepopolno in

nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju in napačnih

pravnih izhodiščih ter da ni pravilen zaključek sodišča

o odgovornosti tožnika za škodo culpa in eligendo, ki je

tudi v direktnem nasprotju z njegovo siceršnjo

argumentacijo v sodbi; zaključek prvostopnega sodišča,

da kobila zaradi treningov in tekmovanj naj ne bi bila

pripravljena na pripust, pa ni skladen z listinskimi

dokazili in ugotovitvami izvedenca. Tudi tem pritožbenim

navedbam in mogoče pritrditi. Prvostopno sodišče je v

sodbi navedlo jasne razloge o odločilnih dejstvih in

pravilno povzelo tudi izpovedbo izvedenca prof. dr..

Višje sodišče nima pomislekov k ugotovitvam in zaključku

prvostopnega sodišča, da je šlo v danem primeru za splet

nesrečnih okoliščin, ki se lahko zgodijo vsakokrat ob

naravnem pripustu, pri čemer se je prvostopno sodišče

pravilno oprlo na izvedensko mnenje in so neutemeljene

pritožbene navedbe, da bi tožena stranka morala

odkloniti pripust in glede odgovornosti drugotoženca kot

profesionalca. Pravilna je ugotovitev prvostopnega

sodišča, da ni dokazano, da bi tožena stranka pri

vhlevljenju karkoli narobe storila in se tudi te

pritožbene navedbe zavračajo in se tožeča stranka

neutemeljeno sklicuje, da bi tožena stranka, če bi

ravnala s strokovnjaku primerno skrbnostjo, morala

gotovo opaziti, da je s kobilo nekaj narobe in poskrbeti

za njeno veterinarsko oskrbo. Pritožbene navedbe, da je

izkustveno nemogoče, da bi se kot jabolko velika tvorba

v maternici kobile razvila čez noč in da je za vnetje

takšnega obsega, kot je razvidno iz veterinarskega

poročila, gotovo potrebno daljše obdobje ter da je tudi

izkustveno neverjetno, da se bolezenski proces v telesu

kobile ne bi odražal v njenem siceršnjem obnašanju, pa

predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po členu

337/I ZPP, saj tožeča stranka ne izkaže, da tega brez

svoje krivde ni mogla navesti že pred postopkom sodišča

prve stopnje (veterinarsko poročilo je predložila že k

tožbi).

Višje sodišče nima pomislekov k pravilnim ugotovitvam in

zaključku prvostopnega sodišča, da ni podana krivdna

odgovornost tožene stranke ter drugačnim pritožbenim

navedbam - glede velike malomarnosti drugotoženca, ni

mogoče pritrditi. V zvezi s tem je tudi neutemeljen

pritožbeni očitek, da se sodišče pri utemeljevanju

ugotovljenih dejstev v obrazložitvi sodbe kar na splošno

sklicuje na vse dokaze - ugotovitve izvedenca, izpovedbe

in listine v spisu, saj ima sodba razloge o vseh

odločilnih dejstvih in se da preizkusiti in tako ni

podana v pritožbi očitana absolutna bistvena kršitev

določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena

ZPP.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi ob

normalnem teku dogodkov s pravočasno veterinarsko

intervencijo kobila vsekakor preživela brez težjih

trajnih posledic, saj to ni izkazano. V izvedenskem

mnenju je izrecno zapisano "hitrejša veterinarska

intervencija bi povečala možnost morebitne ozdravitve

živali, ni pa zanesljivo, da bi tudi ozdravela" in je

neutemeljena pritožbena graja, da se prvostopno sodišče

s tem ni ukvarjalo. Sodišče prve stopnje je pri

odločanju upoštevalo tudi veterinarsko poročilo, na

ugotovitve iz tega poročila je oprto tudi izvedensko

mnenje. Sodišče prve stopnje se na spis opr. št.

sklicuje zgolj v pojasnilo, navedeni spis ni bil

vpogledan v dokazne namene in se prvostopna sodba ne

sklicuje nanj ter je tako neutemeljen pritožbeni očitek,

da tožeči stranki ni bila dana možnost, da bi se o tem

dokazu izjasnila.

