Appeal dismissed; defendant liable for dog bite damages as ownership and control were proven.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pravilna je dokazna ocena sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel

dokazati, da ob škodnem dogodku ni bil on odgovoren za varstvo in

nadzor nad psom. Ob tako pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, pa

je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo določbo paragrafa

1320 ODZ, ko je odločilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki je

tožniku nastala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v predmetni pravdi enkrat že odločalo in

tožbenemu zahtevku v pretežni meri ugodilo. Višje sodišče je na

pritožbo tožene stranke to odločitev razveljavilo, ker je ugotovilo,

da je bila v postopku kršena njena pravica do izjave, s tem, ko se

sodišče prve stopnje ni niti opredelilo do dokaznega predloga za

zaslišanje priče T.K.. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje

navedeno nepravilnost odpravilo in z izpodbijano sodbo ponovno

ugodilo tožbenemu zahtevku, tokrat v nekoliko nižjem znesku, kot ga

je prisodilo v prvotni odločitvi. Odločilo je, da je toženec tožniku

dolžan plačati 1,984.000,00 SIT odškodnine s pripadajočimi zakonskimi

zamudnimi obrestmi in pravdne stroške v znesku 107.894,00 SIT. V

presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnik navedeni odločitvi ne

nasprotuje, čeprav mu je bil z njo prisojen nižji znesek odškodnine,

kot v prvotni, razveljavljeni odločitvi. Pritožuje pa se toženec.

Pritožbo je vložil po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih

razlogov. Vztraja, in to je temeljna pritožbena trditev, da v času

škodnega dogodka psa ni imel več v lasti in posesti, saj ga je že

pred časom prodal oziroma daroval M.R.. Sodišču očita, da je v celoti

sledilo izpovedi priče R., ki je bil s toženo stranko v sporu, povsem

pa je prezrlo izpoved priče K., ki je kot posrednik sodeloval pri

prodaji hiše. Slednji je izpovedal, da je bil pes prodan skupaj z

nepremičnino, pri prodaji katere je posredoval. Do škodnega dogodka

pa je prišlo že po tem, ko je bila sporna hiša R. prodana. Tožena

stranka, ki se je odselila na obalo v Lucijo, in ki razpolaga z

velikimi površinami, namenjenimi kmetijstvu, bi svojega psa vsekakor

lahko vzela s seboj na novo lokacijo, če se ne bi z R. dogovorila, da

ta psa obdrži, da mu čuva hišo. Nazadnje tožena stranka sodišču prve

stopnje še očita, da se ni opredelilo do njenih navedb v zvezi z

deljeno vzročnostjo. Pes je oškodovanca ugriznil tudi iz razloga, ker

se je vpletel v medsebojni spopad obeh psov, pri čemer je splošno

znano, da se pes v takih situaciji odzove z napadom.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru

pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti

(2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.

26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP). Pritožba

tožene stranke temelji praktično na enem samem očitku, in sicer, da

je sodišče prve stopnje nepravilno ugotovilo dejansko stanje glede

vprašanja, kdo je bil v času spornega dogodka odgovoren za varstvo in

nadzorstvo psa. Pri tem trdi, da je priča K. izpovedal, da je bil pes

prodan skupaj z nepremičnino, pri prodaji katere je sodeloval kot

posrednik, da je do škodnega dogodka prišlo po tem, ko je bila hiša

prodana R. in da je toženec R. psa prepustil zato, da mu bo čuval

hišo. Nobena od teh trditev pa ne drži oziroma je v očitnem nasprotju

z dejstvi, ki so bila med strankama v postopku nesporno ugotovljena.

Nasprotuje tako tožbenim trditvam, kot temu, kar so tožnik, njegova

žena, pa tudi R. in K. izpovedali. Toženčeva hiša, pri prodaji katere

je K. sodeloval, ni bila prodana R.. Toženec je R. prepustil dve

drugi nepremičnini, in sicer dva travnika. Nihče tudi ni zatrjeval

ali izpovedal, da je bil pes darovan oziroma prodan R. z namenom, da

mu bo čuval hišo. Pritožba je v tem delu, ki predstavlja osrednji

očitek izpodbijani sodbi, povsem neutemeljena. Toženec je trditev, da

je bil pes v času škodnega dogodka v lasti in posesti R., dokazoval z

zaslišanjem svoje žene in priče K.. Nobena od teh prič pa ni bila

tako prepričljiva, da bi omajala odločno zanikanje te trditve s

strani R.. Obe priči sta namreč izpovedali le to, kar sta izvedeli od

toženca. Ključna priča, priča K., pa je o enem od bistvenih elementov

dogovora med tožencem in R. izpovedal celo povsem drugače kot toženec

in njegova žena. Slednja sta trdila, da je R. od njiju prevzel tudi

steklenjak in plastičnjak, ki sta se nahajala na travniku, pri čemer

so se dogovorili, da jima zato izplača 200.000,00 SIT, česar do sedaj

še ni storil. K. pa je izpovedal, da naj bi R. teh 200.000,00 SIT

poravnal drugače, in sicer z oskrbo psa. Tako je pravilna ocena

sodišča prve stopnje, da toženec ni uspel dokazati, da ob škodnem

dogodku ni bil on odgovoren za varstvo in nadzor nad psom. Ob tako

pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, pa je sodišče prve stopnje

tudi pravilno uporabilo določbo paragrafa 1320 Občega državljanskega

zakonika, ko je odločilo, da je toženec odgovoren za škodo, ki je

tožniku nastala. Nobene osnove pa nima niti trditev, da se sodišče

prve stopnje ni opredelilo do toženčevih navedb v zvezi z deljeno

vzročnostjo. Sodišče se do takih navedb ni moglo opredeliti, saj

toženec trditev v tej smeri v postopku pred sodiščem prve stopnje

sploh ni postavil. Gre za pritožbeno novoto, ki po določilu 1.

odstavka 337. člena ZPP ni dopustna. Ugotovljenemu obsegu in višini

nematerialne ter materialne škode toženec v pritožbi izrecno ni

nasprotoval, zato je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo le

preizkus po uradni dolžnosti. Višje sodišče je ugotovilo, da je

sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine pravilno uporabilo

določbo 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih.

Glede na vse navedeno, je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo

zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).