Appeal dismissed; investment in co-owned property without explicit agreement does not alter co-ownership shares under ZTLR.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča

stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega

postopka v znesku 58.050,00 SIT v 15 dneh.

[JEDRO]

Tožnik je svoj večji solastniški delež na nepremičnini utemeljeval z

vlaganji v nepremičnino, ki so bila opravljena v soglasju s toženko,

in ki naj bi po njegovem mnenju privedla do spremembe solastniških

deležev. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da samo

vlaganja, četudi opravljena s soglasjem drugega solastnika, ne morejo

spreminjati stvarnopravnih razmerij med solastnikoma. Soglasij

toženke namreč ni mogoče šteti za soglasje o spremembi solastniških

deležev, temveč tako, kot so bila ta dana: kot soglasja solastnika za

potrebe upravnih postopkov za pridobitev ustreznih dovoljenj za

gradnjo in kot soglasja solastnika, potrebna za upravljanje solastne

stvari (15. člen ZTLR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da

je tožnik dejanski lastnik 1/4 nepremičnin, vknjiženih v vl. št. 1087

k.o. T., kjer je vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik do 1/2, skupaj s

pristoječo pravico uporabe na parcelah, vpisanih v vl. št. 1082 k.o.

T., s čimer se je idealni delež toženke zmanjšal za 1/4 napram celoti

tako, da ostane solastnica vl. št.1087 in 1082 k.o. T. le še do 1/4,

kar je toženka dolžna priznati in tožniku izstaviti listino, na

podlagi katere se bo pri njej lastni 1/4 teh nepremičnin vknjižila

lastninska pravica za tožnika do 1/4, toženka pa bo ostala solastnica

do 1/4. Tožeči stranki je še naložilo, da mora toženi stranki

povrniti njene pravdne stroške v znesku 287.744,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila. Zoper sodbo se je

pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po

1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju

ZPP). Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo postopek, ker se ni

izjasnilo o vseh izvedenih dokazih oziroma se je izjasnilo samo o

pričanju moža toženke R.B. Sodba je v razlogih tako nepopolna, da se

o njej ne da izjasniti in je v odločilnih dejstvih v nasprotju z

vsebino listin in izpovedbami v postopku. Sodišče pri odločanju ne

upošteva vseh vidikov Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih

(v nadaljevanju ZTLR), predvsem pa napačno zaključuje, da bi šel

tožniku višji solastniški delež le ob izrecnem, očitno po mnenju

sodišča pisnem dogovoru pred gradnjo ali po njej oziroma če bi tožnik

z adaptacijami ustvaril novo stvar v smislu 21.-23. člena ZTLR.

Vlaganja v tujo, analogno pa tudi solastno nepremičnino imajo pod

določenimi pogoji za posledico pridobitev solastninske pravice v

višjem deležu. Sodišče v tej zadevi ni smiselno uporabilo določb

24.-26. člena ZTLR. Sporazum med strankama, zlasti če gre za

družinske člane, med katerimi ni spora, ponavadi formalno ni sklenjen

pred začetkom gradnje - adaptacije, čeprav se gradnja - adaptacija

izvaja s soglasjem solastnika. Dejansko bi moralo sodišče ugotavljati

pravo voljo strank, ne pa da je nekritično sledilo samo izjavi moža

toženke, ki je sedaj s tožnikom v sporu in mu negira vsa vlaganja,

izrecno dogovorjena in dovoljena. Sodišče se ne opredeli do vseh

dokazov v spisu, saj je dejansko tožnik v bistvu zgradil novo stavbo,

s tem pa je na njej pridobil tudi višji solastni delež. Ob stari

stavbi pa je zgradil še nov del iz bivše verande ter na novo postavil

garažo. Tožnik je od toženke pridobil pisno soglasje v letu 1985,

pred pričetkom adaptacije je priglasil vzdržervalna dela, zaprosil za

izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Iz teh dokumentov je

jasno razviden obseg del, ki se je v soglasju s toženko izvedel.

Sodišče se do teh dokazil, ki izrecno priznavajo tožniku opravo

adaptacij oziroma zgraditev novih objektov, ni opredelilo, čeprav sta

obe stranki, tako toženka kot tožnik izpovedali, da je toženka

tožniku zagotavljala, da bo vse, kar bo vložil v hišo, njegovo, to pa

so smiselno izpovedale tudi priče. Kaj pa lahko drugega pomenijo

takšne izjave med ožjimi sorodniki, kot dovoljenje za gradnjo in s

tem pridobitev višjega solastninskega deleža. Tožnik pa je vsa leta

gradil tudi v dobri veri, da mu bo toženka vlaganja, kot je bilo

dogovorjeno, v smislu višjega solastninskega deleža tudi priznala.

