Unlawful border crossing activity causing environmental damage triggers state liability for property devaluation.

Pritožba se zavrne in se p o t r d i sodba sodišča

prve stopnje v obsodilnem delu (prvi in drugi odstavek

izreka).

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Dejavnost Mednarodnega mejnega prehoda Zavrč, ki ni

legalizirana in posledično povzroča povečane imisije v

okolje v obliki smoga, hrupa, ..., je protipravna in je

Republika Slovenija odškodninsko odgovorna za materialno

škodo tožnika iz naslova zmanjšanja tržne vrednosti

nepremičnine, stoječe v območju 100 m od mejnega prehoda

(člen 172 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi

s členom 154 in 158 ZOR ter drugim odstavkom 78. člena

Zakona o varstvu okolja - ZVO (Uradni list RS štev.

32/93).

[OBRAZLOŽITEV]

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje v tretjem

ponovljenem sojenju obsodilo toženo stranko na plačilo

11,026.168,00 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od razsodbe dalje, zaradi manjvrednosti

nepremičnine, pripisane vložni štev. stoječe od 25 do

100 m od Mednarodnega mejnega prehoda, odprtega v letu

1991, ki še ni legaliziran.

Iz sodbenih razlogov še izhaja, da je toženka s to

dejavnostjo, ki še ni dovoljena, protipravno posegla v

okolje s posledično povzročitvijo negativnih vplivov v

bistveno večjem obsegu za neposredno okolico mejnega

prehoda, v primerjavi s stanjem pred posegom, ko je

obstajala le regionalna cesta. Negativni vplivi pa se

kažejo v bistvenem povečanju smoga zaradi bencinskih

hlapov in hrupa ter oviranja tožeče stranke pri dostopu

do hiše, saj ni tekočega prometa skozi mejni prehod in

je uvoz do hiše tožeče stranke tudi pogosto zaparkiran.

Po ocenitvi izvedenke gradbene stroke, je tržna vrednost

nepremičnine tožeče stranke pred izgradnjo mejnega

prehoda znašala 29,536.764,00 SIT, sedaj zaradi

povedanih imisij pa med 14,835.257,00 SIT do

18,510.596,00 SIT manj, ko točnega zneska ni mogoče

oblikovati zaradi odsotnosti objektivnih meril za vrste

posegov v okolje, za določanje njihovega vplivnega

območja in za določanje najnižje odškodnine take vrste

Vlade Republike Slovenije, ki je zanje pristojna, po

pooblastilu iz drugega odstavka 78. člena Zakona o

varstvu okolja- ZVO (Uradni list RS štev. 32/93). Ta

škoda do tožeče stranke bi se lahko zmanjšala za

polovico s postavitvijo zaščitne protihrupne ograje in z

ustrezno ozelenitvijo okolice v smislu zasaditve z

drevesi in grmovnicami, kot je sicer te vrste zaščite ob

tem prehodu predvidena v srednjeročnem družbenem planu

Občine, sprejetim z Odlokom, objavljenim v Vestniku

Občin štev. 22. V njem je tudi zapisano kot splošno

znano dejstvo, da se predvideva neposreden, spremenjen

in povečan vpliv na okolje ob ustavljanju vozil, ko se

bo povečala imisija hrupa in izpušnih plinov na okolje,

zato je nujna ozelenitev in zasaditev z drevesi in

grmovnicami in druga protihrupna in protiimisijska

zaščita za stanovanjske hiše v bližini tega mejnega

prehoda. V izvedenskem mnenju pa je sedanja tržna

vrednost nepremičnine tožeče stranke pravilno

ugotovljena tudi z vidika zmanjšane uporabne vrednosti

le-te in zmanjšane kakovosti bivalnega okolja kot

parametrov, določenih v prvem odstavku 78. člena ZVO.

Zavrnilo je tudi ugovor sodne pristojnosti, saj upravna

pot za s tožbo uveljavljane pravice varstva tožeče

stranke še ni mogoča, zaradi pomanjkanja že povedanih

meril za izračun škode zaradi imisij v okolje.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del

prvostopne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in

predlaga njeno razveljavitev v napadenem delu. Vztraja

pri ugovoru sodne pristojnosti. Procesno kršitev vidi v

pomanjkanju razlogov o obsegu, vrsti in intenziteti

imisij in je v tem obsegu tudi nepopolno ugotovljeno

dejansko stanje, saj izvedensko mnenje v tej smeri ne

vključuje meritev imisij v smislu dovoljenega nivoja, ki

ga je dolžan vsakdo trpeti v urbanem okolju. V njem pa

tudi ni konkretne primerjave glede obsega imisij pred

toženkinim posegom in zatem. Sicer pa ni izkazana

utemeljenost tožbenega zahtevka po temelju, ker je mejni

prehod splošno koristna dejavnost in sama izgradnja

le-tega ne pomeni razvrednotenja okolja. Pri svoji

odločitvi glede višine dosojene odškodnine pa prvo

sodišče ni upoštevalo ugotovitev v izvedenskem mnenju,

da je eno polovico ugotovljene škode pripisati

odsotnosti zaščitnih ograj in ozelenitve okolja v

obmejnem pasu.

Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ni slediti pritožbi o na prvi stopnji storjeni procesni

kršitvi, saj ima prvostopna sodba odločilne razloge, ki

se kot pravilni in zadostni povzemajo. Tudi pritožbeni

preizkus ni pokazal preostalih upoštevnih procesnih

kršitev (člen 350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP v

zvezi s členom 339/II ZPP) in je prvostopna odločitev v

napadenem delu tudi materialnopravno pravilna.

Zavračajo se kot neutemeljene vse izrecne pritožbene

navedbe. Nanje je še odgovoriti, da gre v zadevi za

sodbo pot in bi šlo tudi, kolikor bi bila merila vlade

Republike Slovenije za določitev uveljavljane odškodnine

že določena, kot sicer za slednje napačno razlaga prvo

sodišče. Tretji odstavek 78. člena ZVO v zvezi z drugimi

členi tega zakona predvideva kot enega izmed pogojev za

uveljavljanje dovoljenja za poseg v okolje, predložitev

pogodbe z oškodovanci o določitvi odškodnine oziroma

dokazila o uveljavljanju določitve take odškodnine pred

sodiščem. To lahko le pomeni, da v kolikor bi toženka

uradno uveljavljala v upravnem postopku dovolitev posega

v okolje z izgradnjo in odprtjemtega mejnega prehoda, bi

vtoževana odškodnina lahko bila že določena bodisi s

poravnavo med njo in tožnikom, bodisi bi bil v teku ali

že končan spor na sodišču v zvezi z določitvijo take

odškodnine.

Dejansko stanje o obsegu zatrjevane vrste imisij je

dovolj razjasnjeno tudi z ugotovitvami citiranega

izvedenskega mnenja, ki ga toženka na prvi stopnji ni

zavrnila, čeprav je zahtevala njegove dopolnitve glede

upoštevanja meritev vseh imisij, ki niso bile

opravljene, glede primerjave imisij v breme nepremičnine

tožeče stranke pred obravnavanim posegom toženke in za

tem, ter glede deleža škode, ki odpade na dejstvo

odsotnosti vsake zaščite pred hrupom. V tej smeri so

bile tudi opravljene dopolnitve izvedenskega mnenja

razen meritev imisij hrupa in smoga in jih je toženka

prerekala le iz razlogov odsotnosti teh meritev. Zato so

protispisne pritožbene navedbe, da izvedensko mnenje ne

vključuje primerjave škode pred in za posegom. Pravilna

je smiselna prvostopna ocena, da konkretne meritve hrupa

in smoga v zadevi niso potrebne, ker za razsojo v zadevi

niso odločilne glede na uveljavljano odškodnino za

materialno škodo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tudi, da prvo sodišče

ni upoštevalo ugotovitev v izvedenskem mnenju, da odpade

ena polovica ugotovljene materialne škode na odsotnost

protihrupne zaščite v obmejnem pasu. Tudi te je

upoštevalo prvo sodišče pri sprejetju prvostopne sodbe v

napadenem delu, ko je smiselno ocenilo, da bi bila

ugotovljena škoda za eno polovico manjša, kolikor bi

protizaščitni ukrepi proti hrupu bili izvedeni in kar je

v breme toženke, ki zaenkrat opravlja nelegalno

dejavnost na tem mejnem prehodu, čeprav je taka

dejavnost sicer v splošno korist. Je že res, da sama

izgradnja le-tega ne pomeni razvrednotenja okolja,

vendar je dejstvo, da ta obratuje in s tem povzroča

ugotovljene imisije, katerih obseg je tudi dovolj

pojasnjen na prvi stopnji tako z ugotovitvami

izvedenskega mnenja in zapažanji izvedenke na samem

kraju kot tudi z upoštevanjem bistvenega porasta

ugotovljenih imisij zaradi odprtja tega mejnega prehoda

v citiranem srednjeročnem družbenem planu Občine, v

zvezi z načrtovanjem aktivnosti za zmanjšanje teh imisij

kot splošno znanih dejstev. Tako gre v zadevi za

nedovoljene imisije, ki protipravno povzročajo škodo s

prisotnostjo še preostalih dveh elementov odškodninske

odgovornosti: vzročno zvezo med škodo in nedopustnim

ravnanjem ter odgovornostjo toženke kot povzročiteljice

obravnavane škode ob analogni uporabi določil 172. člena

za ta primer še veljavnega Zakona o obligacijskih

razmerjih - ZOR.

Pritožbena odločitev temelji na členu 353 ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji

na členu 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP.