VSL sodba I Cp 3514/2005 · Višje sodišče v Ljubljani

I. Pritožbi se ugodi in se sodba prve stopnje premeni spremeni tako,

da se zavrne preostali del tožbenega zahtevka, ki se glasi: "1.

Tožena stranka je dolžna iz pravnega prometa oziroma trgovskih tokov

odstraniti publikacijo z naslovom "Iskalci grala - poskus oživljanja

nemške manjšine v Sloveniji" avtorice A.A., ki vsebuje zasebna pisma

tožnikov, to je na strani 95, 255 in 256 publikacije objavljeno

vsebino zasebnega pisma prve tožnice H.I.J. in E.K. z dne 6.2.1998

ter na strani 295 publikacije objavljeno vsebino zasebnega pisma

drugega tožnika D.L.K. z dne 23.4.2002. 2. Toženi stranki se

prepoveduje izdajanje, prodaja in distribucija publikacije z naslovom

"Iskalci grala - poskus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji"

avtorice A.A. ali katerekoli druge publikacije, v kateri bi bila

objavljena zasebna pisma tožnikov ali v celoti ali delno povzeta

vsebina zasebnih pisem tožnikov. 3. Tožena stranka je dolžna v

primeru kršitve 1. in 2. točke te sodbe plačati vsakemu od tožnikov

za vsako posamezno kršitev denarni znesek v višini 30.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva kršitve dalje do plačila, v 15

dneh. 4. Tožena stranka je dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne

stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila v

15 dneh." II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene

stroške postopka v znesku 242.880,00 SIT v 15 dneh.

[JEDRO]

Ustava v 1. odstavku 37. člena zagotavlja tajnost pisem in drugih

občil kot posebno obliko (kategorijo) pravice zasebnosti (35. člen

Ustave). Pravico je mogoče kršiti ne le v primeru, ko tretja oseba na

nek nedovoljen način pride do komunikacijskega sredstva - pisma in se

na ta način seznani z njegovo vsebino, temveč tudi, če se vsebina

pisma brez dovoljenja javno objavi (v tisku, knjigi ali na drugačen

način tako, da postane dostopna javnosti), pa to javnosti ni bilo

namenjeno (npr. odprto pismo). Objava pisma načeloma ni dovoljena, če

ni dovoljenja prizadete osebe. Prizadeta oseba pa je predvsem

pošiljatelj, saj je predvsem on tisti, katerega osebnost se izraža

skozi pisano besedo (je pa seveda tudi naslovnik, če se npr. vsebina

pisma tiče njegovega zasebnega življenja ali če je njemu namenjeno

pismo prišlo v roke drugi osebi). Lastništvo pisma naslovniku ne daje

proste razpolage z njim tako, da z vsebino pisma seznani kogarkoli

(tako da mu pokaže pismo, pove za njegovo vsebino ipd.). Tudi

naslovnika veže pošiljateljeva pravica pisemske tajnosti - toliko

bolj, za kolikor bolj osebno pismo gre oziroma kolikor bolj se v

pismu razkriva zasebnost pošiljatelja. Če je objava pisma

prepovedana, ker pomeni kršitev pravice pisemske tajnosti, to pomeni,

da tudi ni dovoljeno povzemanje njegove vsebine. Kršitev pravice

pisemske tajnosti namreč ne predstavlja samo citat (dobesedna navedba

besed) iz pisem, temveč tudi povzemanje vsebine pisem. Bistvo pravice

pisemske tajnosti je vendarle v tajnosti vsebine pisma. Ustava govori

o tajnosti pisem in drugih občil (37. člen) - ali povedano širše,

vsebine tistega, kar se prenaša z določenim sredstvom komunikacije.

Pravica pisemske tajnosti ni absolutna. Tako kot vse druge pravice je

omejena s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (3.

odstavek 15. člena Ustave). Z ustavo pa je tudi zagotovljena pravica

svobodnega izražanja, ki zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti

o dogodkih, do katerih ima upravičen interes, vključno s pravico

sprejemanja, zbiranja, sporočanja in širjenja vesti, mnenj, obvestil

in idej (39. člen Ustave, tako tudi 10. člen EKČP). Iz odločbe

Ustavnega sodišča Up-50/99 izhaja, da je pri presoji posega v pravice

zasebnosti treba presoditi tudi značilnosti subjekta, v katerega

pravice se posega. Tožnika sta kot funkcionarja društva (tožnica kot

tajnica in toženec kot predsednik društva) glede delovanja društva

nedvomno predstavljala t.i. relativne osebe iz javnega življenja. Pri

takih osebah pa je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati

zlasti tisto, kar je potrebno za značaj, dejanja in mišljenja teh

oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Izhajajoč iz tega je torej

dovoljeno opisati tisto, kar se nanaša na delovanje tožnikov kot

funkcionarjev društva. Objavlja se torej lahko to, kar se tiče

delovanja teh oseb v javnosti, ne pa to, kar se tiče zasebnega ali

družinskega življenja. Ponovna presoja objavljenih citatov iz pisem

tožnikov v tej luči pokaže, da se tičejo izključno delovanja društev,

torej ravno tiste sfere življenja in delovanja tožnikov, ki jima daje

značaj relativne osebe iz javnega življenja. Interes javnosti je v

obravnavanem primeru treba opredeliti kot interes, da zve, za kaj sta

se zavzemali društvi v času po osamosvojitvi Slovenije in začetku

njenega vključevanja v evropske integracije - ta dejstva so splošno

znana in danes predstavljajo že pretekle dogodke. Nedvomno pa so še

sveži in vsem znani dogodki ob vključevanju Slovenije v Evropsko

Unijo in tedaj izraženih zahtevah in pogojih. Gre za vprašanja, ki so

bila pomembna za Slovenijo, čeprav so bila najbolj aktualna ravno za

člane društva. Zato je bila javnost v tistem času zanje nedvomno

zainteresirana in ima tudi sedaj pravico v takšnem zgodovinsko -

retrospektivnem avtorskem delu, kot je obravnavano, na ustrezen način

zvedeti za tovrstno delovanje oziroma aktivnosti. Ker se citati pisem

tičejo ravno teh vprašanj in ker gre za pisma funkcionarjev društva,

v katerih ne predstavljajo le svojega osebnega pogleda na delovanje

in cilje društva, temveč delovanje, ki je bilo tudi sicer navzven

zaznavno, pritožbeno sodišče ocenjuje, da z objavo vsebine tega dela

pisem, ki se nanašajo na tedaj aktualne dogodke v Sloveniji, ni bila

kršena pravica tožnikov do pisemske tajnosti. Način objave (citati z

zaznamkom vira oziroma ustreznega dokumenta in ne morda le povzetek

vsebine pisem) pa je takšen, kot si ga je avtorica knjižnega dela

zamislila pri podajanju posameznih dogodkov v celotnem avtorskem

delu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da iz pravnega

prometa oziroma trgovskih tokov odstrani publikacijo z naslovom

"Iskalci grala - poskus oživljanja nemške manjšine v Sloveniji"

avtorice A.A., ki vsebuje zasebna pisma tožnikov, to je na strani 95,

255 in 256 publikacije objavljeno vsebino zasebnega pisma tožnice

H.I.J. in E.K. z dne 6.2.1998 ter na strani 295 publikacije

objavljeno vsebino zasebnega pisma tožnika D.L.K. z dne 23.4.2002.

Obenem je toženi stranki prepovedalo izdajanje, prodajo in

distribucijo te publikacije ali katerekoli druge publikacije, v

kateri bi bila objavljena zasebna pisma tožnikov ali v celoti ali

delno povzeta vsebina pisma tožnikov, za primer kršitve teh prepovedi

pa ji je naložilo, da vsakemu tožniku plača za vsako posamezno

kršitev denarni znesek v višini 30.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od dneva kršitve do plačila. Odločilo je še, da je tožena

stranka dolžna tožnikoma povrniti njune pravdne stroške v višini

248.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do

plačila. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega

prava. Meni, da je z izpodbijano sodbo negirana pravica do svobodnega

izražanja, ki jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije, odločba pa je

tudi v nasprotju s 60. členom Ustave, ki zagotavlja pravice

ustvarjalnosti. Ustava v 37. členu zagotavlja pravico do

komunikacijske zasebnosti. Ta predstavlja varstvo posameznikovega

interesa, da se država ali nepovabljeni tretji ne seznanijo z vsebino

sporočila, ki ga posredujejo preko kateregakoli komunikacijskega

sredstva, kot tudi posameznikovega interesa, da ima nadzor nad tem

komu, v kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo

posredoval določeno sporočilo. Poseg v ustavno varovano pravico do

komunikacijske zasebnosti nastane že z dejstvom, da je nekdo izven

ustavnih in zakonskih omejitev prestregel komunikacijo in se seznanil

z njeno vsebino. V konkretnem primeru ni moč govoriti o tem, da je

bila kršena ustavna pravica tožnikov do komunikacijske zasebnosti.

Tožena stranka ni pisma zasegla ali prestregla. Tudi avtorica knjige

ni kršila pravice tožnikov, saj je pisma pridobila od naslovnikov. To

je izrecno izpovedal D.K.. Vedel je, da se A. ukvarja s publicistiko

in tudi, za kakšen namen bo pismo uporabila. Torej je s tem dal tudi

privolitev, da pismo objavi. Drugo pismo je avtorica dobila od K.

Tudi on je vedel, da pripravlja knjigo in da jo pisma zanimajo prav

iz tega razloga. Logično je, da je s tem, da ji je pismo pokazal in

ji dovolil, da si stvari beleži, dopustil, da pismo prepiše in ji

hkrati s takšnim konkludentnim ravnanjem dal soglasje za objavo

pisma. Po mnenju tožene stranke se sodišče prve stopnje v sodbi

nepravilno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Up 422/2002. Razloge

iz te odločbe je "smiselno" preneslo na področje pisne komunikacije.

