Appeal dismissed: Bank correctly blocked funds including overdraft limits per ZPlaP and ZIZ.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje. Dolžnik

sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Po 138. členu ZIZ sodišče s sklepom o izvršbi na denarna sredstva, ki

jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet, naloži

organizaciji za plačilni promet naj blokira dolžnikova sredstva v

višini obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta

znesek izplača upniku. Navedeno določilo govori le o (končni) višini

izplačila sredstev upniku, ne pa o ravnanju organizacije za plačilni

promet in možni višini dolžniku zarubljenih sredstev, zlasti kadar ta

ne zadoščajo za takojšnje plačilo upnikove terjatve. To podrobneje

določa ZPlaP v 12. členu, in sicer, da mora izvajalec plačilnega

prometa v breme kritja na transakcijskem računu imetnika

transakcijskega računa, ki ga vodi, in dobroimetja iz druge alinee 5.

točke 3. člena tega zakona, izvršiti plačilo na podlagi izvršljivega

sklepa sodišča. Kritje fizične oziroma pravne osebe pri posameznem

izvajalcu plačilnega prometa pa je po 4. točki 3. člena ZPlaP vsota

pozitivnega stanja in odobrene prekoračitve pozitivnega stanja na

transakcijskem računu. Denarna sredstva dolžnika na transakcijskem

računu torej obsegajo celotno kritje na tem računu, zato lahko

organizacija za plačilni promet blokira in opravi plačilo iz denarnih

sredstev na računu vse do višine odobrene prekoračitve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je (ponovno) zavrnilo zahtevo dolžnika za

