Appeal dismissed; third-party assumption of debt creates joint liability with original debtor.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's appeal, upholding the first-instance judgment that confirmed the debtor's liability. The appellant argued that a private debt assumption agreement between the creditor and a third party extinguished the original debtor's obligation. The court rejected this, ruling that the agreement was legally a 'step into the shoes' of the debt, creating joint and several liability rather than releasing the original debtor.
Legislator headnote
AI generated446.1 ZOR; 451 ZOR: When a third party assumes a debt via a 'step into the shoes' agreement with the creditor, the original debtor remains liable, and the creditor may demand performance from either or both parties jointly and severally.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu
p o t r d i sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega
postopka.
[JEDRO]
Pri pristopu k dolgu pa stopi tretji v zavezo poleg dolžnika
in tako dolžnik ni prost obveznosti do upnika. To pa pomeni,
da lahko upnik terja izpolnitev od dolžnika ali tretjega ali
pa od obeh solidarno.
[OBRAZLOŽITEV]
Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo,
da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v M. S., opr. št. ...
vzdrži v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna plačati
tožeči stranki znesek 43.528,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od posameznih zneskov, kot je podrobneje razvidno
iz izreka prvostopne sodbe ter ji povrniti za 12.700,00 SIT
izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
14.10.2002 dalje do plačila. V preostalem delu, in sicer
glede glavnice v višini 23.343,00 SIT pa je prvostopni sklep
o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek
zavrnilo.
Proti obsodilnemu delu prvostopne sodbe se je pritožila
tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega
postopka ter zmotne uporabe materialnega prava, s
pritožbenim predlogom na spremembo izpodbijanega dela
prvostopne sodbe tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke
v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev
prvostopne sodbe v izpodbijanem obsegu.
Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče nima pomisleka v pravilnost ugotovitve
prvostopnega sodišča, da toženka tožeči stranki na podlagi
zavarovalne pogodbe o prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju
(polica štev. 10443274) ni poravnala 43.528,00 SIT s
pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih
zapadlih zneskov, kot je razvidno iz izreka prvostopne
sodbe. Sicer pa obstoju terjatve pritožba ne oporeka.
Pritožba nima prav, da toženka navedene terjatve ni zavezana
poravnati, ker je dogovor (izjava pod prilogo B2) med tožečo
stranko in Z. B. pravno opredeliti kot prevzem dolga, in
sicer kot privativni prevzem dolga, ki razreši obveznosti
prejšnjega dolžnika. Takemu pravnemu naziranju pritožbe ni
pritrditi, ker pri pogodbi o prevzemu dolga gre za pogodbo
med dolžnikom in prevzemnikom, v katero privoli upnik (prvi
odstavek 446. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR).
Navedeni dogovor (priloga B2) pa ste sklenila upnik (tožeča
stranka) in tretji, to je Z. B. in tako v danem primeru ne
gre za pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je
privolil upnik, kot skuša prikazati pritožba. Predmetni
dogovor, kot materialno pravilno zaključuje že prvostopno
sodišče, je pravno opredeliti kot pristop k dolgu, torej za
pogodbo med upnikom (tožečo stranko) in tretjim (B. Z.), s
katero se tretji upniku zavezuje, da bo izpolnil upnikovo
terjatev do dolžnika (451. člen ZOR). Pri pristopu k dolgu
pa stopi tretji v zavezo poleg dolžnika in tako dolžnik ni
prost obveznosti do upnika. To pa pomeni, da lahko upnik
terja izpolnitev od dolžnika ali tretjega ali pa od obeh
solidarno.
Tako pa se pokažejo pritožbena izvajanja, da toženka ni
dolžna izpolniti obveznosti po navedeni zavarovalni pogodbi,
kot neutemeljena.
V zvezi s pritožbeno grajo odločbe o pravdnih stroških pa
pritožbeno sodišče le pripominja, da v izpodbijani sodbi
prvostopno sodišče odločbe o pravdnih stroških ni izdalo. V
izreku je le odločilo, da sklep o izvršbi ostane tudi v
veljavi glede povrnitve izvršilnih stroškov v višini
12.700,00 SIT. Res je, da v razlogih sodbe (list. štev. 4)
prvostopno sodišče omenja pravdne stroške, pri čemer pa gre
za očitan labsus sodišča, ker iz nadaljnjih razlogov izhaja,
da je sodišče presojalo izvršilne stroške.
Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je
razvidno iz izreka te sodbe (353. člen Zakona o pravdnem
postopku - ZPP).
Tožena stranka s pritožbo ni uspela in zato krije sama svoje
stroške pritožbenega postopka.
Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporablilo v skladu s
sedaj veljavnim 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ.