Slovenian court partially allows appeal, remands non-material damage claim against contractor for lack of reasoning.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba prve stopnje

razveljavi glede prve toženke v I. točki izreka glede zahtevka pod 2.

točko (s katero je zavrnjen zahtevek za povrnitev nepremoženjske

škode tožnikov), in v 1. odstavku III. točke izreka (izrek o pravdnih

stroških prve toženke) in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje. V ostalem delu se pritožba tožeče stranke

zavrne, v celoti pa se zavrne pritožba druge toženke in se potrdi

sodba sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu (to je v I. točki

izreka glede zavrnitve celotnega zahtevka zoper tretjo toženko in

glede zavrnitve tožbenega zahtevka za povrnitev premoženjske škode

pod 1. točko zoper prvo toženko, v II. točki in v 2. odstavku III.

točke izreka). Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži

za končno odločbo.

[JEDRO]

Prvi tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode, ki se kaže v

manjvrednosti njegove nepremičnine. Sam je pojasnil, da se je zaradi

gradnje ceste bistveno zmanjšala tržna vrednost nepremičnine zaradi

nenehnega hrupa, smoga, odvzema svetlobe in neposrednega sonca, večje

vlage, spremembe mikroklime ipd. Take navedbe (in na trditveno

podlago je sodišče vezano) kažejo, da gre za škodo, do katere je

prišlo z izgradnjo ceste in prometom po njej. Kljub temu, da tožeča

stranka istočasno trdi, da je do premoženjske škode prišlo tudi

zaradi gradnje same, te škode ne pojasni -nasprotno, sama z zahtevkom

uveljavi le škodo zaradi manjvrednosti nepremičnine, ta manjvrednost

pa je po prikazanih navedbah lahko le rezultat končane gradnje ceste

in njenega vpliva na nepremičnino prvega tožnika, ne pa morebitnih

nepravilnosti pri pripravah za gradnjo ali med gradnjo samo. Druga

toženka (država) je lastnica državne ceste (1. odstavek 3. člena ZJC,

4., 5. in 16. točka 1. odstavka 14. člena ZJC). Njena odškodninska

odgovornost je zato podana že iz tega naslova - ker je lastnica

stvari, zaradi katere oziroma zaradi uporabe katere ima tožeča

stranka škodo. Te odgovornosti je ne razbremenjuje dejstvo, da je po

zakonu upravljanje in vzdrževanje avtocest preneseno na prvo toženko

(DARS). Po 3č. členu ZDARS prva toženka upravlja in vzdržuje

avtoceste v svojem imenu in za račun države. Enako opravlja tudi

naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem avtocest (2. odstavek 3.

člena ZDARS), naloge v zvezi s prostorskim načrtovanjem in umeščanjem

avtocest v prostor pa opravlja v imenu in za račun RS (1. odstavek 3.

člena ZDARS). Vse to kaže, na pravilen zaključek sodišča prve

stopnje, da prva toženka ni odgovorna za škodo, ki izvira iz

avtoceste, saj svoje naloge opravlja na račun druge toženke, določene

pa tudi v njenem imenu. Podlage za to tudi ne daje ZUDVGA. Po

določilu 3. odstavka 6. člena ZUDVGA, plača prva toženka odškodnino

lastniku oziroma uporabniku zemljišča, ki mu je zaradi pripravljalnih

del nastala škoda. Premoženjska škoda pa v tem primeru prvemu tožniku

ni nastala zaradi pripravljalnih del, pač pa zaradi ceste same in

njene uporabe. Kar je bilo povedano o podlagi zahtevka za

premoženjsko škodo, pa ne velja v celoti tudi za podlago zahtevka za

nepremoženjsko škodo, in sicer ne v delu, kolikor se zahtevek nanaša

na prvo toženko. Tožeča stranka je zahtevala povrnitev škode, ki ji

je nastala z izgradnjo ceste in njeno uporabo in tudi s pripravami za

gradnjo, organiziranjem in vodenjem gradnje. Že v tožbi je navedla,

da je sama gradnja ceste vsem tožnikom povzročala velike težave in

neprijetnosti, kar se je odražalo na njihovem splošnem počutju,

zdravju in zmanjšani delovni ter siceršnji življenjski sposobnosti,

zaradi česar zahteva povrnitev že nastale kot tudi bodoče

nepremoženjske škode, pri čemer prva zajema tudi duševne bolečine za

časa gradnje. Prva toženka je bila investitor gradnje. Kot naročnik

del na nepremičnini bi prva toženka lahko odgovarjala za škodo,

povzročeno v zvezi z izvajanjem teh del (207. člen ZOR). Ker sodišče

prve stopnje ob zavrnitvi zahtevka za nepremoženjsko škodo zoper prvo

toženko ni presojalo, ali je ta škoda (ali njen del) posledica že

tudi same graditve avtoceste oziroma ali je že sama gradnja vplivala

na to, da je obseg nepremoženjske škode tožnikov večji, pritožba

tožeče stranke v tem delu utemeljeno očita sodbi prve stopnje

pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka

339. člena ZPP).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo delno in vmesno sodbo. Tožbeni

zahtevek za povrnitev premoženjske škode zaradi zmanjšanja vrednosti

nepremičnine in za povrnitev duševnih bolečin tožnikov med gradnjo

ceste in za čas po gradnji je v celoti zavrnilo zoper prvo in tretjo

toženko (I. točka izreka). Glede druge toženke je odločilo, da je

tožeči stranki odškodninsko odgovorna (II. točka izreka). Tožeči

stranki je naložilo, da prvi toženki povrne 990.950,00 SIT pravdnih

stroškov, medtem ko je odločitev o pravdnih stroških tožeče stranke

in druge toženke pridržalo za končno odločbo (III. točka izreka

sodbe). Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili tožeča stranka in

druga toženka. Tožeča stranka se pritožuje iz vseh pritožbenih

razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP). Škodno dejanje predstavlja poleg gradnje ceste ter

njene uporabe tudi sama priprava za gradnjo, njeno organiziranje in

vodenje. Prva toženka je zelo površno izvedla pripravo, organiziranje

in vodenje gradnje. Od prvega tožnika kot lastnika prizadete

nepremičnine in mejaša ceste sploh ni pridobila soglasja za gradnjo,

saj ga o njej ni obvestila. Če bi prva toženka še pred začetkom

gradnje prišla do njega, bi ji pojasnil, da se z načrtovano gradnjo

ne strinja in bi zahteval spremembo lokacijskega načrta, če pa bi na

gradnjo vseeno pristal, bi že takrat zahteval odškodnino za

manjvrednost njegove nepremičnine, pri čemer bi dovoljenje za začetek

gradnje pogojeval z namestitvijo protihrupnih in podobnih naprav, ki

bi zmanjšale ali preprečile imisije že za časa same gradnje. Zaradi

malomarno opravljenih pripravljalnih del s strani prve toženke je

prišlo do vseh posledic. Zato bi morala biti podana odškodninska

odgovornost prve toženke, ki jo k temu zavezuje tudi 3. odstavek 6.

člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj v zvezi z graditvijo

avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji. Drugačni razlogi sodbe so

nejasni oziroma sodba nima razlogov glede odločilnih dejstev (ocena

ustreznosti ali neustreznosti izvedbe pripravljalnih, vodstvenih in

organizacijskih del s strani prve toženke) in je zato podana bistvena

kršitev določb pravdnega postopka. Po določilu 2. odstavka 6. člena

statuta prva toženka opravlja tudi vse druge posle, potrebne za

gradnjo avtocest in opravljanje njene dejavnosti. Slaba izvedba teh

żdrugih poslov" je prav tako prispevala k nastanku posledic. Iz 7.

člena statuta izhaja, da prva toženka opravlja svojo dejavnost v

svojem imenu in na svoj račun, kar potrjuje tudi njeno odškodninsko

odgovornost v primeru, da je svoje delo in obveznosti opravila

malomarno. Po 33. členu Zakona o javnih cestah sredstva za graditev

obvozne ceste zagotavljata RS in lokalna skupnost, to pa je tretja

toženka. Očitno je torej bila soinvestitor obvozne ceste in je zato

tudi soodgovorna za povračilo škode, ki je nastala zaradi njene

gradnje. Sporni odsek ceste ima status obvozne ceste oziroma obvozne

avtoceste, avtoceste pa spadajo med državne ceste. Obvozna cesta je

tista cesta, s katero se nadomesti del državne ceste (torej tudi

avtoceste) skozi naselje. Tudi sama druga toženka pojasnjuje v

odgovoru na tožbo, da gre za vzhodno obvoznico in ne za klasično

avtocesto. Glede na to so vse tri toženke solidarno odgovorne. Sicer

pa so razlogi sodbe, ki se nanašajo na ugotovitev, da gre pri spornem

cestnem odseku za vzhodno avtocesto in ne za del severne obvozne

avtoceste, nejasni in temeljijo le na nekem ugibanju oziroma

sklepanju sodišča, ne pa na nekih strokovno argumentiranih

ugotovitvah strokovnjaka. S tem je podana nadaljnja bistvena kršitev

določb pravdnega postopka. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi, da sta tudi

