Appeal court partially allowed claim for mental distress damages from smell nuisance, reducing amount to 800,000 SIT.

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se: odškodnina, določena v

1. odstavku sodbe sodišča prve stopnje, zniža na 800.000,00 SIT in se

tožbeni zahtevek zavrne tudi v presežku nad 800.000,00 SIT do

5.000.000,00 SIT, pravdni stroški, določeni v 4. točki izreka sodbe,

zvišajo na 838.228,00 SIT. V ostalem delu se pritožba tožene in v

celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi sodba sodišča

prve stopnje v zavrnilnem delu in v nespremenjenem obsodilnem delu

(torej glede 800.000,00 SIT z obrestmi in glede pravdnih stroškov v

3. točki izreka). Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti

njene stroške pritožbenega postopka v znesku 183.000,00 SIT v 15

dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku

paricijskega roka dalje do plačila.

[JEDRO]

Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavnopravno

zagotovljena in varovana pravica (72. člen Ustave RS). Kot vrsti

osebnostne pravice ji je treba nuditi pravno varstvo, kot ga pravni

red nudi takšnim pravicam. Če je do posega v osebnostno pravico že

prišlo, ima prizadeti pravico zahtevati povrnitev nastale škode (3.

odstavek 72. člena Ustave RS, 156. člen in 200. člen ZOR ter 9. člen

prej veljavnega ZVO, kot tudi novega ZVO-1). Tudi intenziven in

trajen smrad bistveno vpliva na življenjske pogoje v določenem okolju

in lahko predstavlja resno motnjo, ki vpliva na kvaliteto življenja,

lahko pa ogroža tudi zdravje prizadetega. Zato je mogoče zahtevati

tudi varstvo pred škodo zaradi smradu. Dejstvo, da Republika

Slovenija (še) nima predpisov o emisijskih koncentracijah vonjav, ne

pomeni, da zato tožena stranka lahko neomejeno obremenjuje okolje

oziroma lahko vanj neomejeno posega s tovrstnimi emisijami, pač pa je

zato treba najprej kot predhodno vprašanje ugotoviti, kakšna je

normalna obremenitev in kakšna je čezmerna obremenitev. Za

ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na že oblikovane standarde

držav, ki prav tako kot Republika Slovenija ščitijo pravico do

zdravega življenjskega okolja. Tožeča stranka zahteva odškodnino za

duševne bolečine zaradi okrnitve pravice osebnosti (200. člen ZOR).

Zato ni ustrezna primerjava višine odškodnine s tistimi, ki jih

sodišča priznavajo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti. Za odmero višine odškodnine je namreč primerljiva tista

sodna praksa, ki priznava odškodnino za duševne bolečine zaradi

kršitve osebnostnih pravic (sicer drugih, kot pa je obravnavana tu).

Za zaključek, da ima pravico do odškodnine le tisti, ki ima zaradi

posegov v osebnostne pravice posledice na zdravju, v zakonu ni

podlage, pač pa je pojem duševnih bolečin treba razlagati široko

tako, da obsega vsako psihično neugodje. Ugovor zastaranja je ugovor

materialnega prava. Če stranka, ki tak ugovor uveljavlja, pravočasno

(v smislu 286. člena ZPP) navede vsa dejstva in predlaga vse dokaze,

potrebne za presojo njegove utemeljenosti, ga je mogoče upoštevati

tudi, če ga uveljavlja po prvem naroku za glavno obravnavo. Od

pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče priznalo zamudne obresti od

prvega dne po poteku paricijskega roka. Paricijski rok je namreč rok

za prostovoljno izpolnitev obveznosti in šele s potekom tega pride

stranka v zamudo (299. člen ZOR), od nje pa tečejo zamudne obresti

(378. člen OZ). Čeprav sodna praksa občasno še priznava zamudne

obresti od pravdnih stroškov že od izdaje sodne odločbe dalje,

pritožbeno sodišče sodi, da za takšno priznavanje ni pravne podlage

in da se je takšna sodna praksa oblikovala na podlagi predpisov, ki

ne veljajo več (20.a člen prej veljavnega Zakona o izvršilnem

postopku; takšne določbe pa sedaj veljavni Zakon o izvršbi in

zavarovanju ne vsebuje več).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka

plačati tožeči odškodnino v znesku 5.000.000,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od šestnajstega dne od prejema sodbe dalje do

plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je

naložilo, da tožeči stranki povrne stroške izdelave izvedenskega

mnenja v znesku 449.412,36 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

šestnajstega dne od prejema sodbe, tožeča pa je dolžna toženi plačati

187.071,00 SIT pravdnih stroškov prav tako z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od šestnajstega dne od prejema sodbe. Zoper sodbo sta se

pravočasno pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka se pritožuje

zoper zavrnilni del sodbe zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja

in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v

celoti ugodi. Meni, da je prisojena odškodnina prenizka glede na čas

trajanja posega in njegovo intenziteto. Tožnik že 35 let trpi

negativne posledice onesnaževanja s smradom s strani tožene stranke.

Trajanje posega v njegove osebnostne pravice je torej izredno

dolgotrajno. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da

je glede na okoliščine konkretnega primera primerna denarna

odškodnina za 25 let duševnih bolečin tožnika, ki jih trpi zaradi

posega toženkinega delovanja v njegovo osebnostno pravico do zdravega

življenjskega okolja 5.000.000,00 SIT. Glede na to da prvostopenjsko

sodišče v preostalem delu obrazložitve povzema navedbe tožeče

stranke, da posegi trajajo že več kot 35 let, je mogoče, da je

sodišče pri zapisu številke 25 napravilo pisno pomoto. Kljub temu pa

je to številko treba sprejeti kot ugotovitev sodišča prve stopnje, ki

se nanaša na čas trajanja posega v tožnikove osebnostne pravice. Zato

tožeča stranka to dejansko ugotovitev izpodbija s pritožbo in

ponavlja, da je poseg trajal več kot 35 let, kar med strankama ni

sporno. Glede na to je treba odmeriti višjo denarno odškodnino, kot

je bila tožniku prisojena. Sicer pa bi moralo sodišče v vsakem

primeru prisoditi višjo denarno odškodnino, torej ne glede na

ugotovitev, ali je poseg trajal 25 ali 35 let. Obe časovni obdobji

sta namreč tako dolgi, da predstavljata večji del življenja

posameznika. Torej je tožnikovo življenje skoraj v celoti prežeto z

neprijetnostmi, ki jih doživlja zaradi smradu, ki prihaja s strani

tožene stranke. Že zgolj zaradi trajanja posega je zato potrebno

prisoditi višjo odškodnino, kot je bila prisojena tožniku. Tožnikov

položaj je mogoče enačiti s položajem trajnega invalida, katerega

celotno življenje je zaznamovano z določenimi težavami oziroma

nelagodnostmi. Ker prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da predstavlja

smrad stres za ljudi in da se posledice odražajo v slabem počutju,

večji obolelosti, razdražljivosti in alergijah, bi ob pravilni

uporabi materialnega prava morala biti prisojena višja odškodnina.

Pri presoji in določitvi primerne denarne odškodnine, bi se sodišče

prve stopnje lahko in moralo opreti na neposredna opažanja izvedenke.

Povedala je, da je na kraju, kjer tožnik živi, prisoten tako

intenziven smrad po prašičih, da ne bi zaznala smradu, tudi če bi

tožnik imel 100 krav v hlevu, ter da je vonj prašičev specifičen,

oster, intenziven, prašiči oziroma njihovi iztrebki oddajajo

specifične vonjave zaradi specifičnega načina prehranjevanja, v plinu

so amoniak, sulfiti, nitrati. Upoštevati je treba tudi, da gre za

9.000 prašičev. Nadalje je povedala, da se smrad širi iz hlevov preko

oken, prisilne ventilacije iz lagun in da sama tu ne bi nikoli

živela. Pri odločitvi o primerni odškodnini je treba upoštevati tudi,

da je izvedenka pri kriteriju "razvrednotenje okolja" ocenila, da gre

za peto stopnjo razvrednotenja okolja. Ta ocena pomeni, da je okolje

razvrednoteno za živali, rastline in ljudi, da so razmere

nesprejemljive in da obstajajo vplivi na ljudi. Navedena ocena je

najvišja možna ocena, kar pomeni, da slabše kot je, ne more biti.

Tožnik se vsakodnevno srečuje s težavami in neprijetnim vonjem.

Vonjave so izrazite v poletnem času, ko je vroče in bi moral tožnik

zračiti prostore, pa tega ne more, ker se s tem izpostavlja

neznosnemu smradu. Kako hudo je v okolju, kjer živi tožnik, izhaja iz

časopisnega članka, objavljenega v časopisu Delo z naslovom "Sanacija

brežin mrtvega Stiškega potoka", kjer je zapisano, da so delavci prvi

dan sanacije vsi bruhali. Tožena stranka se pritožuje iz vseh

pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne,

podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Ponovno nasprotuje uporabi pravnih predpisov druge

države. Če bi šlo za upoštevanje strokovnih in znanstvenih dognanj,

bi bilo to dopustno, nedopustno pa je opiranje sodbe na tuje pravne

akte. Sodišče bi moralo pri tem pravo tuje države upoštevati

celovito, tudi za opredelitev pojma urbanega oziroma neurbanega

okolja v nemškem pravnem redu. Opredelitev okolja je ključna, saj

emisije smradu po mnenju izvedenke ne presegajo dopustnih meja, če bi

šlo za neurbano okolje. Sodišče pri izdaji sodbe ni upoštevalo prava

RS, čeprav ima RS številne predpise, ki urejajo področje emisij in

vpliva emisij na okolje. Tožena stranka pritožbi prilaga komentar na

rezultate meritev ne kot nov dokaz, temveč zaradi predpisov,

citiranih v komentarju. Sodišče ni upoštevalo ugovora zastaranja.

Tožnik ni izrecno opredelil, za katero obdobje uveljavlja odškodnino,

zato se toženki ne more očitati, da je ugovor zastaranja dala šele v

ponovljenem postopku. Predvsem pa ugovor zastaranja ne pomeni navedbe

dejstva oziroma dokaznega predloga v smislu določb ZPP, ki se lahko

poda samo na prvem naroku za glavno obravnavo, temveč je ugovor

zastaranja materialnopravni ugovor, ki se lahko poda do konca glavne

obravnave. Nepopolna je ugotovitev, da tožnik živi v urbanem okolju.

Izvedenka je res to okolje označila kot urbano, ker ima tožnik samo

kake 3 km do Ivančne Gorice. Dejansko pa tožnik živi v kmečkem

okolju, med travniki, saj je bila to nekoč kmetija, ki je imela

zemljišče vse naokrog. Tožnik nima hiše sredi naselja, najbližje je

vasi Stična, ki pa je vendarle vas z nekaj bolj strnjenimi hišami. Če

lokacijo tožnikove hiše označimo kot urbano okolje, potem je cela

Slovenija urbana, razen hriboviti predeli Julijcev. V smeri

(ne)urbanega okolja sodišče ni izvedlo nobenega dokaza. Tudi

izvedenki ni bilo naloženo odgovoriti na to vprašanje. V zvezi s tem

je povedala svoje osebno, ne pa strokovno podprto mnenje, ki bi

temeljijo na natančnih faktorjih, ki definirajo urbano od neurbanega

okolja. Ker je od te opredelitve odvisna stopnja preseganja emisij,

bi morala tožeča stranka podati ustrezno pravno in strokovno podprt

dokazni predlog v tej smeri. Pri zavrnitvi ugovora zastaranja na eni

strani ter upoštevanju urbanega okolja na drugi strani bi moralo

sodišče upoštevati, da pred 30 leti na tem območju ni bilo nobenih

naselij, samo posamezne oddaljene kmetije. Sodišče je namreč tožniku

prisodilo odškodnino za preteklih 35 let. Sodišče zmotno ugotavlja,

da tožnik živi 50 m od hlevov. Izvedenka je ugotovila, da živi bližje

od 1300 m, točne izmere pa ni podala. Treba je upoštevati tudi, da si

je izvedenka samo enkrat pogledala farmo oziroma območje emisij in da

ni izvedla nobene ankete z zaposlenimi ali v bližini živečimi

prebivalci. Dejstvo je, da ti smrada ne čutijo, ker so ga vajeni.

Tudi ni medicinsko ugotovljeno, da bi emisije smradu vplivale na

zdravstveno stanje zaposlenih in občanov. Sodišče je zmotno presodilo

tudi izvedensko mnenje, ki ugotavlja, da emisije ne presegajo

dovoljenih meja, predpisanih za neurbana okolja, za urbana okolja pa

so preseganja minimalna, okrog 10% časa letno. Sodišče je zmotno

ugotovilo dejansko stanje in uporabilo materialno pravo tudi zato,

ker ni razlagalo - uporabljalo določbe ZOR v smislu komentarja prof.

dr. Cigoja, da je pri presoji poseganja normalnih meja treba

upoštevati lokalne pogoje življenja in trajanje takšnih posegov.

Izvedenka je očitno izvajala anketo oziroma ugotavljala stopnjo

smradu z osebami, ki dejansko živijo v urbanem okolju in so jim vaške

vonjave tuje. Tožnik vse življenje živi na tem območju, na vonjave je

navajen in jih gotovo ne zaznava več kot nekaj posebnega in motečega.

Koliko je emisija moteča, bi bolj verodostojno povedale osebe, ki so

zaposlene pri toženki ali osebe, ki živijo v bližini. Na toženo

stranko doslej še noben prebivalec vasi Stična ni naslovil

odškodninskega zahtevka. Sodišče je tožniku prisodilo odškodnino kot

za psihične bolečine pri hujšem trajnem zmanjšanju življenjskih

aktivnosti. Višina je primerljiva z odškodnino za psihične bolečine

zaradi 50% invalidnosti. Tožnik glede vpliva na duševno in telesno

zdravje ni predložil nobenega dokaza oziroma zdravniškega izvida.

Povedal je, da ima vrtoglavice, glavobole, da ne more spati, kar

sodišče tožniku kar verjame brez kakšne zdravstvene dokumentacije. Ni

bilo ugotovljeno, da bi emisije smradu negativno vplivale na

zdravstveno stanje. Prisojena odškodnina je zato pretirana. Ob

dejstvu, da toženka opravlja dovoljeno dejavnost, pa je odločitev

sodišča nesprejemljiva. Na vročeno pritožbo nasprotne stranke pravdni

stranki nista odgovorili. Pritožba tožene stranke je delno

utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena. O podlagi

tožbenega zahtevka: Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo

podlago zahtevka in tudi pritožbeno sodišče se je do tega vprašanja

opredelilo že ob odločanju o pritožbah pravdnih strank zoper prvo

sodbo sodišča prve stopnje, izdano v tej zadevi. Zato podlago ponovno

pojasnjuje zgolj na kratko, kolikor to terjajo ponovni ugovori tožene

stranke, češ da je bilo uporabljeno tuje pravo in ne pravo Republike

Slovenije: Pravica do zdravega življenjskega okolja je ustavnopravno

zagotovljena in varovana pravica (72. člen Ustave RS). Kot vrsti

osebnostne pravice ji je treba nuditi pravno varstvo, kot ga pravni

red nudi takšnim pravicam. Če je do posega v osebnostno pravico že

prišlo, ima prizadeti pravico zahtevati povrnitev nastale škode (3.

odstavek 72. člena Ustave RS, 156. člen in 200. člen Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR, ki ga je treba uporabiti na podlagi

1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ ter 9. člen

prej veljavnega Zakona o varstvu okolja - ZVO, kot tudi novega ZVO-1

iz leta 2004). Pravno podlago uveljavljanega tožbenega zahtevka v

obravnavanem primeru predstavlja 3. odstavek 156. člena ZOR, po

katerem je mogoče v primeru, če nastane škoda pri opravljanju splošno

koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ,

zahtevati samo povrnitev škode, ki presega normalne meje. Pritožbeno

sodišče je že pojasnilo, da je na podlagi 156. in 200. člena ZOR

mogoče uveljavljati tudi varstvo pred škodo zaradi prekomernega

smradu. Že ob prejšnjem odločanju je pritožbeno sodišče citiralo

določila Zakona o varstvu okolja iz leta 1993, ki kot specialen

predpis opredeljuje poseg v okolje, emisije, obremenitev okolja in

druge pojme in tudi novi ZVO-1 jih opredeljuje podobno. Tako kot ob

prvem odločanju pritožbeno sodišče zaključuje, da lahko tudi

intenziven in trajen smrad bistveno vpliva na življenjske pogoje v

določenem okolju in lahko predstavlja resno motnjo, ki vpliva na

kvaliteto življenja, lahko pa, kot izhaja iz izvedenskega mnenja,

ogroža tudi zdravje prizadetega. Zato je mogoče zahtevati tudi

varstvo pred škodo zaradi smradu. Tožena stranka zatrjuje, da ima

Republika Slovenija številne predpise, ki urejajo področje emisij in

vpliva emisij na okolje. To je res in določene od predpisov, ki so

razvidni iz komentarja, ki ga je tožena stranka priložila pritožbi,

je izvedenka v svojem mnenju tudi citirala, vendar pa je ugotovila,

da se noben od teh ne nanaša na emisije in imisije vonjav. Tudi

pritožbeno sodišče ugotavlja, da se omenjeni predpisi (in tudi drugi,

ki urejajo kakovost zraka) ne nanašajo na emisijo vonjav, pač pa

določenih plinov ali snovi v zrak (npr. žveplovega dioksida,

dušikovega dioksida, ozona, dima, lebdečih delcev, prahu in prašnih

usedlin, organskih in anorganskih spojin, rakotvornih snovi in

drugo). Nenazadnje se tudi pritožbi tožene stranke priloženi komentar

sklicuje na nemške standarde in ne slovenske predpise, ki so sicer

predhodno citirani. Vendar pa dejstvo, da Republika Slovenija (še)

nima predpisov o emisijskih koncentracijah vonjav, ne pomeni, da zato

tožena stranka lahko neomejeno obremenjuje okolje oziroma lahko vanj

neomejeno posega s tovrstnimi emisijami. Pritožbeno sodišče je že ob

prvem odločanju poudarilo, da je zato treba najprej kot predhodno

vprašanje ugotoviti, kakšna je normalna obremenitev in kakšna je

čezmerna obremenitev. Za ugotavljanje teh pa se je mogoče opreti na

že oblikovane standarde držav, ki prav tako kot Republika Slovenija

ščitijo pravico do zdravega življenjskega okolja. Zato pritožbeno

sodišče ponovno poudarja, da je treba uporabo nemških standardov

razumeti v tem smislu in ne kot uporabo tujega prava. Tožena stranka,

ki je sicer že v postopku pred sodiščem prve stopnje grajala uporabo

oziroma primerjavo z nemškimi standardi, kakšnih drugih kriterijev za

razrešitev navedenih predhodnih vprašanj, ni ponudila, zato je po

mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko

je sprejelo izvedensko mnenje, ki se je oslonilo na te standarde. Res

je izvedenka navedla, da je imisija vonjav po standardih, na katere

se je oprla, prekomerna, če je prekomerna 10 % časa v letu na urbanih

območjih in 15 % časa letno na neurbanih področjih. Vendar pa je

izvedenka ugotovila, da so v bližnji okolici farme na razdaljah do

150 m (tožnikova hiša pa je le 50 m vzhodno od hlevov) prekomerne

imisije med 15-20 % časa (stran 4 mnenja, enako pa je tudi izpovedala

ob zaslišanju). To je potrdil A.V., ki je za izvedenko opravil

meritve, in njun zaključek o nedopustnem poseganju v okolje na

področju, kjer stoji tožnikova hiša, 15-20 % časa na letnem nivoju je

sprejelo tudi sodišče prve stopnje (stran 5 sodbe). Neutemeljeno

torej pritožba tožene stranke izpodbija tako zaključek o legi

tožnikove hiše (izvedenkinim ugotovitvam o tem v postopku pred

sodiščem prve stopnje ni ugovarjala, v pritožbi omenjeno izmero 1300

m pa je A.V. podal kot razdaljo v jugovzhodni smeri od hlevov, na

kateri je imisija vonjav še v okviru priporočene mejne imisije) kot

tudi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je zmotno presodilo

izvedensko mnenje, ker naj bi imisije vonjav ne presegale dovoljenih

meja za neurbana naselja oziroma minimalno tista za urbana naselja.

Ugotovljene imisije glede preseganja 15-20 % časa na letnem nivoju

namreč presegajo mejne imisije tudi za neurbana območja (ki so 15 %

časa letno). Opredelitev okolja kot urbanega ali kot neurbanega torej

za odločitev o podlagi zahtevka ni relevantna. Tožena stranka v

pritožbi obširneje izpodbija izvedensko mnenje - zlasti izvedenki

očita, da si je ogledala farmo le enkrat, da ni izvedla ankete z

zaposlenimi delavci na farmi in v bližnji okolici živečimi prebivalci

oziroma je ugotavljala stopnjo smradu z osebami, ki dejansko živijo v

urbanem okolju. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve

stopnje predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja in v ta namen je

bila izvedenka v ponovljenem postopku tudi zaslišana. Drugih

predlogov v smeri dopolnitve izvedenskega mnenja tožena stranka ni

podala. Zato sedaj v pritožbi neutemeljeno izpodbija njeno mnenje in

podaja predlog, kaj vse bi izvedenka še (morala ali pa lahko)

izvedla. Kar pa se tiče navedbe pritožbe, da je izvedenka ugotavljala

stopnjo smradu z osebami iz urbanega okolja, ji je treba pojasniti,

da je izvedenka s pomočjo A.V. določila stopnjo imisije na različne

načine (z metodo matematičnega modeliranja kot tudi z meritvami na

terenu) in na vse te načine ugotovila prekomerne imisije vonjav med

15 in 20% časa na letnem nivoju. V zvezi s podlago zahtevka je treba

odgovoriti še na toženkin ugovor zastaranja. Tega je tožena stranka

prvič podala v pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje in ga

nato ponovila na prvem naroku v ponovljenem postopku pred sodiščem

prve stopnje. Pritrditi je treba toženi stranki, da je ugovor

zastaranja ugovor materialnega prava. Če stranka, ki tak ugovor

uveljavlja, pravočasno (v smislu 286. člena ZPP) navede vsa dejstva

in predlaga vse dokaze, potrebne za presojo njegove utemeljenosti, ga

je po presoji pritožbenega sodišča mogoče upoštevati tudi, če ga

uveljavlja po prvem naroku za glavno obravnavo. V konkretnem primeru

glede na vsebino ugovora zastaranja (sodišče se namreč nanj ne sme

ozirati, če se dolžnik nanj ne sklicuje - 3. odstavek 360. člena ZOR)