Telefonski razgovor je nedvomno nekaj drugega kot pismo. Telefonski

razgovor predstavlja komunikacijo med dvema osebama, ki izhaja iz

nekih trenutnih okoliščin, razpoloženja, emocij, reagiranja na

sobesednikove izjave itd. Okoliščine, ki so prisotne ob telefonskem

razgovoru, torej niso enake tistim, ki so prisotne ob oblikovanju

pisnega sporočila. Sestava pisma (v konkretnem primeru sploh ne gre

za pisanje o zasebnih, intimnih zadevah) omogoča razmislek o

zapisanem, še zlasti ob vedenju pisca, da pismo prehaja v roke

naslovnika, ki potem z njim razpolaga in ga lahko pokaže tudi nekomu

tretjemu. To kar je zapisano, pač šteje (litera scripta manet). Ko

sta pismi napisala, sta se tožnika izpostavila tveganju, da

naslovnika s pismom razpolagata in ga pokažeta ali celo pošljeta

nekomu tretjemu. Takšno pravico naslovnik ima, saj je bilo pismo

namenjeno njemu in je postalo njegova last. Vrhovno sodišče RS je v

odločbi II Ips 80/98 v zvezi z vprašanjem ustavno zagotovljene

tajnosti pisem ugotovilo: "Kar zadeva vprašanje ustavno zagotovljene

tajnosti pisem in drugih občil, pa je seveda brez posebnega

razčlenjevanja jasno, da pisemska tajnost ni kršena, če naslovnik

pisma da komu prebrati pismo". Naslovnika pisem sta na glavni

obravnavi povedala, da pismi nista zasebne narave. Tako je E.K.

povedal, da pismo ni bilo mišljeno "dragemu E.", ampak njemu (članu

društva) ter predsedniku drugega društva o načinu delovanja društva,

sicer pa je po zakonu delovanje društva javno, D.K. pa, da mu je

pisal kot predsedniku društva staroselcev in predsedniku društva M.

S.. Ker pisanje ni bilo strogo zasebne narave, tožena stranka

opozarja na stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-172/94, "da mora

posameznik z vstopom v prostor družbenega dogajanja prevzeti nase

tudi tveganja, da bo njegovo ravnanje predmet diskusije in presoje".

Tožena stranka nasprotno od sodišča prve stopnje meni, da gre za

pomembne informacije, za katere je slovenska javnost še kako

zainteresirana in ima do njih vso pravico. Po prepričanju avtorice in

tožene stranke so citati pisem še kako pomembni za vsebino knjige in

obstaja tudi močan interes javnosti o vsebini citatov pisem, saj je

bilo vprašanje nemške manjšine v Sloveniji doslej zamolčano poglavje.

Avtorica se z nemško manjšino v Sloveniji ukvarja že od leta 1996.

Kot novinarko jo pri delu vodi poklicna dolžnost, da javnost seznani

z informacijami, ki zadevajo javni interes. V konkretnem primeru gre

za dejavnost društev, ki imajo nemajhen vpliv na mednarodni položaj

Republike Slovenije in njene odnose z Avstrijo, Nemčijo, ZDA in

vključevanje v EU. Kot je izpovedala priča A., ni bilo dovolj jasno,

ali se društva zavzemajo za nemško manjšino ali ne in tudi

informacije, ki so sledile v tujini, so bile drugačne od tistih, do

katerih so imeli dostop novinarji v Sloveniji. Statut je govoril eno,

praksa je govorila drugo, bile so nejasnosti, ti dve pismi pa sta

podkrepili njene dvome o tem, za kaj pri stvari v resnici sploh gre -

za priznanje manjšine, vračanje premoženja tistim Kočevarjem, ki so v

tujini in razveljavitev avnojskih sklepov. Ko je knjiga izšla, je o

njej razpravljal tudi občanski forum Novo mesto, sodelujoči, med

katerimi so bili tudi pomembni znanstveniki, pa so podprli knjigo in

se strinjali, da je omenjena problematika v Sloveniji pereča, da jo

je treba z vidika javnega interesa osvetljevati, ne pa ignorirati in

zatirati. Pri iskanju odgovora na vprašanje, kje je meja med ustavno

pravico do zasebnosti in pravico do svobodnega izražanja, je treba

slediti mnenju Ustavnega sodišča v odločbi Up-50/99, ki jo pritožba

obširneje citira. Podobno stališče je potrdila tudi evropska sodna

praksa, pri čemer se pritožba sklicuje na Case of Wille v.

Liechtenstein. Sodišče prve stopnje je samo ugotovilo, da kršitev

tožnikovih ustavnih pravic ni bila velika, saj pismi ne vsebujeta

zelo osebnih, intimnih stvari in so bila torej na sami meji ustavno

varovane zasebnosti. Tožena stranka meni, da kršitve ustavnih pravic

tožnikov v objavi citatov iz obeh pisem sploh ni, saj vsebujejo zgolj

zapise o mnenjih pošiljateljev glede društvenih zadev. Pri opisovanju

življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb - kar tožnika

vsekakor sta (tajnica in predsednik društva) - je brez privolitve

prizadetega dovoljeno opisati tisto, kar je pomembno za značaj,

dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo udejstvovanje. V

konkretnem primeru je šlo za mnenja tožnikov glede društvenih zadev.

