Appeal dismissed: Maintenance agreement remains enforceable until child stops regular schooling.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dogovor o preživljanju, sklenjen med prizadetimi strankami pri centru

za socialno delo, je izvršilni naslov (130. člen v času sklepanja

dogovora veljavnega ZZZDR, torej pred novelo ZZZDR-C). Sodišče prve

stopnje je pojasnilo, da je časovna veljavnost takega dogovora

časovno omejena in velja v okvirih 123. člena ZZZDR, torej je

dolžnost preživljanja polnoletnega otroka odvisna od tega, ali se

otrok redno šola. Vse dokler se polnoletni otrok redno šola, sklenjen

dogovor o preživljanju skupaj z obvestili o uskladitvi preživnine

predstavlja izvršilni naslov za preživnino. Pogodba, ki jo sklene

zakoniti zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil,

zavezuje neposredno zastopanega (85. člen ZOR) in zgolj zato ker

zastopani kasneje pridobi poslovno sposobnost (torej v konkretnem

primeru zaradi polnoletnosti otroka) pogodba (izvršilni naslov) ne

izgubi svoje veljave, kot meni pritožba.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izvršbo delno ustavilo za dne 19.11.2000

plačanih 26.284,00 SIT in za dne 30.12.200 plačanih 26.284,00 SIT,

skupaj torej za 52.568,00 SIT. V preostalem delu je dolžnikov ugovor

zavrnilo. Zoper sklep se je pravočasno pritožil dolžnik iz vseh

pritožbenih razlogov. Po njegovem mnenju dogovor o preživljanju z dne

11.2.1998, ki sta ga na CSD Ljubljana sklenila dolžnik kot zavezanec

in zakonita zastopnica takrat mladoletne upnice ni več veljavni

izvršilni naslov za izvršbo. Ta dogovor je z upravičenkino

polnoletnostjo izgubil svojo pravno veljavo. Dogovor se je res molče

izpolnjeval nekaj časa po upničini polnoletnosti, saj je dolžnik do

1.7.2001 plačeval preživnino. Ko pa jo je prenehal, bi morala upnica

v novem postopku uveljavljati svojo pravico do preživnine. Upnica ima

pravico do preživnine, če se redno šola, vendar ne na podlagi

dogovora iz leta 1998, pač pa na podlagi zakona in odločbe, ki bi

bila izdana v novem postopku. Upnica bi tako morala po polnoletnosti

na pristojnem CSD izposlovati nov dogovor o višini preživnine za čas

od polnoletnosti do konca rednega študija ali pa uveljaviti svojo

pravico preko sodišča v povsem novem postopku in ne v tej izvršbi.

Šele potem bi bil zavezanec dolžan plačevati upnici preživnino v

višini, kot bi bila določena z novim izvršilnim naslovom. Nikakor pa

dolžnik ne more biti "kaznovan", ker je prostovoljno in molče nekaj

časa po polnoletnosti upnice plačeval preživnino. Po 2. točki 55.

člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) je ugovorni razlog

dejstvo, da listina, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni

izvršilni naslov. Poleg tega ima sklep takšne pomanjkljivosti, da se

na preizkusiti, saj nima razlogov glede pravne veljavnosti dogovora o

preživnini. Sodišče prve stopnje namreč ni pojasnilo, na podlagi česa

je zaključilo, da ima upnica za uveljavitev svoje terjatve veljaven

izvršilni naslov. Do dolžnikove trditve, da je dogovor z upničino

polnoletnostjo izgubil pravno veljavo se sploh ni opredelilo. Sodišče

je tudi napačno uporabilo materialno pravo. Navedlo je sicer 123.

člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), prezrlo

pa je 124. člen ZZZDR, ki sicer v konkretnem primeru ni neposredno

uporabljiv, kaže pa na pravilnost stališča dolžnika, da dogovor o

preživnini ali sodba, s katero je določena preživnina za mladoletnega

otroka, izgubi pravno veljavo z otrokovo polnoletnostjo. Dolžnik mora

preživljati še enega šoloobveznega otroka in ker je zašel v finančne

težave, se je skušal z upnico dogovoriti, da bi tudi sama naredila

kaj za svoje preživljanje (npr. delo preko študentskega servisa), kar

pa je upnica odločno zavrnila in enostavno vložila predlog za izvršbo

na podlagi dogovora iz leta 1998. Dolžnik niti ni vedel, ali upnica

redno študira ali ne, saj ga o tem ni nihče obveščal. Upnica je šele

tekom tega postopka predložila potrdilo o šolanju, ki pa še ni

zadosten dokaz, da je uspešno opravila vse izpitne obveznosti.

