VSL sodba I Cp 1833/2004 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Toženka je na dan sklenitve sodne poravnave vedela za novo operacijo,

saj je bila v zvezi z njo že na razgovoru pri zdravniku in

dogovorjena za datum posega. Logičen je zato zaključek sodišča prve

stopnje, da je po pogovoru z zdravnikom vedela za neugodnosti,

povezane s tem posegom, saj to sodi v okvir zdravnikove pojasnilne

dolžnosti in je tako lahko v zvezi s predvideno operacijo tudi

približno ocenila elemente posameznih oblik nepremoženjske škode, ki

jo v tem postopku uveljavlja kot novo škodo. Pravilno je zato

sklepanje, da se je poravnavala tudi glede odškodnine za škodo, ki je

bila tedaj predvidljiva.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča

stranka dolžna toženi plačati 600.000,00 SI z zamudnimi obrestmi in

tožeči stranki naložilo, da drugi toženki povrne 47.860,00 SIT

pravdnih stroškov. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča

stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona

o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Meni, da je stališče

sodišča prve stopnje napačno. Tožeča stranka se je z drugo toženko

poravnala samo glede škode, ki je bila znana v času sklenitve sodne

poravnave. Tožeča stranka je v odškodninskem zahtevku z dne 3.4.1995,

ki ga je naslovila na drugo toženko, zahtevala plačilo odškodnine v

višini 1.600.000,00 SIT, poravnala pa se je na znesek 1.000.000,00

SIT. Tožnica ni vedela, kakšne bolečine bo trpela ob operaciji dne

29.11.1995 in kakšne bodo neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, kot

tudi ne, kakšen strah bo trpela. Zato se ni mogla odpovedati

zahtevku, ki ji ni bil znan. Odškodnina, ki je bila plačana na

podlagi poravnave, se ji je zdela primerna glede do tedaj

pretrpljenih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem,

strahu, posledic in skaženosti. Če bi vedela, da odškodnina

1.000.000,00 SIT zajema tudi škodo, ki jo bo utrpela z operacijo dne

29.11.1995, poravnave ne bi podpisala. Ocena sodišča prve stopnje, da

se je tožnica odpovedala zahtevku v zvezi z operacijo dne

29.11.1995, je napačna in brez vsakršne podlage. Predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi

stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Pritožba

uveljavlja v vse pritožbene razloge, ne pojasni pa, v čem naj bi bila

podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno

sodišče obstoj tega razloga opravilo le v mejah, kot jih narekuje 2.

odstavek 350. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da v tem določilu

naštete kršitve iz 2. odstavka 339. člena ZPP niso podane. Če pa

morda na tako procesno kršitev meri trditev, da je brez podlage (brez

razlogov) ocena sodišča prve stopnje, da se je tožnica odpovedala

zahtevku v zvezi z operacijo dne 29.11.1995 (14. točka 2. odstavka

339. člena ZPP), ta trditev ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je

namreč v obrazložitvi sodbe zapisalo, na čem oziroma na katerih

dokazih temelji njegova odločitev, razlogi sodbe pa so tudi jasni in

logični. S trditvami, da se je tožnica z drugo toženko poravnala samo

glede škode, ki ji je bila znana v času sklenitve sodne poravnave,

tožeča stranka izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in ponavlja

svoje trditve, podane v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ponovno

se sklicuje na to, da ni vedela kakšna škoda ji bo nastala z novo

operacijo. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov

ugotovilo, da je toženka na dan sklenitve sodne poravnave vedela za

novo operacijo, saj je bila v zvezi z njo že na razgovoru pri

zdravniku in dogovorjena za datum posega. Logičen je zato zaključek,

da je po pogovoru z zdravnikom vedela za neugodnosti, povezane s tem

posegom, saj to sodi v okvir zdravnikove pojasnilne dolžnosti in je

tako lahko v zvezi s predvideno operacijo tudi približno ocenila

elemente posameznih oblik nepremoženjske škode, ki jo v tem postopku

uveljavlja kot novo škodo. Tožnica je bila tako na dan podpisa

poravnave seznanjena o predvidljivi škodi v zvezi z novim posegom.

Pravilno je zato sklepanje sodišča prve stopnje, da se je s podpisom

poravnave, s katero se je "odpovedala vsakršnim odškodninskim

zahtevkom..., ki izhajajo iz omenjene nesreče", tako poravnavala tudi

glede odškodnine za škodo, ki je bila tedaj predvidljiva. Kar pa se

tiče pritožbenih trditev, da se je sama želela poravnati z znesek

1.600.000,00 SIT, pa ji je treba pojasniti, da je bistvo poravnave

ravno to, da stranke z vzajemnimi popustitvami prekinejo spor oziroma

odpravijo negotovost in določijo svoje vzajemne pravice in obveznosti

(1089. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s 1060. členom

Obligacijskega zakonika) in da je tako popuščala tudi druga toženka

(nenazadnje je iz poravnave razviden prvotno zapisani znesek v višini

850.000,00 SIT, ki ga je očitno prvotno predlagala druga toženka).

Glede na take ugotovitve, ki jih, kot že omenjeno, tožeča stranka

izpodbija le s ponavljanjem trditev, podanih v postopku pred sodiščem

prve stopnje, pa je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo

materialno pravo, saj tožeča stranka ni trdila, da bi škoda v zvezi z

novo operacijo presegala tisto, ki jo je mogla pričakovati v času

sklepanja poravnave. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da niso

podani razlogi, s katerimi tožeča stranka izpodbija sodbo sodišča

prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora paziti po

uradni dolžnosti. Zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot

neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.