Tožena stranka zavrača pripombe sodišča prve stopnje, da jo je pri

izdaji knjige vodilo ustvarjanje dobička. Tovrstna publicistika ne

prinaša nikakršnega posebnega dobička, saj gre za objave v nizkih

nakladah in na majhnem tržišču. Objava publikacije torej ni rezultat

lova za profitom, ampak želje po kar se le da celoviti, čeprav osebni

interpretaciji pomembnih in zanimivih okoliščin v zvezi s ponovnim

formiranjem nemške manjšine v Sloveniji. Tožena stranka se tudi ne

strinja z odločitvijo o pravdnih stroških, saj meni, da je napačna

ugotovitev, da tožnika nista uspela le s sorazmerno majhnim delom

svojega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo

spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena. Tožena stranka ne uveljavlja pritožbenega

razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je obstoj

tega pritožbeno sodišče opravilo le v obsegu, ki ga narekuje 2.

odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

Pri tem preizkusu ni ugotovilo v tem določilu naštetih bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP. Pač

pa tožena stranka izrecno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne

ugotovitve dejanskega stanja. V čem se ta kaže, izrecno ne pove, iz

njenih navedb pa je mogoče sklepati, da naj bi sodišče prve stopnje

napačno ugotovilo, da E.K. ni dal soglasja za objavo citatov iz

pisma, naslovljenega nanj, in da je tožena stranka izdala knjigo z

namenom ustvarjanja dobička. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za

dejstvi, ki za odločitev v tem sporu nista odločilni. Kot bo

obrazloženo še v nadaljevanju, je subjekt pravice pisemske tajnosti

poleg naslovnika tudi (včasih celo predvsem) pošiljatelj pisma, zato

morebitno dovoljenje naslovnikov za objavo pisem ne more zadoščati za

zaključek, da ta pravica ni bila kršena. Četudi bi bilo torej to

dejstvo zmotno ugotovljeno, to ne predstavlja zmotne ugotovitve o

odločilnem dejstvu (340. člen ZPP). Tožena stranka je gospodarska

družba, v dejavnost katere spada tudi izdajanje knjig, opravljanje

pridobitne dejavnosti (torej dejavnosti z namenom doseči določen

dobiček) na trgu pa je sestavina definicije gospodarske družbe (1.

odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih družbah). Izdana knjiga kaže,

da je avtorica prenesla na toženo stranko kot založnika pravico

reproduciranja svojega dela v obliki tiskanja in pravico

distribuiranja primerkov avtorskega dela. Odločitev o tem, ali gre za

(nedopusten) poseg v pravice tožnikov, ne more biti odvisna od

pričakovanega ali doseženega dobička s prodajo knjige in pravdni

stranki tudi ne trdita, da je bila zatrjevana kršitev povzročena z

namenom pridobitve večjega dobička ali iz reklamnih ali komercialnih

namenov tožene stranke. Osrednja pritožbena graja je namenjena zmotni

uporabi materialnega prava. Ta presoja pa terja odgovor na vprašanji,

ki si ju je pravilno zastavilo tudi sodišče prve stopnje, in sicer:

1.ali je bila z objavo citatov iz pisem tožnikov kršena njuna pravica

pisemske tajnosti, 2.in če je bila, ali je bil poseg v to pravico

dopusten, torej sorazmeren z interesom javnosti do obveščenosti (gre

za načelo sorazmernosti med pravico tožnikov in javnim interesom) ali

pravico avtorice do umetniškega ustvarjanja, ki jo omenja pritožba

(načelo sorazmernosti med pravico tožnikov in drugo pravico

posameznika, ki je s to pravico v konfliktu). Teh dveh vprašanj ni

mogoče obravnavati povsem ločeno, temveč v medsebojni odvisnosti od

stopnje zasebnosti in interesa javnosti oziroma pravic drugih oseb.

Ustava v 1. odstavku 37. člena zagotavlja tajnost pisem in drugih

občil (enako tudi določila Evropske konvencije o človekovih pravicah,

v nadaljevanju EKČP in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih

pravicah, ki jih citira sodba prve stopnje) kot posebno obliko

(kategorijo) pravice zasebnosti (35. člen Ustave). Pravica pisemske

tajnosti pripada tako piscu - pošiljatelju pisma kot tudi njegovemu

naslovniku. Sodišče prve stopnje v razlogih pravilno zaključuje, da

se v človekovi pisani besedi izraža človekova osebnost in da se

človek v pisni komunikaciji prilagodi vsakokratnemu naslovniku.

Človek ima pravico svobodnega izražanja v pisani besedi, to pa zajema

tudi pravico določiti krog oseb, ki mu je ta beseda namenjena - torej

sam določi krog oseb, ki so prejemniki določenega pisma. Že iz teh

razlogov je razvidno, da je subjekt pravice pisemske tajnosti (tudi)