Potrdila o uspešno opravljenih izpitih pa tekom tega postopka sploh

ni predložila. Upnica se je šele v študijskem letu 2001/2002 vpisala

na Filozofsko fakulteto. Sodišče pa ni ugotavljalo (glede na dejstvo,

da je upnica uveljavljala preživnino tudi pred začetkom študijskega

leta 2001/2002), ali se je upnica tudi pred tem redno šolala in bi

bila tudi pred jesenjo 2001 upravičena do preživnine ali ne. Tudi v

tem delu je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Dolžnik torej meni, da na podlagi dogovora iz leta 1998 ne dolguje

ničesar, saj ta dogovor od tedaj, ko je upnica postala polnoletna,

nima več pravne veljave, upnica pa sploh ne more nastopati kot

stranka, saj dogovora ni sklenila ona, pač pa njena mati. Sodišče je

s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je

dopustilo, da se je postopka udeleževala upnica, ki v tem postopku

sploh ne more biti stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijani sklep razveljavi in razveljavi sklep o izvršbi ter

postopek ustavi, upnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov z

zamudnimi obrestmi. Pritožba ni utemeljena. Sposobnost biti stranka

postopka ima vsaka fizična in pravna oseba (1. odstavek 76. člena

Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Očitek

pritožbe o tej (procesni) pomanjkljivosti torej ni utemeljen, saj

upnica kot fizična oseba lahko nastopa kot stranka v postopku.

Kolikor pa pritožba meri na to (in iz njenih navedb je mogoče poleg

trditve, da je dogovor z upničino polnoletnostjo prenehal veljati,

razbrati predvsem to), da upnica, ki nastopa v tej izvršbi, ni

upnica, ki je označena v izvršilnem naslovu, da torej izvršilni

naslov (dogovor o preživljanju iz leta 1998) ni primeren za izvršbo,

pa pritožbeno sodišče odgovarja: Dne 11.2.1998 sta pri Centru za

socialno delo Ljubljana dogovor o preživljanju sklenila dolžnik kot

zavezanec in mladoletna upnica kot upravičenka, pri čemer jo je

zastopala mati kot zakonita zastopnica (107. člen ZZZDR). Pogodba, ki

jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil,

zavezuje neposredno zastopanega (85. člen v času sklepanja dogovora

veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih). Ni torej točna trditev

pritožbe, da upnica ni bila pogodbena stranka dogovora in ne more

uveljavljati pravic, ki ji iz tega dogovora pripadajo. Pritožba tudi

neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni obrazložilo svojega

zaključka o tem, da ima upnica veljaven izvršilni naslov. Dogovor o

preživljanju, sklenjen med prizadetimi strankami pri centru za

socialno delo, je izvršilni naslov (130. člen v času sklepanja

dogovora veljavnega ZZZDR, torej pred novelo ZZZDR-C). Sodišče prve

stopnje je pojasnilo, da je časovna veljavnost takega dogovora

časovno omejena in velja v okvirih 123. člena ZZZDR, torej je

dolžnost preživljanja polnoletnega otroka odvisna od tega, ali se

otrok redno šola. Pritožba zato odločitvi sodišča prve stopnje

neutemeljeno očita pomanjkanje razlogov in s tem bistveno kršitev

določb postopka iz 14.točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15.

členom ZIZ. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo

materialno pravo. Vse dokler se polnoletni otrok redno šola, sklenjen

dogovor o preživljanju skupaj z obvestili o uskladitvi preživnine

predstavlja izvršilni naslov za preživnino. Kot je bilo že

pojasnjeno, pogodba, ki jo sklene zakoniti zastopnik v imenu

zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno

zastopanega in zgolj zato ker zastopani kasneje pridobi poslovno

sposobnost (torej v konkretnem primeru zaradi polnoletnosti otroka),

pogodba (izvršilni naslov) ne izgubi svoje veljave, kot meni

pritožba. Tega tudi ni mogoče zaključiti na podlagi 124. člena ZZZDR.

To določilo namreč ureja dolžnost polnoletnih otrok, da preživljajo

svoje starše. Na dolžnost preživljanja ne vpliva dejstvo, ali je bil

dolžnik obveščen o upničinem rednem izpolnjevanju študijskih

obveznosti. Potrdilo o šolanju oziroma vpisu upnice v naslednji

letnik (v šolskem letu 2002/2003 v drugi letnik kot redna študentka)

pa kaže na to, da je upnica svoje študijske obveznosti za prvi letnik

končala v takšnem obsegu, da je lahko napredovala v naslednji letnik

rednega študija. Še dodatno ugotavljanje izpolnjevanja izpitnih

obveznosti ni potrebno, saj njeno napredovanje v naslednjem šolskem

letu v višji letnik dokazuje, da se redno šola. Dolžnik v pritožbi

meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali se je upnica

tudi pred vpisom v prvi letnik Filozofske fakultete v študijskem letu

2001/2002, redno šolala. Dolžnik tega v ugovoru ni trdil. Iz

njegovega zaslišanja sicer izhaja, da naj bi upnica ne končala

gimnazije "v rednem roku". Te svoj izjave ni konkretiziral, zato mu

pritožbeno sodišče zgolj pojasnjuje, da morebitna izguba enega leta

ali ponavljanje enega letnika praviloma ne pomeni prekinitve rednega

šolanja. Redno šolanje je, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje,

pravni standard. Zato je za zaključek o tem, ali je v obravnavanem

primeru podan, treba upoštevati vse konkretne okoliščine primera - te

pa kažejo, da je tudi po morebitnem krajšem neuspehu upnica

nadaljevala z rednim šolanjem. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da

pritožba dolžnika ni utemeljena. Zato jo je zavrnilo in potrdilo

sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 15.

členom ZIZ).