odpravo nepravilnosti (1. točka izreka), zavrnilo njegov predlog za

odlog in ustavitev izvršbe (2. točka izreka) in tudi za deblokado

sredstev pri banki (3. točka izreka). Zoper sklep se je pravočasno

pritožil dolžnik. Navaja, da je v svojih vlogah uveljavljal odpravo

nepravilnosti pri izvršbi, saj je med drugim navajal, da je

organizacija za plačilni promet NLB d.d. Ljubljana pri opravljanju

izvršbe blokirala in upniku nakazala denarna sredstva, ki jih dolžnik

ni imel na računu. Banka je namreč upniku nakazala približno

300.000,00 SIT, ki jih dolžnik na računu ni imel, saj je prenakazala

sredstva v okviru odobrenega izrednega limita. V skladu s 138. členom

Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) naloži sodišče

organizaciji za plačilni promet naj blokira sredstva v višini

obveznosti iz sklepa o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek

nakaže upniku. Zakon jasno določa, da se blokirajo in prenakažejo

dolžnikova denarna sredstva, ki jih ima dolžnik pri organizaciji za

plačilni promet in ne morebiti tudi tista denarna sredstva, ki jih

pri tej organizaciji nima. Banka je tako ravnala v nasprotju z ZIZ,

saj je blokirala in nakazala sredstva, ki jih dolžnik ni imel pri

njej in ga sedaj celo terja, da ji vrne sredstva, ki jih je v

nasprotju z ZIZ nakazala upniku. Določba 12. člena Zakona o plačilnem

prometu (v nadaljevanju ZPlaP) je v nasprotju z ZIZ in Ustavo RS. ZIZ

nikjer ne določa, da bi bilo dovoljeno rubiti dobroimetje, ki ga

dejansko ni, temveč določa, da se blokirajo in prenakažejo sredstva,

ki jih ima dolžnik pri organizaciji za plačilni promet. Izvršilni

postopek pa poteka v skladu z ZIZ in ne morda v skladu s kakšnim

drugim zakonom. Sodišče je dolžno prvenstveno zagotavljati, da

izvršilni postopek poteka v skladu z ZIZ, če kakšen drug zakon ureja

tudi razmerja, povezana z izvrševanjem sodnih odločb, pa je sodišče

dolžno presojati skladnost teh drugih predpisov. Če pa sodišče ne bi

moglo odločiti na podlagi ZIZ, ker gre za drug zakon, ki je v

nasprotju z ZIZ in Ustavo, pa dolžnik predlaga, da sodišče v skladu s

156. členom Ustave postopek prekine in pred Ustavnim sodiščem RS

začne postopek za oceno ustavnosti. Pritožbenemu sodišču pa predlaga,

da razveljavi izpodbijani sklep in izvršbo proti dolžniku ustavi in

odpravi izvršilna dejanja. Pritožba ni utemeljena. Dolžnikov predlog

za deblokado sredstev res predstavlja zahtevo za odpravo

nepravilnosti pri opravljanju izvršbe v smislu 52. člena ZIZ, kot to

navaja pritožba. Glede na to, da je dolžnik to nepravilnost navajal

naknadno, pa je sodišče o njej odločilo posebej v 3. točki izreka,

medtem ko 1. točka izreka vsebuje zavrnitev njegove zahteve, kolikor

se nanaša na druge zatrjevane nepravilnosti. Poudarjanje pritožbe, da

je dolžnik nedvomno uveljavljal odpravo nepravilnosti, je torej

odveč. Sicer pa dolžnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje v

celoti, čeprav je pritožbo obrazložil le glede zavrnitve predloga za

deblokado sredstev pri banki, torej le glede odločitve, ki jo vsebuje

3. točka izreka sklepa. Odločitev glede 1. in 2. točke je zato

pritožbeno sodišče preizkusilo le v mejah razlogov, na katere mora

paziti po uradni dolžnosti. Teh ni ugotovilo. Po 138. členu ZIZ

sodišče s sklepom o izvršbi na denarna sredstva, ki jih ima dolžnik

pri organizaciji za plačilni promet, naloži organizaciji za plačilni

promet naj blokira dolžnikova sredstva v višini obveznosti iz sklepa

o izvršbi in po pravnomočnosti sklepa ta znesek izplača upniku.

Navedeno določilo govori le o (končni) višini izplačila sredstev

upniku, ne pa o ravnanju organizacije za plačilni promet in možni

višini dolžniku zarubljenih sredstev, zlasti kadar ta ne zadoščajo za

takojšnje plačilo upnikove terjatve. To podrobneje določa ZPlaP v 12.

členu, ki ga citira tudi pritožba, in sicer, da mora izvajalec

plačilnega prometa v breme kritja na transakcijskem računu imetnika

transakcijskega računa, ki ga vodi, in dobroimetja iz druge alinee 5.

točke 3. člena tega zakona, izvršiti plačilo na podlagi izvršljivega

sklepa sodišča o izvršbi oziroma izvršljivega sklepa davčnega organa

o prisilni izterjavi oziroma izvršljivega sklepa drugega državnega

organa o rubežu denarnih sredstev na tem računu. Kritje fizične

oziroma pravne osebe pri posameznem izvajalcu plačilnega prometa pa

je po 4. točki 3. člena ZPlaP vsota pozitivnega stanja in odobrene

prekoračitve pozitivnega stanja na transakcijskem računu. Denarna

sredstva dolžnika na transakcijskem računu torej obsegajo celotno

kritje na tem računu, zato lahko organizacija za plačilni promet

blokira in opravi plačilo iz denarnih sredstev na računu vse do

višine odobrene prekoračitve. Banka je zato v obravnavanem primeru

ravnala pravilno, ko je upniku nakazala denarna sredstva tudi v

okviru odobrenega izrednega limita. Glede na navedeno pa je

pritožbeno sodišče tudi ugotovilo, da ZPlaP ni v nasprotju z ZIZ in

Ustavo RS, saj ZPlaP ureja drugo področje kot ZIZ in v 12. členu

določa le obveznosti izvajalca plačilnega prometa pri izvrševanju

plačil na podlagi odločb državnih organov. Pritožbeno sodišče zato ni

sledilo dolžnikovemu predlogu o prekinitvi postopka in sprožitvi

postopka za oceno ustavnosti ZPlaP. Če pa dolžnik meni, da je zakon v

nasprotju z ustavo, lahko pobudo za njegov presojo poda ustavnemu

sodišču sam. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo

dolžnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve

stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15.

členom ZIZ). Dolžnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške

pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom

154. člena ZPP).