Appeal dismissed; plaintiff lacks interest to challenge interest calculation and cost allocation decisions.

Obe pritožbi se zavrneta in p o t r d i sodba sodišča

prve stopnje.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

V zvezi z odločitvijo v prvem odstavku izreka napadene

sodbe v bistvu tožeča stranka nima pravega interesa za

pritožbeno izpodbijanje te odločitve, saj je v tem delu

v celoti uspela, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo

obstoj njene terjatve v glavničnem delu v zahtevani

višini, zaradi možnosti pobotanja terjatev pa je tudi

materialnopravno pravilno pristopilo, ko je opravilo

izračun zahtevanih zamudnih obresti (od vložitve tožbe

do odločanja) in te v kapitaliziranem znesku prištelo h

glavnici, saj je edino na takšen način možno ugotoviti,

koliko lahko obstoječa terjatev tožene stranke vpliva na

postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi

predlaganega pobota. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala

"zakonite zamudne obresti", izračun teh pa je možen in

vsakemu dostopen glede na ustrezne računalniške

programe. Konkretnih ugovorov na račun izračunov obresti

pa v bistvu pritožba ne podaja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v prvem

odstavku izreka odločilo, da sta toženca dolžna tožniku

nerazdelno plačati vtoževani znesek 212.036,00 SIT s

pripadajočimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do

plačila, kar znese 253.1090,18 SIT, v drugem odstavku

izreka napadene sodbe pa, da se tožbeni zahtevek tožeče

stranke pobota z v enaki višini obstoječo terjatvijo

tožencev.

V tretjem odstavku izreka sodbe je odločilo, da vsaka

pravdna stranka nosi svoje pravdne stroške.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožujeta obe pravdni

stranki. Tožena stranka uveljavlja vse pritožbene

razloge iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem

postopku - ZPP in oponira predvsem dejanski in pravni

oceni sodišča prve stopnje o obstoju uveljavljane

terjatve tožeče stranke, predlaga pa ustrezno spremembo

napadene sodbe na pritožbeni stopnji v skladu s

pritožbenim stališčem oziroma smiselno razveljavitev

prvostopenjske sodbe s ponovljenim odločanjem pred

sodiščem prve stopnje.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga bistvene

kršitve določb pravdnega postopka in nepravilne uporabe

materialnega prava, graja predvsem prvostopenjsko

odločitev o obstoju pobotne terjatve tožene stranke in

se prav tako zavzema za razveljavitev napadene sodbe na

pritožbeni stopnji oziroma spremembo te v smeri ugoditve

tožbenemu zahtevku tožeče stranke.

Pravdni stranki pritožbenih odgovorov nista vložili.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane

odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti

pritožbenih ugovorov kot tudi v okviru uradnega

pritožbenega preizkusa zadeva po drugem odstavku člena

350 ZPP in ocenjuje, da je izpodbijana odločitev vseeno

pravilna in zakonita, čeprav bi moralo sodišče prve

stopnje v procesnem oziru glede na uveljavljani pobotni

zahtevek tožene stranke (procesno pobotanje) odločiti v

zadevi s tročlenskim izrekom (ugotovitev o obstoju

terjatve tožeče stranke, ugotovitev o obstoju pobotne

terjatve in nato pobotanje ter odločitev o usodi

tožbenega zahtevka). Vendar pa je kljub temu po mnenju

pritožbenega sodišča iz izreka napadene sodbe mogoče

jasno povzeti, da je sodišče prve stopnje ugotovilo

obstoj obeh terjatev v enaki višini in nato izvedlo

pobotanje, kar posledično pomeni zavrnitev tožbenega

zahtevka tožeče stranke. Glede na dovolj razjasnjeno

dejansko stanje (ob upoštevanju izpolnitve trditvenega

in dokaznega bremena s strani pravdnih strank) kot tudi

pravilno materialnopravno podlago, ki jo je sprejelo

sodišče prve stopnje pri svojem odločanju, je

izpodbijana odločitev vseeno materialnopravno

sprejemljiva. Sicer pa sodišče prve stopnje tudi ni

zagrešilo uradno upoštevnih procesnih kršitev, niti ne

tistih, na kateri nakazujeta pritožbi. Ustrezno je

napadeno sodbo tudi utemeljilo, zato pritožbeno sodišče

vsaj v delu sprejetih dokaznih in dejanskih zaključkov

sodišča prve stopnje povzema sprejemljive razloge

napadene sodbe in se sklicuje nanje, brez nepotrebnega

ponavljanja, sicer pa v zvezi s pritožbama še dodaja:

V zvezi s pritožbo tožeče stranke:

V zvezi z odločitvijo v prvem odstavku izreka napadene

sodbe v bistvu tožeča stranka nima pravega interesa za

pritožbeno izpodbijanje te odločitve, saj je v tem delu

v celoti uspela, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo

obstoj njene terjatve v glavničnem delu v zahtevani

višini, zaradi možnosti pobotanja terjatev pa je tudi

materialnopravno pravilno pristopilo, ko je opravilo

izračun zahtevanih zamudnih obresti (od vložitve tožbe

do odločanja) in te v kapitaliziranem znesku prištelo h

glavnici, saj je edino na takšen način možno ugotoviti,

koliko lahko obstoječa terjatev tožene stranke vpliva na

postavljeni tožbeni zahtevek tožeče stranke zaradi

predlaganega pobota. Tožeča stranka je v tožbi zahtevala

"zakonite zamudne obresti", izračun teh pa je možen in

vsakemu dostopen glede na ustrezne računalniške

programe. Konkretnih ugovorov na račun izračunov obresti

pa v bistvu pritožba ne podaja.

V okviru pobotne terjatve tožene stranke uveljavljane

stroške je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo

tožeči stranki do polovice (sorazmerno obstoječemu

solastninskemu deležu). Na prvi stopnji je tožeča

stranka zgolj pavšalno grajala takšno porazdelitev glede

na bivanje v tujini pretežni del obravnavanega časovnega

obdobja, šele v pritožbi podaja konkretnejše ugovore.

Vendar pa tudi ti (čeprav delno zaradi novot neupoštevni

konkretnejši ugovori) v bistvu ne morejo omajati

pravilnih dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje o

opravljeni stroškovni porazdelitvi, kot je razvidna iz

obrazložitve sodbe. Dejstvo je, da je potrebno ogrevati

tudi na primer nenaseljeno hišo in prav tako plačevati

različne prispevke, zato bi v okviru dosledne izpolnitve

trditvenega in dokaznega bremena morali pravdni stranki

predlagati v postopku na prvi stopnji pritegnitev

ustreznega izvedenca ob predhodni priskrbitvi vseh

potrebnih podatkov o načinu porazdeljevanja stroškov kot

ga upoštevajo dobavitelji, morebiti ob upoštevanju

površine prostorov, dejanske uporabe storitev in

podobno. Vendar pa pravdni stranki pritegnitve izvedenca

nista predlagali, prav gotovo pa ni mogoče natančne

porazdelitve teh izdatkov določiti zgolj na podlagi

trditev pravdnih strank, ki sta sicer bili zaslišani kot

stranki. Merilo porazdelitve stroškov po solastninskem

deležu v stavbi gotovo predstavlja eno od uporabnih

meril in je to pač uporabilo tudi sodišče prve stopnje

ob pomanjkanju drugih kriterijev. Glede na navedeno tudi

sodišču prve stopnje ni mogoče očitati nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, saj je bilo glede na

naravo spornega razmerja to korektno ugotovljeno.

V zvezi s pritožbo tožene stranke:

Ko tožena stranka prav tako graja odločitev sodišča prve

stopnje o porazdelitvi bremena stroškov v zvezi s

terjatvijo tožeče stranke (zgolj 1/3 v breme te), v

bistvu za to nima pravnega interesa. Namen pobotnega

ugovora je, da zaradi uveljavljane protiterjatve tožene

stranke pride do zavrnitve tožbenega zahtevka tožeče

stranke, kar pa je v danem primeru tožena stranka

dosegla, toliko prej, ker je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da bi tudi ob ugodnejši porazdelitvi

stroškovnega bremena v zvezi s terjatvijo tožeče stranke

vseeno prišlo do pobotanja obeh terjatev, ker je

uveljaljena terjatev tožene stranke toliko višja. Sicer

pa je tožena stranka dosegla zavrnitev tožbenega

zahtevka, kar je cilj pobotnega ugovora, zato njena

pritožbena graja nikakor ne more biti utemeljena

(nasprotne tožbe, s katero bi lahko dosegla odločitev o

obstoju višje lastne terjatve v primerjavi s terjatvijo

tožeče stranke in zahtevala razliko vrednosti obeh

terjatev po pobotanju, pa tožena stranka ni vložila).

Odločitve o pravdnih stroških v bistvu pritožbi ne

grajata.

Ko pritožbeno sodišče tudi samo uradno upoštevnih

kršitev procesnega ali materialnega prava pri delu in

odločitvi sodišča prve stopnje ni našlo, je pritožbi

zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen

353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na

prvem odstavku člena 165. v zvezi s prvim odstavkom

člena 154 ZPP. Stroške neuspele pritožbe nosi pritožnik

sam.