Kot pisni dogovor med strankama se smiselno lahko uporabijo tudi vsa

pisna soglasja k adaptaciji, ki jih je dala toženka pred sporom s

tožnikom. Tožnik je zaupal sestri, ki mu je zagotavljala, da bo vse,

kar bo investiral, njegovo, da mu bo to pripoznala - kaj je to

drugega kot soglasje k adaptacijam, katerih izvedba pa je v naravi

dejansko doprinesla do višjega solastninskega deleža tožnika na

nepremičnini, tako na stari povsem prenovljeni stavbi, kakor na dveh

novo zgrajenih objektih. V konkretnem primeru je prišlo do spojitve,

pripojitve, kakor tudi popolnoma na novo zgrajene zgradbe. Tožnik

predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da

tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila

vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da jo

pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno. Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodbi prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev

določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodba namreč vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so

jasni in med seboj niso v nasprotju, prav tako pa tudi o odločilnih

dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o

vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi

temi listinami oziroma zapisniki. Sicer pa pritožba ob prepisu

zakonskega besedila, v katerem je opredeljena ta postopkovna kršitev,

konkretno ne pojasni, v čem naj bi bila podana v obravnavanem

primeru. Če pa na to kršitev meri s trditvijo, da se sodišče prve

stopnje ni izjasnilo o vseh izvedenih dokazih, je treba pritožniku

pojasniti, da mora sodišče v obrazložitvi sodbe navesti zahtevek

strank in njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki

opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo (4. odstavek

324. člena ZPP). Potem, ko je sodišče prve stopnje pravilno

opredelilo, katera so odločilna dejstva v sporu, ni bilo dolžno

posebej ocenjevati vseh izvedenih dokazov - tudi tistih, ki teh

relevantnih dejstev niso dokazovala - zlasti to velja za oceno

izpovedi tistih prič, ki so le pojasnjevale, katere adaptacije so

bile izvršene. Tožnik je svoj večji solastniški delež na nepremičnini

utemeljeval z vlaganji v nepremičnino, ki so bila opravljena v

soglasju s toženko, in ki naj bi po njegovem mnenju privedla do

spremembe solastniških deležev. Sodišče prve stopnje je pravilno

pojasnilo, da samo vlaganja, četudi opravljena s soglasjem drugega

solastnika, ne morejo spreminjati stvarnopravnih razmerij med

solastnikoma. Zato pritožba neuspešno opozarja na številne dokumente,

ki dokazujejo toženkino soglasje in sodišču prve stopnje tudi ne

utemeljeno očita, da se do teh dokumentov ni opredelilo. Tožnik

namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ni nikoli trdil, da bi

se s toženko sporazumela za spremembo solastniških deležev, zaslišan

kot stranka, pa takšnega dogovora ni potrdil, temveč je nasprotno

povedal, da je toženka rekla, da dela za sebe, da ima svoje

stanovanje spodaj, ona pa zgoraj in da o spremembi lastništva nista

govorila. Drugačne pritožbene trditve tako predstavljajo ne le

navajanje novih dejstev (kar po 1. odstavku 337. člena ZPP ni

dopustno), temveč tudi nedopustno spremembo dejanske podlage tožbe

(1. in 2. odstavek 184. člena ZPP). Soglasij toženke, pa kot že

povedano, ni mogoče šteti za soglasje o spremembi solastniških

deležev, temveč tako, kot so bila ta dana: kot soglasja solastnika za

potrebe upravnih postopkov za pridobitev ustreznih dovoljenj za

gradnjo in kot soglasja solastnika, potrebna za upravljanje solastne

stvari (15. člen ZTLR). Sodišče prve stopnje je potem, ko je

ugotovilo, da ni obstajal niti usten, neformalen dogovor pravdnih

strank o spremembi solastniških deležev, ugotovilo, da tožnik večjega

solastniškega deleža ni mogel pridobiti niti na podlagi zakona (21.

člen ZTLR). Pravilno je pojasnilo, da z obnovitvenimi (četudi

obsežnimi) deli ni nastala nova stvar. Pri tem si je pomagalo z

izvedencem gradbene stroke in njegovim mnenjem, iz katerega izhaja,

katera dela so bila opravljena. Trditve o tem, da je tožnik dejansko

zgradil novo stavbo, zato niso utemeljene. Tudi zgolj gradnja garaže

ne more imeti vpliva na solastniške deleže - garaža ob stanovanjski

hiši je praviloma zgrajena kot objekt, ki funkcionalno spada k hiši

in je namensko zgrajena za potrebe stanovalcev hiše. Enako velja za

prizidano verando - ta lahko izboljšuje stanovanjske razmere

stanovalcev, ne predstavlja pa samostojne gradnje ali gradbene

celote. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje pravilno

zavrnilo uporabo pravil o ustvaritvi nove stvari. Iz istih razlogov

pa tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen na podlagi pravil o

gradnji na tujem svetu - ni namreč šlo za zgraditev gradbenega

objekta v smislu 1. odstavka 24. člena ZTLR, temveč le za njegovo

adaptacijo, izboljšavo oziroma povečanje in izboljšanje za bivanje

uporabne površine v že obstoječi hiši. Pritožbeno sodišče je tako

ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi tožeča stranka

izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi,

na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena

ZPP). Zato jo je na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno

in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Prvi odstavek 165. člena

ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči

tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča

stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom

154. člena ZPP toženi stranki povrniti njene potrebne stroške

pritožbenega postopka. Ti stroški obsegajo stroške sestave odgovora

na pritožbo (375 odvetniških točk), 20% DDV in sodne takse (8.550,00

SIT po tar. št. 1/2).