pošiljatelj pisma. Očitno se z navedenim vsaj deloma strinja tudi

pritožba, saj navaja, da pravica do komunikacijske zasebnosti

predstavlja varstvo posameznikovega interesa, da se država ali

nepovabljeni tretji ne seznanijo z vsebino sporočila, ki ga

posredujejo preko določenega komunikacijskega sredstva oziroma

varstvo posameznikovega interesa, da ima nadzor nad tem, komu in v

kakšnem obsegu, na kakšen način in pod kakšnimi pogoji bo posredoval

določeno sporočilo. Vendar pa nato pritožba zmotno nadaljuje, da bi

šlo v konkretnem primeru za kršitev pravice do komunikacijske

zasebnosti (le), če bi tožena stranka pisma zasegla ali prestregla

ali če bi to storila avtorica knjige. Pravico je namreč mogoče kršiti

ne le v primeru, ko tretja oseba na nek nedovoljen način pride do

komunikacijskega sredstva - pisma in se na ta način seznani z njegovo

vsebino, temveč tudi, če se vsebina pisma brez dovoljenja javno

objavi (v tisku, knjigi ali na drugačen način tako, da postane

dostopna javnosti), pa to javnosti ni bilo namenjeno (npr. odprto

pismo). Objava pisma načeloma ni dovoljena, če ni dovoljenja

prizadete osebe. Kot je bilo obrazloženo, pa je prizadeta oseba

predvsem pošiljatelj, saj je predvsem on tisti, katerega osebnost se

izraža skozi pisano besedo (je pa seveda tudi naslovnik, če se npr.

vsebina pisma tiče njegovega zasebnega življenja ali če je njemu

namenjeno pismo prišlo v roke drugi osebi). Sklicevanje tožene

stranke na to, da je bilo pridobljeno soglasje naslovnikov, zato po

presoji pritožbenega sodišča ne more biti relevantno. Tudi ni mogoče

pritrditi trditvi, da se pošiljatelj potem, ko pismo pošlje,

izpostavi tveganju, da naslovnik s pismom razpolaga in da naslovnik

takšno pravico ima, saj pismo postane njegova last. Lastništvo pisma

namreč naslovniku ne daje proste razpolage z njim tako, da z vsebino

pisma seznani kogarkoli (tako da mu pokaže pismo, pove za njegovo

vsebino ipd.). Tudi naslovnika veže pošiljateljeva pravica pisemske

tajnosti - toliko bolj, za kolikor bolj osebno pismo gre oziroma

kolikor bolj se v pismu razkriva zasebnost pošiljatelja. Omenjeno je

že bilo, da prepoved javne objave pisma ne bi veljala v primeru, če

bi bilo pismo naslovljeno javnosti. Nedvomno v obravnavani zadevi ne

gre za tak primer. Omenjeno pa je bilo tudi, da je pomembna vsebina

pisma. Bolj ko se vsebina pisma nanaša na področje intimnega,

zasebnega življenja posameznika, večjo zaščito uživa in obratno, čim

manj se tiče zasebnega življenja posameznika, tem manjšo pravno

zaščito uživa, kadar pride v kolizijo z interesi in pravicami drugih

posameznikov. To je pravilno poudarilo tudi sodišče prve stopnje.

Vsebina objavljenih citatov iz pisem tožnikov ni sporna in sodišče

prve stopnje jo v sodbi tudi natančno povzame in zaključi, da v teh

citatih ni ničesar, kar bi sodilo v intimno sfero pošiljateljev,

temveč vsebujejo zapise o mnenju pošiljateljev glede društvenih

zadev. Čeprav je delo društev po Zakonu o društvih javno, pa s tem ni

mišljeno, da je javnosti dostopna vsa korespondenca članov društva

predsednikom društva. Ker sta tožnika utemeljeno pričakovala

zasebnost glede vsebine pisem, je bila po presoji sodišča prve

stopnje z objavo njunih pisem v knjigi, ki jo je izdala tožena

stranka, kršena njuna ustavna pravica do tajnosti pisem. Pritožbeno

sodišče takšno presojo sprejema le deloma. Med pravdnima strankama ni

bilo spora, da sta bili obe pismi naslovljeni na točno določene

osebe, prav tako ne, da sta bili pismi napisani na navadnem papirju

in brez kakšne posebne oznake, da gre za zadeve društva. V tem delu

pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da ne gre

za pismi, ki bi ju tožnika naslovila na naslovnika kot na predsednika

društva (povsem jasno je tako pismo tožnice naslovljeno na "Dragi

E., dragi H.") in bi bila namenjena nedoločenemu krogu ljudi oziroma

javnosti, kar sta z objavo citatov v knjigi postali. Vendar pa zgolj

to dejstvo samo po sebi ne zadostuje za zaključek, da je s tem bilo

že nedopustno poseženo v pravico tožnikov do pisemske tajnosti kot

oblike njune zasebnosti. Za tak zaključek je namreč treba opredeliti

zasebnost na eni strani in interes javnosti na drugi strani, torej

opraviti presojo po načelu sorazmernosti. Pri opredelitvi pravice

zasebnosti se pritožba sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št.

Up-50/99. V njej je ustavno sodišče med drugim zapisalo: "Zasebnost

sodobna pravna teorija opredeljuje kot področje posameznika, v

katerega ne sme nihče posegati brez posebnega zakonskega pooblastila.

