Court partially allows appeal by issuing partial default judgment for remaining debt amount.

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje

tako s p r e m e n i , da se izda delna

zamudna sodba glede zneska 418.780,00 SIT kot glasi:

"Toženka je dolžna plačati tožnici znesek 418.780,00 SIT

v 15 dneh, pod izvršbo."

V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem

obsegu sodba sodišča prve stopnje p o t r d i .

[JEDRO]

Sklepčnost zahtevka pomeni, da iz v tožbi navedene

dejanske podlage izhaja takšno dejansko stanje, ki ob

pravilni uporabi materialnega prava pripelje prav do

pričakovane pravne posledice.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo, ki ima očitno značaj negativne

zamudne sodbe, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek tožeče stranke na plačilo vtoževanega zneska

1,080.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

01.07.2000 dalje do plačila. Iz razlogov sodbe izhaja,

da ni ugotovilo tako imenovane sklepčnosti tožbenega

zahtevka tedaj predpostavke iz 3. točke v povezavi s 4.

točko člena 318 Zakona o pravdnem postopku - ZPP.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožeča stranka,

ki uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, smiselno pa tudi preostala

pritožbena razloga iz prvega odstavka člena 338 ZPP in

se zavzema za razveljavitev napadene sodbe na pritožbeni

stopnji s ponovljenim obravnavanjem pred sodiščem prve

stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Po tem, ko toženka ni odgovorila na tožbo, vročeno po

pravilih o fikciji vročitve, je sodišče prve stopnje

pravilno iskalo obstoj nadaljnjih predpostavk za možno

izdajo zamudne sodbe v zadevi, predvsem z vidika

sklepčnosti tožbe, saj je v smislu 3. točke prvega

odstavka člena 318 ZPP predpostavka, da utemeljenost

tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v

tožbi in v skladu s 4. točko, da dejstva, na katera se

opira tožbeni zahtevek niso v nasprotju z dokazi, ki jih

je predložil sam tožnik ali dejstvi, ki so splošno

znana. Pomanjkanje sklepčnosti v smislu četrtega

odstavka člena 318 ZPP dejansko vodi k zavrnitvi

tožbenega zahtevka, tedaj k izdaji tako imenovane

negativne zamudne sodbe izven naroka. Predvsem je treba

pripomniti, da je tak pristop procesno pravilen in

tožeča stranka neutemeljeno očita sodišču prve stopnje

izdajo izpodbijane odločitve brez razpisa glavne

obravnave.

Izpodbijana odločitev pa je le delno materialnopravno

pravilna. Presoja sodišča, ali obstoja tako imenovana

sklepčnost zahtevka, ne sme iti tako daleč, da bi

sodišče prve stopnje ocenjevalo dokaze in presojalo

njihov pomen ter dokazno vrednost, saj bi s tem dejansko

prišlo do nedopustnega prejudiciranja v zadevi. Zato

tudi ne more biti relevantnega pomena ocena sodišča prve

stopnje, da tožnica ni ponudila dokazov v dokaz trditve,

da je vzela kredit v korist toženke, kot tudi ne dokazil

o odplačilu tega kredita s strani same tožnice.

Sklepčnost zahtevka pomeni, da iz v tožbi navedene

dejanske podlage izhaja takšno dejansko stanje, ki ob

pravilni uporabi materialnega prava pripelje prav do

pričakovane pravne posledice. V kolikor bi v danem

primeru iz v tožbi navedenih dejstev izhajal prikaz, da

je tožnica vzela kredit za potrebe toženke in da ga je

nato tudi sama delno odplačala, bi nedvomno po opravilih

bodisi o odškodninski odgovornosti ali o neupravičeni

pridobitvi, bila tožnica upravičena zahtevati ta

sredstva nazaj. Določno ugotavljanje dejstev z izvedbo

dokazov in izvršeno dokazno oceno teh je lahko le

predmet poznejšega kontradiktornega postopka, vendar pa

do tega pride le, v kolikor to ustreza tudi stališču

tožene stranke, ki z vložitvijo tožbenega odgovora

oponira navedbam iz tožbe in obenem podaja relevantne

ugovore ter s tem zavaruje svoj procesni in

materialnopravni položaj. V danem primeru pa tožena

stranka, ki se na tožbo ni odzvala, očitno takšnega

kontradiktornega postopka ni želela, zato more priti do

zaključka postopka edino z možno izdajo zamudne sodbe

ali zavrnitvijo tožbenega zahtevka v primeru pomanjkanja

sklepčnosti tega.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča pa ta sklepčnost