tožena stranka uveljavlja zastaranje odškodninskega zahtevka, kolikor

ta zajema duševne bolečine tožnika v času več kot tri leta pred

vložitvijo tožbe. V pritožbi zoper prvo sodbo sodišča prve stopnje je

namreč tožena stranka navedla, da je logično predpostavljala, da

tožeča stranka uveljavlja odškodnino v okviru triletnega zastaralnega

roka (roka iz 1. odstavka 376. člena ZPP). Tudi na naroku v

ponovljenem postopku je vztrajala pri tako opredeljenem ugovoru

zastaranja - torej ugovoru, da je terjatev odškodnine, ki se nanaša

na določeno obdobje pred vložitvijo tožbe, zastarala. Tožeča stranka

se do ugovora zastaranja ni opredelila. Pritožbeno sodišče sodi, da

je za presojo utemeljenosti tako uveljavljenega ugovora zastaranja,

kot je bilo prikazano, potrebna le materialnopravna presoja na

podlagi datuma pri sodišču vložene tožbe - ta presoja pa pokaže, da

je ugovor tožene stranke utemeljen. Tožeči stranki je zato mogoče

priznati le odškodnino za škodo za čas tri leta pred vložitvijo

tožbe. O višini tožbenega zahtevka: Že je bilo pojasnjeno, da je po

določilu 3. odstavka 156. člena ZPP mogoče zahtevati samo povrnitev

škode, ki presega normalne meje. Da tožena stranka ne opravlja

splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni

organ, tožena stranka v pritožbi ne zatrjuje. Pač pa meni, da sodišče

prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja glede tega, ali

tožnik živi v urbanem ali neurbanem okolju. Pritožbeno sodišče je že

pojasnilo, da ta opredelitev ne vpliva na odločitev o podlagi

zahtevka. Strinja pa se s pritožbo tožene stranke, da je od te

opredelitve lahko odvisna tudi višina odškodnine, saj je od tega

odvisna stopnja preseganja imisije vonjav, ta pa vpliva lahko na

ugotovitev obsega škode in s tem na višino odškodnine. Vendar pa

pritožbeno sodišče ugotavlja, da je razlika tako majhna (5%), da ne

more vplivati bistveno ne na eno (obseg škode) ne na drugo (višino

odškodnine). To pa pomeni, da opredelitev okolja kot urbanega ali

neurbanega ni odločilno dejstvo v tej zadevi in zaradi tega tudi

dejansko stanje ni napačno ali nepopolno ugotovljeno (340. člen ZPP).

Pritožba tožeče stranke pa v zvezi s stopnjo prekomernih imisij

vonjav poudarja, da izvedenka z vidika razvrednotenja okolja vpliv

hlevov farme tožene stranke zaradi moteče imisije vonjav zaradi

emisije vonjav ocenjuje kot nedopusten. Vendar pa pritožba prezre, da

je istočasno ugotovila, da je vpliv z vidika tveganja in nevarnosti

za okolje neznaten, z vidika onesnaženja okolja pa hud. Celovita

presoja vplivov in ugotovljena prekomerna stopnja imisij vonjav po

presoji pritožbenega sodišča ne narekujeta zaključka o tolikšnem

posegu tožene stranke v okolje, kot ga zatrjuje tožeča stranka. Ker

je, kot je bilo obrazloženo, pritožbeno sodišče upoštevalo ugovor

zastaranja, so nerelevantne tiste trditve pritožbe tožeče stranke, ki

poudarjajo dolgotrajnost posega in zmotno ugotovitev (ali pomen

zapis) sodišča prve stopnje glede 25 let trajajočega obdobja duševnih

bolečin tožnika, prav tako pa so nerelevantne tiste trditve pritožbe

tožene stranke, s katerimi opozarja na spreminjanje okolja v 35 letih

in s tem povezano opredelitvijo okolja kot urbanega ali neurbanega.

Tožeča stranka zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi okrnitve

pravice osebnosti (200. člen ZOR). Te duševne bolečine se kažejo v

različnih oblikah psihičnega neugodja, ki ga je v svoji izpovedbi

opisal tožnik in v razlogih sodbe ugotovilo tudi sodišče prve

stopnje. Pritožba tožene stranke nima prav, da bi moral tožnik

predložiti zdravniški izvid, iz katerega bi bile razvidne posledice

oziroma vpliv na tožnikovo duševno in telesno zdravje. Za zaključek,

da ima pravico do odškodnine le tisti, ki ima zaradi posegov v

osebnostne pravice posledice na zdravju, namreč v zakonu ni podlage,

pač pa je pojem duševnih bolečin treba razlagati široko tako, da

obsega vsako psihično neugodje (tako tudi sodba in sklep VS RS II Ips

507/92). Na drugi strani pa je treba v vsakem primeru ugotoviti

konkreten obseg škode - stopnjo in trajanje duševnih bolečin. Ta je

razviden iz tistih razlogov sodbe prve stopnje, ki sprejemajo

tožnikovo izpovedbo o njegovem psihičnem neugodju. Abstraktne

ugotovitve izvedenke o tem, kako lahko določene sestavine gnojevke in

njen vonj vplivajo na zdravje in počutje ljudi, ki jih povzema

sodišče prve stopnje in ki jih izpostavlja tožeča stranka v svoji

pritožbi, je zato treba razumeti (le) kot potrditev, da tožnik

zatrjevana psihična ugodja res trpi. Pri odmeri višine odškodnine pa

je treba upoštevati, da se odškodnina lahko prizna le za škodo, ki

presega normalne meje (3. odstavek 156. člena ZOR). Tožena stranka se

v zvezi s tem sklicuje na Veliki komentar Zakona o obligacijskih

razmerij dr. Stojana Cigoja, ki je ob tem zapisal, da "je treba kot

normalne oceniti istočasne dalj trajajoče odnošaje v istem kraju

oziroma okolju: ne sme biti več imisij, kot se sicer dogajajo v tem

predelu". Na te njene pritožbene navedbe je bilo v bistvu odgovorjeno

že pri obrazložitvi podlage zahtevka: izvedenka se je pri tem, kaj so

normalne meje naslonila na nemške standarde in ugotovila, da so bili

prekoračeni tudi upoštevajoč vse značilnosti lokalnih pogojev

življenja, kar je zlasti razvidno iz njene izpovedbe, da je vonj

prašičev povsem specifičen in v tistem okolju močno prevladujoč ne

glede na druge vire emisij (tudi živine iz tožnikovega hleva).

Pritožbeno sodišče pa se strinja s pritožbo tožene stranke, da je

sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo previsoko odškodnino.

Kot je bilo že omenjeno, tožeča stranka zahteva odškodnino za duševne

bolečine zaradi posega v osebnostne pravice. Zato po presoji

pritožbenega sodišča ni ustrezna primerjava višine odškodnine s

tistimi, ki jih sodišča priznavajo za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjske aktivnosti. Za odmero višine odškodnine je

namreč primerljiva tista sodna praksa, ki priznava odškodnino za

duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih pravic (sicer drugih, kot

pa je obravnavana tu). Glede na to in ob upoštevanju ugovora

zastaranja v že prikazanem obsegu ter 3. odstavka 156. člena ZOR tako

pritožbeno sodišče sodi, da predstavlja pravično denarno odškodnino

za tožnikovo škodo, upoštevajoč pri tem vse kriterije iz 200. člena

ZOR, 800.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da je

pritožba tožene stranke delno utemeljena. Zato ji je na podlagi 4.

točke 358. člena ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje

spremenilo tako, da je odškodnino znižalo na 800.000,00 SIT. V

preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke zavrnilo, v celoti pa

je zavrnilo pritožbo tožeče stranke, saj je ugotovilo, da drugi

razlogi, ki jih uveljavljata, niso podani, prav tako pa tudi ne

tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti

(353. člen ZPP). Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru,

ko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno

sredstvo, odloči o stroških vsega postopka. Odmere stroškov v

postopku pred sodiščem prve stopnje pravdni stranki v svojih

pritožbah ne izpodbijata. Zato je pritožbeno sodišče spremenilo le

tisti del odločitve o stroških, ki se tiče stroškov glede višine

tožbenega zahtevka (odločitev v 4. točki izreka sodbe sodišča prve

stopnje). Uspeh tožeče stranke po višini je le 5,5%, torej ji od

skupno priznanih stroškov (po odmeri sodišča prve stopnje

1.372.587,60 SIT) pripada 75.492,50 SIT, toženi stranki pa od skupno

priznanih stroškov (966.900,00 SIT) 94,5% ali 913.721,50 SIT. Po

pobotanju je tako tožeča stranka dolžna toženi povrniti 838.228,00

SIT pravdnih stroškov. Glede na uspeh v pritožbenem postopku pa je

dolžna tožeča stranka toženi povrniti stroške sestave pritožbe (750

odvetniških točk), 20% DDV in sodno takso za pritožbo (84.000,00 SIT

- od vrednosti, s katero je tožena stranka uspela v pritožbenem

postopku), skupno torej 183.000,00 SIT. Od pravdnih stroškov je

pritožbeno sodišče (enako kot sodišče prve stopnje) priznalo zamudne

obresti od prvega dne po poteku paricijskega roka. Paricijski rok je

namreč rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti in šele s potekom

tega pride stranka v zamudo (299. člen ZOR), od nje pa tečejo zamudne

obresti (378. člen OZ). Čeprav sodna praksa občasno še priznava

zamudne obresti od pravdnih stroškov že od izdaje sodne odločbe

dalje, pritožbeno sodišče sodi, da za takšno priznavanje ni pravne

podlage in da se je takšna sodna praksa oblikovala na podlagi

predpisov, ki ne veljajo več (20.a člen prej veljavnega Zakona o

izvršilnem postopku; takšne določbe pa sedaj veljavni Zakon o izvršbi

in zavarovanju ne vsebuje več).