Pravica do zasebnosti posamezniku vzpostavlja krog intimnega lastnega

delovanja, kjer sme z garancijo države sam odločati o tem, katere

posege vanj bo dopustil. Toda, pravica do zasebnosti ni absolutna

pravica, temveč je omejena z varstvom pravic in koristi drugih ter z

vedenjem posameznika v javnosti. Človek se namreč kot družbeno bitje,

ki nenehno prihaja v stik z drugimi ljudmi, ne more povsem izogniti

temu, da se iz raznih vzrokov in nagibov tudi drugi zanimajo zanj in

za njegovo zasebno življenje. Pri tem bi področje zasebnega življenja

posameznika lahko razdelili: na področje intimnega in družinskega

življenja, na področje zasebnega življenja, ki se ne odvija v

javnosti, in na področje življenja posameznika v javnosti. Na splošno

velja, da čim manj intimno je področje zasebnega življenja

posameznika, tem manjšo pravno zaščito uživa, kadar pride v kolizijo

z interesi in pravicami drugih posameznikov. Pri presoji dopustnosti

posega v posameznikovo pravico do zasebnosti je treba upoštevati tudi

značilnosti subjekta, v katerega pravico se posega. Ob tem pravna

teorija navaja, da je brez privolitve prizadetega mogoče pisati o

zasebnem življenju osebnosti iz sodobnega življenja, ki zanimajo

javnost (t. i. absolutne osebe iz javnega življenja) in osebe, ki

javnost zanima samo v zvezi z nekim konkretnim dogodkom (t. i.

relativne osebe iz javnega življenja), ne pa tudi o drugih osebah.

Pri opisovanju življenjskih dogodkov absolutnih in relativnih oseb

javnega življenja je brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati

zlasti tisto, kar je pomembno za značaj, dejanja in mišljenja teh

oseb glede na njihovo javno udejstvovanje. Toda tudi pri teh osebah

brez privolitve prizadetega ni dovoljeno objavljati stvari iz

njihovega intimnega življenja. Posebna pravila za reševanje kolizije

med pravico do zasebnosti in svobodo izražanja oziroma pravico do

umetniškega ustvarjanja pa veljajo, kadar oseba (v pogovoru ali

umetniškem delu) v okviru opisovanja lastnega življenja razkriva

zasebno življenje druge osebe. Svoboden razvoj posameznikove

osebnosti namreč zahteva, da človeku ne gre samo obstoj, ki je

izoliran od vseh drugih bitij, temveč moramo posamezniku prav zaradi

svobodnega razvoja njegove osebnosti (ta je podlaga za priznanje vseh

posameznih osebnostnih pravic) omogočiti aktiven, ekstravertiran

razvoj. Človeku kot družbenemu bitju mora biti omogočeno, da svoja

mnenja ne samo oblikuje, temveč tudi posreduje (ustno, pisno ali pa s

konkludentnimi dejanji) in jih dograjuje v stikih z drugimi. Glede na

to mora imeti avtor pravico, da, upoštevajoč omejitve glede

popisovanja posameznikovega intimnega življenja, v svojem delu popiše

(ali v pogovoru, ki se nanaša na njegovo življenje, omeni) osebe, s

katerimi je prihajal v stik, in dogodke, ki jih je z njimi doživel,

ne da bi za to potreboval njihovo privolitev. Ta pravica mu gre v

okviru njegove svobode izražanja oziroma umetniškega ustvarjanja in

to ne glede na to, ali gre za osebo iz javnega življenja ali za

kateregakoli posameznika". Avtorsko delo A.A. obravnava življenje

Kočevskih Nemcev na Slovenskem. Gre deloma za zgodovinski prikaz,

podkrepljen s številnimi dokumenti in pričevanji, deloma pa oseben

pogled na določena pretekla in polpretekla dogajanja na Kočevskem ali

v zvezi s Kočevskimi Nemci. V ta namen je avtorica pregledala

dokumentacijo v različnih arhivih, opravila razgovore s številnimi

osebami, spremljala aktualna dogajanja doma in v tujini skozi daljše

časovno obdobje, časopisne članke ipd., vse svoje ugotovitve pa

ustrezno dokumentirala oziroma v opombah natančno zapisala, kje in na

kakšen način je prišla do določenih podatkov. Avtorica v obravnavanem

delu objavlja citate iz pisem tožnikov in ne opisuje tožnikov ali

dogodkov, v katerih je prihajala v stik z njima. Ne gre za to, da

sama v okviru lastnega opisovanja ali zaznavanja dogodkov razkriva

podrobnosti iz (osebnega) življenja ali delovanja tožnikov, kar je

bistven element umetniškega ustvarjanja, pač pa za dobeseden prepis

vsebine njihovih pisem. Tako pravica avtorice do umetniškega

ustvarjanja po presoji pritožbenega sodišča lahko prihaja v kolizijo

z zatrjevano pravico tožnikov le kot način predstavitve vsebine

pisem, saj ključno vprašanje v obravnavanem primeru ni, ali gre za

dobesedno citiranje odlomkov pisem tožnikov ali za povzemanje njihove

vsebine. Ključno vprašanje je namreč kolizija pravice avtorice

(obenem novinarke) do svobodnega izražanja in njej imanentni pravici

javnosti do obveščenosti. Pač pa iz prej citirane odločbe Ustavnega

sodišča izhaja, da je pri presoji posega v pravice zasebnosti treba

presoditi tudi značilnosti subjekta, v katerega pravice se posega. S

tem v zvezi je treba pritrditi pritožbi tožene stranke, da sta

tožnika kot funkcionarja društva (tožnica kot tajnica in toženec kot

predsednik društva) glede delovanja društva nedvomno predstavljala

t.i. relativne osebe iz javnega življenja. Pri takih osebah pa je

brez privolitve prizadetega dovoljeno opisati zlasti tisto, kar je

potrebno za značaj, dejanja in mišljenja teh oseb glede na njihovo

javno udejstvovanje. Izhajajoč iz tega je torej dovoljeno opisati

tisto, kar se nanaša na delovanje tožnikov kot funkcionarjev društva.