Tožnik res ni izrecno izjavil, da bi naj prišel zvečer

po kobilo, je pa prvostopno sodišče ta datum povzelo

glede na izpovedbo tožnika (da je potem kobilo pregledal

veterinar) in navedbe tožene stranke, pri čemer je tudi

iz veterinarskega poročila o bolezni in zdravljenju dr.

vet. med. (priloga A4) razvidno, da jo je le-ta

pregledal in tako je tudi ta pritožbena navedba

neupoštevna.

Sodišče prve stopnje je po mnenju višjega sodišča

pravilno ugotovilo dejansko stanje, pri čemer je

pravilno ocenilo dokaze in upoštevalo izvedensko mnenje

ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev in se

zato pritožbena izvajanja v celoti zavračajo.

Pravna podlaga za odločitev o vtoževani terjatvi

predstavljajo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih -

ZOR o povzročitvi škode, navedena določila je potrebno

uporabiti in jih je prvostopno sodišče tudi pravilno

uporabilo glede na 1060. člen sedaj veljavnega

Obligacijskega zakonika - OZ. Za nastanek odškodninske

obveznosti morajo biti sočasno podani vsi elementi

civilnega delikta - nedopustno ravnanje ali škodljivo

dejstvo, škoda, vzročna zveza med prvim in drugim ter

odgovornost povzročitelja škode, ki je praviloma krivdna

(prvi odstavek 154. člena ZOR). Tožnik je v predmetni

zadevi zatrjeval krivdno odgovornost tožene stranke. Vse

elemente, razen temelja odgovornosti - krivde, je bil v

predmetni zadevi dolžan dokazati tožnik, izkazal pa je

le, da mu je škoda nastala (kobila je poginila), ne pa

tudi, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožene

stranke in da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in

nedopustnim ravnanjem. Teh elementov pa tožnik ni

izkazal, kot pravilno zaključuje prvostopno sodišče, ki

je v posledici tega tožbeni zahtevek tožnika tudi

pravilno zavrnilo.

Glede pritožbenih navedb o pristranosti izvedenca, ki da

je osebni prijatelj drugotoženca in da enako velja tudi

za predsednika senata, pa višje sodišče pojasni, da so

neupoštevne in da je tožnik prekludiran po členu 337/I

ZPP, saj tožnik ne izkaže, da tega brez svoje krivde ni

mogel navesti že pred sodiščem prve stopnje in zahtevati

njuno izločitev po določilih ZPP; celo sam v pritožbi

navaja, da mu je bilo to že prej znano.

Neutemeljen in neupošteven je tudi pritožbeni očitek,

"da je sodišče prve stopnje izid pravde prejudiciralo,

saj je bila pooblaščenki tik pred začetkom zadnjega

naroka glavne obravnave s strani novinarjev dana

informacija, da bo pravda končana na tem naroku z

zavrnilno sodbo in z razglasitvijo le-te", kar se je

potem izkazalo za resnično in da se zato pojavlja

upravičen dvom v sodnikovo nepristranost. Po členu 72/II

ZPP mora stranka zahtevati izločitev sodnika takoj, ko

izve, da je podan razlog za izločitev, vendar najpozneje

do konca obravnave pred pristojnim sodiščem, tega pa ni

zahtevala, niti ni dala nobenih navedb ali pripomb na

zapisnik.

Po obrazloženem je višje sodišče pritožbo tožeče stranke

zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik krije sam stroške neuspele pritožbe (člen 165/I

ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP). Višje sodišče je tudi

odločilo, da krije tožena stranka sama svoje stroške

pritožbenega postopka in sicer za odgovor na pritožbo,

saj le-ta ni bil potreben in ni pripomogel k razjasnitvi

zadeve (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 155 ZPP).