Appeal dismissed; medical negligence damages awarded but insurance claim rejected due to non-accident exclusion.

Pritožbi se zavrneta in p o t r d i sodba sodišča prve

stopnje.

Pritožnici sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Soglasje pacienta pa je lahko izraz prave volje bolnika le,

v kolikor je ta ustrezno poučen o svoji bolezni in načinu

zdravljenja te, tedaj v kolikor zdravnik opravi svojo

pojasnilno dolžnost, ki je po svoji vsebini odvisna od

okoliščin posameznega primera in obsega tako pojasnila

diagnoze, kot terapevtsko pojasnilo in predvsem tudi

pojasnilo tveganja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo

tožbenemu zahtevku pod točko 2 tožbenega petita, uperjenemu

zoper obe toženi stranki zaradi plačila odškodnine za

tožničino negmotno škodo v višini 11,000.000,00 SIT, tako da

je prvotoženi stranki naložilo plačilo odškodnine tožnici iz

te podlage v znesku 5,500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske sodbe dalje do

plačila, v celoti pa je zavrnilo ta del tožbenega zahtevka

proti drugotoženi stranki kot tudi presežek tožbenega

zahtevka pod točko 2 tožbenega petita zoper prvotoženo

stranko. Ocenilo je, da obstoja temelj tega zahtevka glede

prvotožene stranke, po višini pa je prisodilo tožnici

odškodnino za telesne bolečine v celotnem zahtevanem znesku

1,000.000,00 SIT, za strah v znesku 200.000,00 SIT

(zahtevanih 1,000.000,00 SIT), za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti odškodnino v znesku

3,800.000,00 SIT od zahtevanih 8,000.000,00 SIT in za

duševne bolečine zaradi skaženosti odškodnino v znesku

500.000,00 SIT od zahtevanih 1,000.000,00 SIT.

Del tožbenega zahtevka pod točko 1 tožbenega petita je

sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo glede obeh toženih

strank, potem ko je ugotovilo, da pri tem delu tožbenega

zahtevka prvotožena stranka sploh ni pasivno legitimirana,

glede drugotožene stranke pa, da je v skladu z vsebino

zavarovalnega pogodbenega razmerja iz naslova nezgodnega

zavarovanja zavarovalno jamstvo za obravnavani tožničin

škodni primer izključeno, ker se ta ne šteje za nezgodo.

Glede pravdnih stroškov je sodišče prve stopnje odločilo, da

jih more tožeča stranka povrniti drugotoženi stranki v

znesku 401.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

izdaje prvostopenjske sodbe dalje do plačila, sicer pa je v

zvezi z odločitvijo pod točko 2 tožbe sklenilo, da vsaka

stranka nosi svoje pravdne stroške glede na doseženi

polovični uspeh v pravdi.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del

prvostopenjske sodbe v zvezi z zahtevanim plačilom

zavarovalnine zoper drugotoženo stranko, prav tako pa zoper

zavrnilni del odločitve o plačilu odškodnine za negmotno

škodo tožnice zoper prvotoženo stranko. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava in predlaga

spremembo napadene sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku

v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodbe s ponovljenim

sojenjem pred sodiščem prve stopnje. To pritožnica oponira

sprejetim dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve

stopnje o neutemeljenosti zahtevka na plačilo zavarovalnine

zoper drugotoženo stranko v znesku 6,000.000,00 SIT, ker da

pomeni tudi opustitev pojasnilne dolžnosti v bistvu napako

medicinskega osebja, kar pa ni izvzeto iz dogovorjenega

zavarovalnega kritja v okviru nezgodnega zavarovanja. Prav

tako pa oporeka višini prisojene odškodnine za tožničino

negmotno škodo, ker da jo je sodišče prve stopnje prisodilo

tožnici prenizko denarno odškodnino glede na obstoječo

stopnjo posamezne oblike negmotne škode pri tožnici.

Prvotožena stranka napada obsodilni del prvostopenjske sodbe

ob uveljavljanju vseh pritožbenih razlogov iz prvega

odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku - ZPP, z

pritožbenim predlogom na razveljavitev napadene sodbe na

pritožbeni stopnji in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Ta pritožba ne vidi obstoja podlage tožbenega

zahtevka zoper prvotoženo stranko zaradi zatrjevane

opustitve pojasnilne dolžnosti zdravnika, zato oporeka

tovrstnim dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve

stopnje, ob obširnem razčlenjevanju sprejetih razlogov k

izpodbijani sodbi in posameznih izvedenih dokazov, predvsem

pribavljenega izvedenskega mnenja izvedenca medicinske

stroke dr. E. T..

Na pritožbo prvotožene stranke je odgovorila tožeča stranka,

ki predlaga zavrnitev pritožbe tožene stranke kot

neutemeljene in potrditev prvostopenjske sodbe ter prav tako

podaja določene trditve v zvezi s pritožbenimi ugovori

prvotožene stranke.

Pritožbi nista utemeljeni.

V zvezi s pritožbo prvotožene stranke:

Pravna podlaga za obveznost prvotožene stranke nasproti

tožeči stranki obstoja v členu 170 Zakona o obligacijskih

razmerjih - ZOR, tedaj v odgovornosti zdravstvene ustanove

kot delodajalca za ravnanje svojih delavcev - zdravnikov

oziroma medicinskega osebja. V poštev pa pride le, v kolikor

se na strani delavca zdravstvene ustanove - v danem primeru

prvotožene stranke - ugotovi ustrezna oblika odgovornosti,

ki je lahko glede na določbi členov 45 in 47 Zakona o

zdravstveni dejavnosti (Ur. l. Republike Slovenije, št.