drugi dve toženki odškodninsko odgovorni tožnikom in sta nerazdelno

dolžni povrniti pravdne stroške, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem

delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Druga toženka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe

materialnega prava. Sodišče je svojo odločitev oprlo izključno na

lastništvo ceste, pri tem pa popolnoma zanemarilo, ali gre za škodo

med izvajanjem gradbenih del oziroma pred izgradnjo ali za škodo po

izgradnji ceste, ko se po njej odvija redni javni promet. Zakon o

obligacijskih razmerjih v 207. členu določa, da naročnik in izvajalec

del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta

mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem teh del. Zato prva toženka kot

investitor izgradnje obvozne ceste, ob kateri stoji objekt tožeče

stranke, ne more biti razbremenjena odgovornosti za zatrjevano škodo

oziroma neprijetnosti (prah, ropota), ki naj bi jih tožeča stranka

utrpela tekom izgradnje ceste med izvajanjem gradbenih del, ki so

trajala dve leti. V tem času ni mogoče govoriti o odgovornosti druge

toženke, ki naj bi bila lastnik državne ceste, ki še ni bila zgrajena

in po kateri se promet še sploh ni začel odvijati oziroma objekt še

ni pridobil statusa grajenega javnega dobra. V tem času je mogoče

govoriti samo o odgovornosti investitorja in izvajalca gradbenih del

na nepremičnini, ki je bila dve leti gradbišče in se je po njej

odvijal gradbiščni promet. Cesta je res v lasti druge toženke in je

po samem zakonu prešla v upravljanje prve toženke. Napačno pa je

sodišče ocenilo vsebino upravljalskih upravičenj in odškodninsko

obveznost vezalo zgolj na formalnopravno lastništvo. Iz Statuta DARS,

Pogodbe o prenosu avtocest v RS v upravljanje DARS d.d., Zakona o

družbi za avtoceste v Republiki Sloveniji ter Zakona o javnih cestah

je razvidno, da vsebina upravljalskih upravičenj DARS dosega

kvaliteto, ko lahko govorimo, da drugi toženki od vsebine lastninske

pravice ostaja "gola lastninska pravica". Prva toženka namreč

upravlja in vzdržuje avtoceste v RS, pobira cestnino, med dejavnosti

družbe sodi sama gradnja avtocest, izdeluje planske akte, opravlja

naloge rednega vzdrževanja, varstva, odloča o posegih itd. Zatrjevane

imisije po izgradnji ne izvirajo iz ceste, temveč iz prometa, ki se

po njej odvija, torej iz samega "obratovanja". Glede na to je pasivna

legitimacija na strani prve toženke. Druga toženka tako predlaga, da

se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper

drugo toženko zavrne in odloči, da je prva toženka odškodninsko

odgovorna, tožeča stranka pa je dolžna drugi toženki povrniti stroške

pravdnega postopka z zamudnimi obrestmi. Na vročeno pritožbo

nasprotne stranke je odgovorila le tožeča stranka in predlagala, da

pritožbeno sodišče pritožbo druge toženke zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba druge toženke