tožbenega zahtevka ni v celoti izkazana. Iz tožbenih

navedb izhaja, da je tožnica vzela kredit za potrebe

toženke (kar bi pač slonelo na zaupanju in bilo tudi

materialnopravno dopustno), da je nato toženka sama

delno odplačevala ta kredit vse do začetka leta 2000, ko

je s tem prenehala. V času prenehanja odplačevanja

kredita s strani toženke je obstojal dolg iz naslova

neodplačanega kredita po tožbenih navedbah v znesku

1,080.000,00 SIT. Ta dolg je nato delno začela

odplačevati tožnica, po tožbenih navedbah sodeč do

začetka leta 2002. Banka je po prenehanju odplačevanja

kredita s strani tožnice uporabila dogovorjen inštitut

zavarovanja kredita, kar pomeni poplačilo tega banki s

strani zavarovalnice in vstop te v položaj upnika po

pravilih o subrogaciji. Vendar pa iz tožbenih navedb ne

izhaja, kako je prevzem terjatve s strani zavarovalnice

vplival na položaj tožnice in ali je zavarovalnica že

karkoli regresirala od nje in ali je tožnica kredit

odplačevala oziroma odplačala tudi takrat, ko ga je v

celoti poplačala zavarovalnica in prevzela upnikov

položaj. Po eni strani tožnica sama trdi, da je kredit

odplačala od začetnega zneska 1,080.000,00 SIT dolga pa

do zneska 661.920,00 SIT, nadaljnji potek poravnave

dolga pa iz tožbe ni razviden, zato ne more zahtevati,

da ji tožena stranka povrne celotni začetni dolg v

znesku 1,080.000,00 SIT, ko po drugi strani tožnica sama

trdi, da je odplačala le del tega.

Utemeljenost tožbenega zahtevka tako iz dejstev,

navedenih v tožbi, ne izhaja v celoti, ampak le do

navedene razlike, kar pomeni znesek 418.780,00 SIT. V

tem delu so podani pogoji za izdajo delne zamudne sodbe.

Glede zahtevanih zamudnih obresti navedbe v tožbi niso

dovolj jasne in določne, da bi mogla iz njih izhajati

verjetnost obstoja terjatve tožeče stranke oziroma

utemeljenosti tožbenega zahtevka tudi v obrestnem delu,

ko tožeča stranka prav tako zahteva začetek teka

zakonskih zamudnih obresti od meseca junija 2000 dalje,

ko je toženka nehala odplačevati kredit, saj sloni

tožničina upravičenost do zamudnih obresti dejansko na

vprašanju časa nastale izgube oziroma prikrajšanja na

njeni strani zaradi plačevanja tuje obveznosti. V tej

smeri, kdaj je tožnica odplačala posamezni obrok in v

kakšnem znesku, ko je mogla nastopiti podlaga za začetek

teka zamudnih obresti, pa tožba prav tako nima nekih

določnejših navedb. Tudi v delu zamudnih obresti zato po

mnenju pritožbenega sodišča ni podana predpostavka za

izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka člena

318 ZPP.

Pritožbeno sodišče je tako v okviru pravilne uporabe

materialnega prava in pooblastil iz 4. točke člena 358

ZPP izpodbijano odločitev delno spremenilo v smeri

izdaje delne zamudne sodbe glede zneska 418.780,00 SIT,

v ostalem pa izpodbijano odločitev ocenjuje kot

materialnopravno pravilno (našlo pa tudi ni procesnih

kršitev), zato je v tem delu pritožbo tožeče stranke

zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo (člen 353

ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla,

ker jih pritožnica ni priglasila (v zvezi z izdajo delne

zamudne sodbe ob spremembi prvostopenjske odločitve na

pritožbeni stopnji bo mogla tožeča stranka še priglasiti

pravdne stroške po pozivu sodišča prve stopnje v nudenem

roku).