Objavlja se torej lahko to, kar se tiče delovanja teh oseb v

javnosti, ne pa to, kar se tiče zasebnega ali družinskega življenja.

Ponovna presoja objavljenih citatov iz pisem tožnikov v tej luči

pokaže, da se tičejo izključno delovanja društev, torej ravno tiste

sfere življenja in delovanja tožnikov, ki jima daje značaj relativne

osebe iz javnega življenja. Doslej povedano kaže na naslednje

zaključke: tožnika sta relativni osebi iz javnega življenja; vsebina

citatov pisem se nanaša na področje javnega udejstvovanja tožnikov;

pismi tožnikov nista bili namenjeni širšemu krogu ljudi. Pravica

pisemske tajnosti ni absolutna. Tako kot vse druge pravice je omejena

s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (3. odstavek

15. člena Ustave). Tako ima obramba lastnih pravic lahko prednost

pred pisemsko tajnostjo (npr. uporaba pisma v sodnih postopkih, za

kar gre v zadevi, ki jo omenja pritožba, t.j. Case of Wille v.

Liechtenstein Evropskega sodišča za človekove pravice, ne pa tudi v

obravnavanem primeru). Z ustavo pa je tudi zagotovljena pravica

svobodnega izražanja, ki zajema tudi pravico javnosti do obveščenosti

o dogodkih, do katerih ima upravičen interes, vključno s pravico

sprejemanja, zbiranja, sporočanja in širjenja vesti, mnenj, obvestil

in idej (39. člen Ustave, tako tudi 10. člen EKČP). Na to pravico se

sklicuje tožena stranka in še tudi v pritožbi poudarja, da je interes

javnosti o delovanju društva velik zlasti zaradi njegovega vpliva na

mednarodni položaj Slovenije v času po osamosvojitvi in v postopku

vključevanja v Evropsko Unijo in druge evropske integracije (Svet

Evrope, Nato ipd., kar izhaja iz publikacije tožene stranke). V

iskanju ravnovesja med tema dvema ustavno zagotovljenima pravicama je

sodišče prve stopnje na eni strani navedlo, "da kršitev tožnikovih

ustavnih pravic ni bila velika, ker pisma niso vsebovala zelo

osebnih, intimnih stvari in so bila torej na sami meji ustavno

zavarovane zasebnosti", na drugi strani pa, da je "tudi zatrjevana

kršitev svobode izražanja na sami meji ustavnega varstva, saj sporni

citati govore o delovanju društev. V tem primeru ni šlo za društva,

ki bi imela status društva, ki deluje v javnem interesu, ki se

društvu v skladu z Zakonom o društvih dodeli, če njegovo delovanje

presega interese njegovih članov (torej nek širši interes)". Sodišče

prve stopnje je nato zaključilo, "da ni bilo tako močnega interesa

javnosti do obveščenosti o vsebini citatov pisem, ki bi opravičeval

tak poseg v zasebnost tožnikov, saj bi se lahko avtorica izognila

takemu posegu in enostavno vprašala tožnika za dovoljenje za objavo

pisma, česar avtorica ni storila", citati pisem pa "po mnenju sodišča

niso bistveni za celotno podobo in vsebino knjige, saj bi lahko

avtorica o tej vsebini opravila intervju z naslovnikoma pisem in bi

nato (subjektivno) povzela pogovore v svojo knjigo". Tem razlogom pa

pritožbeno sodišče ne more pritrditi. Če je objava pisma prepovedana,

ker pomeni kršitev pravice pisemske tajnosti, to pomeni, da tudi ni

dovoljeno povzemanje njegove vsebine (nenazadnje tožeča stranka s

tožbenim zahtevkom uveljavlja tudi prepoved povzemanja vsebine pisem

tožnikov v katerikoli publikaciji tožene stranke). Kršitev pravice

pisemske tajnosti namreč ne predstavlja samo citat (dobesedna navedba

besed) iz pisem, temveč tudi povzemanje vsebine pisem. Bistvo pravice

pisemske tajnosti je vendarle v tajnosti vsebine pisma. Ustava govori

o tajnosti pisem in drugih občil (37. člen) - ali povedano širše,

vsebine tistega, kar se prenaša z določenim sredstvom komunikacije.