pa ni utemeljena. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, tožeča

stranka uveljavlja zahtevek za povrnitev premoženjske škode, ki se

kaže v manjvrednosti nepremičnine, last prvega tožnika, in

nepremoženjske škode. Tožeča stranka (tudi v pritožbi) trdi, da ji je

ta škoda nastala ne le s samo izgradnjo ceste in njeno uporabo,

temveč tudi s pripravami za gradnjo, organiziranjem in vodenjem

gradnje. Že zgolj iz tega razloga naj bi bila po stališču pritožb

podana tudi odgovornost prve toženke. Ker sodišče prve stopnje do

tega ni zavzelo stališča, je po presoji obeh pritožb podana bistvena

kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena

ZPP. Temu stališču je treba pritrditi, vendar le delno, kolikor se

zavrnitev tožbenega zahtevka nanaša na povrnitev nepremoženjske

škode, v drugem delu pa ne. Čeprav sodba prve stopnje tudi glede

zavrnitve premoženjske škode razlogov o tem dejstvu nima, pa za

odločitev o zavrnitvi zahtevka za premoženjsko škodo, to dejstvo ne

predstavlja odločilnega dejstva in zato tudi ne očitane

pomanjkljivosti. Zaradi preglednosti pritožbeno sodišče v

nadaljevanju posebej obravnava del zahtevka, ki se tiče premoženjske

škode, in posebej del zahtevka, ki se tiče nepremoženjske škode. O

podlagi zahtevka za povrnitev premoženjske škode Kot že rečeno, prvi

tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode, ki se kaže v

manjvrednosti njegove nepremičnine. Sam je v tožbenih in nadaljnjih

navedbah pred sodiščem prve stopnje pojasnil, da se je zaradi gradnje

ceste bistveno zmanjšala tržna vrednost nepremičnine zaradi nenehnega

hrupa (ki jo povzroča gost promet po cesti), smoga, odvzema svetlobe

in neposrednega sonca, večje vlage, spremembe mikroklime ipd.

(podrobne navedbe o tem vsebuje zlasti vloga tožeče stranke z dne

2.4.2003). Take navedbe tožeče stranke (in na trditveno podlago je

sodišče vezano - 1. odstavek 2. člena ZPP) kažejo, da gre za škodo,

do katere je prišlo z izgradnjo ceste in prometom po njej. Kljub

temu, da tožeča stranka istočasno trdi, da je do premoženjske škode

prišlo tudi zaradi gradnje same, te škode ne pojasni - nasprotno,

sama z zahtevkom uveljavi le škodo zaradi manjvrednosti nepremičnine,

ta manjvrednost pa je po prikazanih navedbah lahko le rezultat

končane gradnje ceste in njenega vpliva na nepremičnino prvega

tožnika, ne pa morebitnih nepravilnosti pri pripravah za gradnjo ali

med gradnjo samo. Pravilnost takšnega stališča le še potrjujejo

navedbe tožeče stranke v vlogi z dne 2.4.2003, da zahteva za obdobje

gradnje 1/3 uveljavljane odškodnine, za čas po gradnji pa 2/3

uveljavljane odškodnine, kar pa velja le za psihične bolečine, torej

nepremoženjsko škodo. Tako se dejstvo, da sodišče prve stopnje pri

premoženjski škodi ni posebej obravnavalo pripravljalnih del in

gradnje same, izkaže za nerelevantno, odsotnost razlogov o takem

dejstvu pa ne more predstavljati bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, kot to sodbi prve

stopnje očitata obe pritožbi. Vse navedeno velja tudi za zatrjevano

pomanjkljivost v postopku pred pričetkom gradnje (prvi tožnik naj ne

bi dal soglasja zanjo). Gradnja cest je v interesu države in trasa

spornega dela ceste je bila določena z uredbo (Uredba o lokacijskem

načrtu za vzhodno avtocesto od Malenc do Šentjakoba in del severne

obvoznice od Tomačevega do Zadobrave v Ljubljani, Uradni list RS, št.

27/1994, v nadaljevanju Uredba), zato njegovo nasprotovanje gradnji

ceste niti ne bi moglo biti uspešno. Tožeča stranka nadalje sodbi

prve stopnje tudi neutemeljeno očita bistveno kršitev določb

pravdnega postopka, ker naj bi ne bili jasni razlogi sodišča glede

dejstva, da gre pri spornem odseku ceste za vzhodno avtocesto in ne

za del severne obvozne avtoceste. Razlogi sodbe prve stopnje so

namreč v tem delu povsem jasni in temeljijo na Uredbi. Da gre za

območje vzhodne avtoceste, izhaja iz določb II. odseka Uredbe (3.-5.

člen) in določb o poteku trase vzhodne avtoceste (11. člen) in dela

severne obvozne ceste (12. člen), saj se nepremičnine iz katastrske

občine Bizovik, kjer leži nepremičnina prvega tožnika, nahajajo

izključno v območju urejanja vzhodne avtoceste. Sodišče je navedeno

torej pravilno zaključilo na podlagi Uredbe, zato tudi ni utemeljen

očitek, da je šlo za ugibanje oziroma sklepanje, ki ne temelji na

strokovno argumentiranih ugotovitvah strokovnjaka. Za razjasnitev

vprašanja, da gre za avtocesto, namreč glede na jasno opredelitev

ceste oziroma razmejitev vzhodne avtoceste od severnega dela obvozne

ceste v omenjenem podzakonskem aktu ni potrebno strokovno znanje, s

katerim sodišče ne bi razpolagalo. V zvezi s temeljem zahtevka je

treba pritrditi sodišču prve stopnje, da pravno podlago vtoževanemu

odškodninskemu zahtevku predstavlja 156. člen Zakona o obligacijskih

razmerjih (v nadaljevanju ZOR v zvezi s 1060. členom veljavnega

Obligacijskega zakonika), njegova konkretnejša presoja pa bo stvar

presoje nadaljnjega postopka, v katerem se bo (tudi glede na to

odločitev pritožbenega sodišča) obravnavala višina škode, delno pa še

tudi njen temelj. V zvezi s presojo temelja tudi ne gre spregledati

3. odstavka 156. člena ZOR, za katerega je značilno, da nastane škoda

iz sicer dopustne dejavnosti (zanjo da dovoljenje pristojni organ), a

je škoda (v obsegu, kolikor presega normalne meje) nedopustna, a

(tudi) to bo predmet obravnavanja v nadaljnjem postopku. Za presojo

odgovornosti za nastanek premoženjske škode, ki je posledica zgrajene

ceste in prometa na njej, so odločilna določila Zakona o družbi za

avtoceste v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št.

57/1993-126/2003, v nadaljevanju ZDARS), Zakona o ureditvi določenih

vprašanj v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki

Sloveniji (Uradni list RS, št. 35/1995, v nadaljevanju ZUDVGA) in

Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 29/1997-131/2004, v

nadaljevanju ZJC), določila teh zakonov v zvezi s presojo

odgovornosti toženk pa je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje.

Nobena od strank postopka ne oporeka, da je druga toženka lastnica

državne ceste (1. odstavek 3. člena ZJC, 4., 5. in 16. točka 1.

odstavka 14. člena ZJC). Njena odškodninska odgovornost je zato

podana že iz tega naslova - ker je lastnica stvari, zaradi katere

oziroma zaradi uporabe katere ima tožeča stranka škodo. Te

odgovornosti je ne razbremenjuje dejstvo, da je po zakonu upravljanje

in vzdrževanje avtocest preneseno na prvo toženko. Prva toženka

namreč avtoceste upravlja in vzdržuje v svojem imenu in za račun

države (3č. člen ZDARS), pri čemer cestnina za uporabo avtocest (to

dejstvo izpostavlja pritožba druge toženke) predstavlja prihodek

družbe v zvezi z upravljanjem in vzdrževanjem avtocest (1. odstavek

6b. člena ZDARS). Zgolj prenos upravljalskih upravičenj na prvo

toženko ne more vplivati na odgovornost druge toženke kot lastnice

avtoceste, na račun katere prva toženka tudi izvaja svoja

upravičenja. Po navedenem določilu 3č. člena ZDARS prva toženka

upravlja in vzdržuje avtoceste v svojem imenu in za račun države.