9/92) - ZZDej le subjektivna - krivdna odgovornost. Člen 45

ZZDej govori o dolžnosti zdravstvenih delavcev, da ravnajo v

skladu s sprejeto zdravstveno doktrino, tedaj po pravilih

stroke, člen 47 ZZDej pa daje pacientu pravico, da mora biti

predhodno obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in

zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih, kot je to

pravilno povzelo sodišče prve stopnje in zato tudi vsak

medicinski poseg veže na potrebno podajo soglasja s strani

pacienta, brez predhodnega soglasja bolnika se opravi

medicinski poseg lahko le, če gre za nujni poseg in če

bolnik zaradi svojega zdravstvenega stanja o tem ne more

odločati (člen 48 ZZDej). Zdravniški poseg je tako lahko

nedopusten in predstavlja obliko protipravnega, škodnega

ravnanja, le v kolikor gre za nestrokovno izveden poseg ali

poseg brez potrebnega soglasja pacienta. Soglasje pacienta

pa je lahko izraz prave volje bolnika le, v kolikor je ta

ustrezno poučen o svoji bolezni in načinu zdravljenja te,

tedaj v kolikor zdravnik opravi svojo pojasnilno dolžnost,

ki je po svoji vsebini odvisna od okoliščin posameznega

primera in obsega tako pojasnila diagnoze, kot terapevtsko

pojasnilo in predvsem tudi pojasnilo tveganja. V danem

primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da zdravnik ni

storil strokovne napake in je ravnal strokovno upravičeno

(sicer pa tudi tožeča stranka v teku pravde svojega zahtevka

nasproti prvotoženi stranki ni več opirala na zagrešitev

strokovne napake). Pri ugotovitvi podlage zahtevka tožeče

stranke zoper prvotoženo stranko v obsodilnem delu pa je

izhajalo iz kršitve predvidene pojasnilne dolžnosti kot

protipravnega in škodnega ravnanja prvotožene stranke

oziroma njenih delavcev - določneje zdravnika, ki je pri

toženi stranki izvedel operativni poseg zaradi odstranitve

tumorske rašče na desni strani vratu tožnice, za katero se

je že med izvajanjem posega ugotovilo, da ne gre za nedolžno

benigno tvorbo, ampak za tvorbo nastalo iz živčne ovojnice

in izhajajočo iz živčnega pleteža, diagnostično nazvano

neurilemom. Dokazni in dejanski zaključki sodišča prve

stopnje kažejo, da je verjelo tožeči stranki, da prvotožena

stranka navedene dolžnosti pojasnjevanja ni opravila v

zadostni meri v nobeni od navedenih sestavnih smeri tega

pojasnjevanja in tem zaključkom se pridružuje tudi sodišče

druge stopnje. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje tako

kar zanesljivo kažejo, da prvotožena stranka o sami diagnozi

njene bolezni tožnice ni v zadostni meri obvestila, ker da

je šlo za izredno redko diagnozo, na katero tudi ne bi bilo

mogoče sklepati iz obstoječe medicinske dokumentacije, kot

to trdi prvotožena stranka ter da kljub omenjanju možnosti

te diagnoze ni bilo jasno, v kolikšni meri je tvorba

prizadela živčne korenine. Po mnenju pritožbenega sodišča,

skladno s stališčem sodišča prve stopnje, pa bi morala

prvotožena stranka tožnico seznaniti z možno diagnozo njene

bolezni pred operativnim posegom tudi v navedeni redki in

hudi ter izjemni možnosti neurilemoma, za kar je sicer

prvotožena stranka, kar ne zanika, kot možnost nedvomno

vedela oziroma bi iz strokovnega vidika vsekakor morala

vedeti. V tej smeri tedaj pojasnilne dolžnosti ni opravila,

kot je to smiselno pravilno ocenilo tudi sodišče prve

stopnje.

Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje nadalje kažejo, da

prvotožena stranka tudi ni opravila pojasnilne dolžnosti v

smeri terapevtskega pojasnila, saj je tožnici prikazovala

predviden krajši nezapleten medicinski poseg v zvezi z

operativno odstranitvijo navedenega benignega tumora, to pa

se povezuje tudi z opustitvijo pojasnila glede elementa

tveganja. Kasnejša ocena diagnoze primera med izvajanjem

posega je v bistvu pomenila za tožnico izraziti poraz

tveganja, saj je bilo treba glede na povezanost s samim

živčnim pletežem odstraniti tumor z drugačno (mikroskopsko)

operativno tehniko, zaradi česar je šlo za dalj časa

trajajoči in zahteven poseg, z izrazito nevarnostjo vpliva

posega na funkcijo živčevja, kar pa je povezano s

občutnejšimi posledicami za bolnika. To se je končno

pokazalo tudi v danem primeru, ko je nesporno ugotovljeno,

da pareza desne roke pri tožnici pred posegom ni obstojala,

zato tudi ne more držati trditev prvotožene stranke, da je

prišlo do nje zgolj zaradi že prej okvarjenih živčnih

korenin - živcev, ki obvladujejo mišičje desne roke v

določenem delu. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje

stališču sodišča prve stopnje, da bi morala prvotožena

stranka najprej računati na možno diagnozo neurilemoma pri

tožnici v zvezi s tumorsko tvorbo, zato pa jo tudi opozoriti

na možni zahtevnejši poseg s povečanim tveganjem, četudi je

šlo za redko možnost (na to kaže tudi na primer izpovedba

priče dr. V. M., ki je potrdil, da sedaj pri prvotoženi

stranki v okviru pojasnilne dolžnosti bolnike opozarjajo na

možno obliko tumorja - neurilemoma in morebitne posledice v

ohromelosti), dodatno pa je imela prvotožena stranka možnost

prekiniti operativni poseg zaradi pridobitve soglasja

tožnice, ko je ugotovila drugačno naravo tumorja in zato

potrebo po zahtevnejšem in bolj tveganem posegu. Tako bi

imela tožnica možnost, da se glede na spremenjeno sliko

narave tumorske tvorbe (na katero je mogla prvotoženka

sklepati tudi že prej), povezano z zahtevnejšim in tveganim

posegom, sama odloči, ali želi takšen poseg in s tem

sprejema predvideno tveganje. V danem primeru pa tožnica te

možnosti ni imela, čeprav ji jo zagotavlja že navedeni zakon

v svojih določbah. Tudi pritožbeno sodišče v teh opustitvah

vidi protipravno, škodno ravnanje prvotožene stranke, s

subjektivno odgovornostjo zdravnika zaradi navedene

opustitve pojasnilne dolžnosti v povezavi z objektivno

odgovornostjo delodajalca tretjim za škodo, ki jo povzroči

njegov delavec.