Čeprav je res, kar je obširno navedlo sodišče prve stopnje in kar je

bilo omenjeno že tudi v tej obrazložitvi, da se skozi pisano besedo

izraža tudi osebnost pisca, tega ni mogoče povsem enačiti s pravico

na glasu, kot je to storilo sodišče prve stopnje (čeprav je navedlo,

da je tisto, kar velja za to pravico, smiselno preneslo na področje

pisne komunikacije). V besedni komunikaciji prihaja v veliko večji

meri do izraza osebnost določene osebe, saj verbalna komunikacija

terja takojšnje reagiranje, takojšnji odgovor na sobesednikove izjave

in zato v manjši meri premišljeno in kontrolirano izražanje, v veliko

večji meri pa instiktivno in tudi čustveno reakcijo. Presoja v tu

obravnavni publikaciji tožene stranke objavljenih citatov pisem

tožnikov pa pokaže, da se v njih osebnosti tožnikov ne izražata v

načinu pisanja, pač pa kvečjemu v izražanju nazorov, kako društvi, v

katera se združujejo Kočevski Nemci, delujeta oziroma kako naj bi

delovali. Torej gre spet za tisto delovanje, zaradi katerega se

tožnika opredeljujeta za relativni osebi javnega življenja. To pa po

presoji pritožbenega sodišča kaže tudi na napačno izenačevanje

pravice na glasu s pravico pisemske tajnosti v konkretnem primeru.

Nadalje pa pritožbeno sodišče kot zmotno opredeljuje stališče sodišča

prve stopnje, da je zato, ker društvoma, ki sta združevali Kočevske

Nemce, ni bil podeljen status društva, ki deluje v javnem interesu

(torej njuno delovanje ni presegalo interesov njunih članov - 2.

odstavek 3. člena Zakona o društvih), tudi zatrjevana kršitev svobode

izražanja na sami meji ustavnega varstva. Na podlagi navedenega je

očitno sodišče prve stopnje zaključilo, da interes javnosti ne

opravičuje posega v pravico tožnikov do pisemske tajnosti. Interesa

javnosti sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo, izhaja pa iz

tistih ugotovitev sodbe prve stopnje, ki sledijo izpovedbi avtorice

A.A., zaslišane kot priče. Iz teh izhaja, da je v obravnavanem

primeru treba interes javnosti opredeliti kot interes, da zve, za kaj

sta se zavzemali društvi v času po osamosvojitvi Slovenije in začetku

njenega vključevanja v evropske integracije - ta dejstva so splošno

znana in danes predstavljajo že pretekle dogodke. Nedvomno pa so še

sveži in vsem znani dogodki ob vključevanju Slovenije v Evropsko

Unijo in tedaj izraženih zahtevah in pogojih določenih domačih in

tujih oseb, institucij in tudi držav po razveljavitvi avnojskih

sklepov (obenem z razveljavitvijo Beneševih dekretov), vračanju

premoženja določenim osebam - tudi tistim, ki jim po tedanji (in

sedanji) zakonodaji o "popravi krivic" ne gre in tudi o tretji

manjšini v Sloveniji. Gre za vprašanja, ki so bila pomembna za

Slovenijo, čeprav so bila najbolj aktualna ravno za člane društva.

Zato je bila javnost v tistem času zanje nedvomno zainteresirana in

ima tudi sedaj pravico v takšnem zgodovinsko - retrospektivnem

avtorskem delu, kot je obravnavano, na ustrezen način zvedeti za

tovrstno delovanje oziroma aktivnosti. Ker se citati pisem tičejo

ravno teh vprašanj in ker gre za pisma funkcionarjev društva, v

katerih ne predstavljajo le svojega osebnega pogleda na delovanje in

cilje društva, temveč delovanje, ki je bilo tudi sicer navzven

zaznavno (ne nazadnje to izhaja iz izpovedb E.K. in D.K., ki sta oba

kot naslovnika pisem ocenila, da gre za pismi, ki sta bili namenjeni

predsedniku društva in sta jih kot taki tudi sprejela, pa tudi iz

knjige same), pritožbeno sodišče ocenjuje, da z objavo vsebine tega

dela pisem, ki se nanašajo na tedaj aktualne dogodke v Sloveniji, ni

bila kršena pravica tožnikov do pisemske tajnosti. Način objave

(citati z zaznamkom vira oziroma ustreznega dokumenta in ne morda le

povzetek vsebine pisem) pa je takšen, kot si ga je avtorica knjižnega

dela zamislila pri podajanju posameznih dogodkov v celotnem avtorskem

delu. Glede na navedeno torej pritožbeno sodišče sodi, da je sodišče

prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbi

tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 4. točke 358.

člena ZPP spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek tudi v

tistem delu, v katerem mu je sicer sodišče prve stopnje ugodilo. Če

sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno

sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (165. člen ZPP). Glede na

to je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo vse njene potrebne

pravdne stroške, ki ji jih mora po načelu uspeha v postopku (1.

odstavek 154. člena ZPP) povrniti tožeča stranka. Ti stroški

predstavljajo stroške sestave odgovora na tožbo (400 odvetniških

točk), taksa zanj (11.000,00 SIT), stroške zastopanja na naroku

14.2.2005 (400 točk + 100 točk glede na trajanje), sestave pritožbe

(500 točk), takse za pritožbo (44.000,00 SIT), 2 % materialni stroški

in 20 % DDV. Potrebnih stroškov pa ne predstavljajo stroški ugovora

in takse zanj, saj s tem pravnim sredstvom tožena stranka ni uspela

ter stroški posveta s stranko, saj so ti stroški vsebovani že v

priznanju plačila za storitev, zaradi katere je bil ta posvet

potreben (sestave odgovora na tožbo in pritožbe).