Enako opravlja tudi naloge v zvezi z izgradnjo in obnavljanjem

avtocest (2. odstavek 3. člena ZDARS), naloge v zvezi s prostorskim

načrtovanjem in umeščanjem avtocest v prostor pa opravlja v imenu in

za račun RS (1. odstavek 3. člena ZDARS). Vse to kaže, na pravilen

zaključek sodišča prve stopnje, da prva toženka ni odgovorna za

škodo, ki izvira iz avtoceste, saj svoje naloge opravlja na račun

druge toženke, določene pa tudi v njenem imenu. Podlage za to tudi ne

daje ZUDVGA. Po določilu 3. odstavka 6. člena ZUDVGA, na katerega se

sklicuje pritožba tožeče stranke, plača prva toženka odškodnino

lastniku oziroma uporabniku zemljišča, ki mu je zaradi pripravljalnih

del nastala škoda. Premoženjska škoda pa, kot je bilo že obrazloženo,

prvemu tožniku ni nastala zaradi pripravljalnih del, pač pa zaradi

ceste same in njene uporabe. V pritožbi sicer tožeča stranka trdi, da

je škoda nastala zaradi slabe izvedbe "drugih poslov", pri čemer se

sklicuje na 2. odstavek 6. člena statuta prve toženke, vendar pa ne

pojasni, kako naj bi ti posli vplivali ali mogli vplivati na

vtoževano premoženjsko škodo oziroma njen obseg. Tudi sicer tožeča

stranka odškodninsko odgovornost prve toženke za premoženjsko škodo

utemeljuje z določili njenega statuta, češ da družba opravlja

dejavnost v svojem imenu in za svoj račun (7. člen statuta). Zato naj

bo še enkrat navedeno: Škoda zaradi zmanjšanja vrednosti

nepremičnine, kot jo zahteva prvi tožnik, je škoda, ki mu je nastala

zaradi zgrajene ceste in prometa na njej in ne z izvajanjem del

(gradnje) in v časovnem okviru izvajanja del. S citiranjem določil

ZJC želi tožeča stranka prikazati, da je sporni odsek ceste obvozna

cesta, ki jo je sofinancirala tretja toženka, zaradi česar naj bi

bila tretja toženka odškodninsko odgovorna. Po 16. točki 1. odstavka

14. člena ZJC je obvozna cesta tista cesta, s katero se nadomesti del

državne ceste skozi naselje. Še vedno gre torej za državno cesto in

zgolj morebitno sofinanciranje graditve obvozne ceste s strani

lokalne skupnosti torej ne posega niti v lastninska razmerja niti v

odškodninsko odgovornost, kot pravilno zaključuje sodišče prve

stopnje. O podlagi zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode To, kar

je bilo povedano o podlagi zahtevka za premoženjsko škodo, pa ne

velja v celoti tudi za podlago zahtevka za nepremoženjsko škodo, in

sicer ne v delu, kolikor se zahtevek nanaša na prvo toženko (razlogi

za zavrnitev zahtevka zoper tretjo toženko pa so tudi v tem delu

enaki, kot je bilo doslej navedeno). Tožeča stranka je zahtevala

povrnitev škode, ki ji je nastala z izgradnjo ceste in njeno uporabo

in tudi s pripravami za gradnjo, organiziranjem in vodenjem gradnje.

Že v tožbi je navedla, da je sama gradnja ceste vsem tožnikom

povzročala velike težave in neprijetnosti, kar se je odražalo na

njihovem splošnem počutju, zdravju in zmanjšani delovni ter siceršnji

življenjski sposobnosti, zaradi česar zahteva povrnitev že nastale

kot tudi bodoče nepremoženjske škode, pri čemer prva zajema tudi

duševne bolečine za časa gradnje. Kasneje (vloga z dne 2.4.2003) je

opredelila, da zahteva za obdobje same gradnje 1/3 uveljavljane

odškodnine, za čas po gradnji pa 2/3 uveljavljane odškodnine, ki se

nanaša na psihične bolečine. Da je bila investitor gradnje, je

potrdila prva toženka v odgovoru na tožbo. Kot naročnik del na

nepremičnini pa bi prva toženka lahko odgovarjala za škodo,

povzročeno v zvezi z izvajanjem teh del (207. člen ZOR). Ker sodišče

prve stopnje ob zavrnitvi zahtevka za nepremoženjsko škodo zoper prvo

toženko ni presojalo, ali je ta škoda (ali njen del) posledica že

tudi same graditve avtoceste oziroma ali je že sama gradnja vplivala

na to, da je obseg nepremoženjske škode tožnikov večji, pritožba

tožeče stranke utemeljeno očita sodbi prve stopnje pomanjkanje

razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 339. člena

ZPP). V tem obsegu je bilo treba njeni pritožbi (ne pa pritožbi druge

toženke, saj ta odločitve o zavrnitvi zahtevka zoper prvo toženko ne

more izpodbijati, ker za to nima pravnega interesa) ugoditi, sodbo

prve stopnje razveljaviti glede zavrnitve zahtevka za nepremoženjsko

škodo zoper prvo toženko in posledično v izreku o stroških glede prve

toženke in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (1.

odstavek 354. člena ZPP), pri čemer je že iz dosedanje obrazložitve

razvidno, v čem so pomanjkljivosti sodbe, ki jih bo treba pri

ponovnem sojenju odpraviti. V preostalem delu pa je pritožbeno

sodišče pritožbo tožeče stranke, v celoti pa pritožbo druge toženke

zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo prve stopnje, saj

tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti

(353. člen ZPP).