Po pravilih o sestavinah civilnega delikta mora obstojati

tudi vzročna zveza med opustitvijo zdravstvene ustanove

oziroma njenih delavcev ter nastalo škodo pri bolniku. Te

vzročne zveze ni, v kolikor medicinski poseg kljub opustitvi

pojasnilne dolžnosti ni pripeljal do poslabšanja

zdravstvenega stanja pri bolniku. V kolikor bi bolnik brez

medicinskega posega umrl, ali bi se njegovo zdravstveno

stanje še bolj poslabšalo, bi bil v bistvu medicinski poseg

zanj koristen in zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti pri

njem ni mogla nastati škoda. V danem primeru ugotovljeno

dejansko stanje kaže, da pa kot rečeno tožnica pred posegom

ni trpela za delno parezo desne roke, moč te ni bila

okrnjena prav tako ne njena gibljivost (s strani prvotožene

stranke zatrjevana bolezenska prizadetost živčnih korenin

zaradi vpliva tvorbe ni bila na zunaj klinično

manifestirana), zato je dejansko prišlo pri tožnici do

poslabšanja njenega zdravstvenega stanja, ko prej pareze

desne roke ni bilo, po posegu pa. S tem je tudi izkazana

vzročna zveza med obravnavanim nepravilnim ravnanjem

prvotožene stranke zaradi opustitve pojasnilne dolžnosti in

nastalim poslabšanjem zdravstvenega stanja pri tožnici,

potem ko je sodišče prve stopnje tudi sprejemljivo verjelo

tožnici, da ob ustreznem pojasnilu v nameravani medicinski

poseg z večjo stopnjo tveganja ne bi privolila. V dejanskem

oziru pa tudi ni dokazano, da bi tožnica že pred posegom

imela permanentne bolečine nevralgičnega značaja, ampak le

na dotik, razen po opravljeni punkciji (na to smiselno

nakazuje tožeča stranka v pritožbenem odgovoru), kar tudi ne

kaže na neke vrste nujnosti obravnavanega posega, kot je to

smiselno ocenilo tudi sodišče prve stopnje. Prav tako pa ni

šlo za obstoj drugega pogoja za možno opustitev pridobitve

soglasja zaradi stanja tožnice, ki je pač bila pod narkozo

in je šlo tedaj le za umetno povzročeno stanje pomanjkanja

zavesti v fazi zdravljenja. Ko je izkazano poslabšanje

stanja pri tožnici zaradi posega, v katerega ob zadostni

poučenosti ne bi pristala, je izkazan tudi vzročni obstoj

škode. Sicer pa ni mogoče trditi, da bi zanesljivo do te

škode v kratkem tudi prišlo, tudi v kolikor posega ne bi

bilo, zaradi bolezenskega stanja. Sodišče prve stopnje je v

pravi meri imelo v vidu dokazne rezultate izvedenih dokazov

in zaključilo, da je prognoza napredovanja bolezni, v

kolikor ne bi bilo posega, zelo negotova in nedoločna, saj

je pritegnjeni izvedenec medicinske stroke dr. E. T. govoril

o možnosti nastopa enakega ali hujšega stanja (popuščanja

moči roke in nastopa nevralgičnih bolečin) v nekaj mesecih,

izvedena priča dr. V. M. pa celo v nekaj letih. Po drugi

strani pa ni mogoče prezreti, da gre za po ugotovitvah

izvedenca počasi rastoč tumor, prav tako pa ni izkazano, da

bi tožnica že imela permanentne nevralgične bolečine oziroma

druge težave z gibljivostjo roke pred posegom, kar bi

kazalo, da gre za tako napredujoč proces, ki bi tudi sicer

kmalu pripeljal do enakega stanja. Tako v bistvu kaže, da je

pri tožnici nastopilo zmanjšanje njenih življenjskih

aktivnosti, skaženost, čutila pa je tudi strah in telesne

bolečine, v posledici posega, v katerega ne bi pristala in

ga ne bi bilo, če bi prvotoženka opravila navedeno

pojasnilno dolžnost.

Pritožba s svojimi izvajanji na pravilnost izpodbijane

odločitve ne more imeti vpliva v zvezi z obsodilnim delom

prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je svojo

odločitev tudi skrbno utemeljilo in nikakor ne vzdrži

pritožbeni očitek zagrešitve bistvenih kršitev določb

pravdnega postopka zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih

dejstvih oziroma neskladnosti. Ob povdarjanju, da je prišlo

pri tožnici že do bolezenske okvare živčnih korenin, prezre,

da pred posegom pri tožnici pareze roke še ni bilo. Sodišče

prve stopnje tudi ni kršilo niti procesnih pravil niti ni

obšlo obveznosti iskanja materialne resnice, ko ni sledilo

dokaznemu predlogu prvotožene stranke v pripravljalnem spisu

z dne 6.2.2004, da izvedenec še dopolni izvedensko mnenje,

saj postavljena vprašanja v tej vlogi v bistvu napotujejo na

podajo pravnih zaključkov in ocene izvedenca, kar pa je

zgolj v pristojnosti samega sodišča. Sodišče prve stopnje je

tudi v zadostni meri ugotovilo vse potrebne sestavine

civilnega odškodninskega delikta v povezavi s specialnimi

predpisi o zdravstveni dejavnosti in ponovno pritožbeno

nakazovanje na pomankanje teh sestavin ne more imeti uspeha.

Pritožba prav tako neutemeljeno oponira dejanski oceni

sodišča prve stopnje, da utemeljeno verjame tožnici, da se

za tako tvegan poseg, kot je bil v danem primeru ne bi

odločila, če bi imela možnost v tej smeri presoditi

situacijo in se odločiti glede podaje soglasja k temu

posegu. Prav gotovo je sprejemljivo že izkustveno sklepanje,

da bi se hotel bolnik na vsak način izogniti takšnemu

poslabšanju stanja, kot je nastala delna pareza desnega

zgornjega uda, pa četudi bi šlo le za določen prihranek časa

v tej smeri.

Same višine prisojene odškodnine v bistvu ta pritožba ne

graja, neuspešna pa je tudi njena graja stroškovne

odločitve. Res je, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi

zoper njo del tožbenega zahtevka pod točko 1 tožbenega

petita (plačilo zavarovalnine), vendar pa ni mogoče

prezreti, da v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka v bistvu

sodišče prve stopnje ni izvajalo nobenih dokazov, saj je šlo

le za izrek pravnega stališča o pomanjkanju pasivne

legitimacije na strani te tožene stranke v zvezi s tem delom

tožbenega zahtevka.

V zvezi s pritožbo tožeče stranke:

Ko ta pritožba graja zavrnilni del prvostopenjske sodbe v

zvezi z zahtevano odškodnino za negmotno škodo tožnice, ji

prav tako ni mogoče priznati uspeha. Res je, da je tožnica

sicer zaradi obravnavanega medicinskega posega poleg

telesnih bolečin (pri teh ji je sodišče prisodilo celotno

zahtevano odškodnino) utrpela še ostale oblike uveljavljane

škode in res je tudi, da ugotovljeno zmanjšanje življenjskih

aktivnosti zajema izrazite funkcionalne omejitve zaradi

zmanjšane gibljivosti desne roke v gornjem delu, kar tožnico

nedvomno ovira pri različnih vsakodnevnih aktivnostih, tudi

pri samem komuniciranju z drugimi kot je sama poudarila, res

je tudi, da je morala nenadoma opustiti zaposlitev in se

invalidsko upokojiti, kar vse predstavlja znatno stopnjo te

škode in razumljivo povzroča intenzivno duševno trpljenje

tožnici. Vendar pa po drugi strani le ni mogoče prezreti, da

bodoča škoda v tej smeri le ni dovolj jasno trajno

definirana, saj le obstaja možnost, da bi moglo priti do

enakega stanja funkcionalnih omejitev pri tožnici tudi

zaradi bolezenskega stanja, glede na življenjsko obdobje

tožnice, v katerem je utrpela škodo pa tudi ni mogoče

spregledati, da bi prišlo v določenem krajšem obdobju do

redne upokojitve, kar bi tudi ugotovljenemu zmanjšanju

življenjskih sposobnosti odvzelo pomen v zvezi z delovnim

področjem - opravljanjem poklica. Enako velja glede škode v

obliki duševnih bolečin zaradi skaženosti, kjer je prav tako

mogoče uporabiti enake razloge. Iz tega vidika se pokaže v

obeh primerih, tako ob upoštevanju ugotovljene stopnje

zmanjšanja življenjskih aktivnosti pri tožnici kot tudi

glede stopnje škode zaradi skaženosti, kar je sicer imelo v

vidu sodišče prve stopnje v pravi meri, da je prisojena

odškodnina primerna. V kolikor se pritožba zavzema za

prisojo višje denarne odškodnine iz teh podlag in poudarja

stopnjo te škode pri tožnici, ji tako ni mogoče pritrditi.

Pritožbeno sodišče pa tudi nima resnih pomislekov glede

prisojene odškodnine za strah. Primarni strah zaradi stanja

tožnice ob samem posegu ni bil prisoten, tako se ugotovljeni

strah po ugotovitvah izvedenca kvečjemu kaže kot sekundarni

strah, ki ga sodna praksa priznava v smeri skrbi za izid

zdravljenja ter preostale delovne ter življenjske

sposobnosti. Vendar pa dodatno k razlogom, ki jih je navedlo

sodišče prve stopnje pri utemeljitvi te odškodnine, kaže

pripomniti, da je gotovo določen strah že po življenjsko

izkustvenih sklepanjih tožnica trpela tudi pred posegom, že

glede na obstoj same zatrdline v predelu vratu, potrebo po

preiskavah in podobno, tako da bi gotovo ta strah obstojal

logično tudi vnaprej, v kolikor do obravnavanega posega ne

bi prišlo. Prisojena odškodnina tako v celoti predstavlja

ustrezno zadoščenje za povečan strah, ki je nastopil pri

tožnici, v zvezi z obravnavanim posegom, ta občutek pa v

bistvu takoj, ko je bilo ugotovljeno stanje pri tožnici kot

dokončno, tudi več ni upoštevan kot strah.

Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede pravilnosti

odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega

zahtevka pod točko 1 tožbenega petita, saj je po mnenju

pritožbenega sodišča prvo sodišče pravilno razumelo in

presodilo pomen zavarovalnih pogojev - Splošnih pogojev za

nezgodno zavarovanje NE-93, ki izključujejo zavarovalno

jamstvo drugotožene stranke v primeru posledic medicinskih

in potrebnih operativnih posegov, ki se opravijo zaradi

zdravljenja in preprečevanje bolezni, razen če je do

posledic prišlo zaradi dokazane napake medicinskega osebja

(vitium artis). Edino v tem primeru je mogoče šteti takšen

dogodek kot nezgodo. Sodišče prve stopnje je sprejemljivo

štelo, da je mišljena strokovna napaka medicinskega osebja

in ne kakršnakoli druga napaka (morebiti tudi kršitev

pojasnilne dolžnosti, na kar nakazuje pritožba) že glede na

latinsko oznako vitium artis, kar pomeni strokovno napako.

Pritožbeno sodišče tako v zvezi z zavrnitvijo tega dela

tožbenega zahtevka predvsem povzema zanesljive

prvostopenjske razloge in se sklicuje nanje, nasprotno

pritožbeno stališče pa zavrača.

Pritožba tožeče stranke zgolj pavšalno graja tudi stroškovno

odločitev, vendar ji v tem ni mogoče slediti, saj

materialnopravni preizkus zadeve po uradni dolžnosti ne

vzbuja pomislekov glede pravilnosti te odločitve.

Glede na ugotovljeno neutemeljnost obeh pritožb, ju je

pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje v napadenem obsegu (člen 353. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem

odstavku člena 165 ZPP v zvezi s prvim odstavkom člena 154

ZPP, glede na neuspeh pritožnic. Pritožbene stroške tožeče

stranke v zvezi s pritožbenim odgovorom, s katerim ni

bistveno pripomogla k razjasnitvi spornega razmerja, pa ni

mogoče kot potrebne pravdne stroške šteti v breme druge

pravdne stranke.

Določbe ZOR je pritožbeno sodišče uporabilo kot pravna

pravila v povezavi s členom 1060. Obligacijskega zakonika -

OZ.