Divorce support appeal partially allowed; court orders specific arrears and clarifies calculation rules.

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v 1. odstavku

1. točke izreka spremeni tako, da se na koncu besedila za besedami "v

primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi" doda:

"ter zakonske zamudne obresti od zapadlosti posameznih nepravočasno

plačanih zneskov preživnine za mesece marec 2004 do vključno

september 2004, in sicer:

- od zneska 22.000.00 SIT za čas od 16.3.2004 do 14.9.2004,

- od zneska 22.000.00 SIT za čas od 16.4.2004 do 14.9.2004,

- od zneska 22.000.00 SIT za čas od 16.5.2004 do 14.9.2004,

- od zneska 22.000.00 SIT za čas od 16.6.2004 do 14.9.2004,

- od zneska 18.000.00 SIT za čas od 16.7.2004 do 14.9.2004,

- od zneska 18.000.00 SIT za čas od 16.8.2004 do 14.9.2004".

2. V ostalem se pritožba tožene in v celoti pritožba tožeče stranke

zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

3. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Izdatke za vsakodnevno preživljanje otrok, katerih narava to dopušča,

je treba ugotoviti natančno (npr. izdatki za šolsko prehrano, za

učenje tujega jezika,...), ostali izdatki, za ugotavljanje katerih

eksaktna metoda ugotavljanja višine ne pride v poštev, pa se ocenijo

v približnem znesku. Končna višina vseh ugotovljenih potreb skupaj je

zato lahko le njihova oceni in ne natančen matematičen izračun.

[OBRAZLOŽITEV]

V predmetni razvezni pravdi je bilo o tožbenem zahtevku za razvezo

zakonske zveze, za odločitev o varstvu in vzgoji mladoletnih otrok in

za ureditev stikov med očetom in mladoletnima otrokoma že pravnomočno

odločeno. Glede toženčeve preživninske obveznosti je sodišče prve

stopnje prvič odločilo, da je tožnik za preživljanje mladoletnega

sina Jana in mladoletne hčerke Teje dolžan plačevati preživnino za

vsakega po 30.000,00 SIT mesečno za čas od 2. 3. 2004 do 16. 6. 2004,

in 40.000,00 SIT mesečno za čas od 17. 6. 2004 dalje z zakonskimi

zamudnimi obrestmi. Višji preživninski zahtevek tožene stranke (po

50.000,00 SIT preživnine za vsakega otroka) je zavrnilo. Na pritožbi

obeh strank je višje sodišče to odločitev razveljavilo, pri čemer je

ugotovilo, da je sodišče prve stopnje potrebe mladoletnih otrok

ocenilo pravilno, ni pa upoštevalo dejanskih stroškov, ki očetu

nastajajo v zvezi s stiki, pa tudi porazdelitev preživninskega

bremena med pravdnima strankama je bila po oceni pritožbenega sodišča

v neskladju z ugotovljenima plačama pravdnih strank. V ponovljenem

postopku je sodišče prve stopnje sledilo napotkom višjega sodišča,

dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri in ponovno odločilo, da

je tožnik za čas od 2.3.2004 do 16.6.2004 za vsakega otroka dolžan

plačevati preživnino v višini 30.000,00 SIT mesečno, za čas od

17.6.2004 dalje pa v višini 40.000,00 SIT mesečno. Sodišče prve

stopnje je upoštevalo, da je del obveznosti že poravnal in je

odločilo, da je njegove prispevke konkretno za čas od 2.3.2004 do

16.6.2004 dolžan plačati že po po 8.000,00 SIT mesečno, za čas od

17.6.2004 do 28.2.2005 še po 18.000,00 SIT mesečno in od 1.3.2005

dalje po 40.000,00 SIT mesečno z zakonskimi zamudnimi obrestmi v

primeru zamude. Višji preživninski zahtevek tožene stranke (za

vsakega otroka po 50.000,00 SIT) je ponovno zavrnilo in še odločilo,

da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Ugotovilo je, da se

potrebe otrok glede na razmere ob zadnjem sojenju niso bistveno

spremenile in Janove potrebe ocenilo v približnem znesku 75.000,00

SIT, Tejine pa nekaj več kot 73.000,00 SIT. Breme teh potreb je

porazdelilo v razmerju 2/3 tožnik in 1/3 toženka, glede na to, da sta

njuna dohodka v razmerju 62 % proti 38 % in da je toženka tista, na

kateri sloni pretežni del vzgoje in skrbi za oba otroka. Hkrati je

upoštevalo stroške, ki jih ima tožnik v zvezi s prehrano, dopustom in

deloma tudi za higieno otrok med stiki, kar po oceni sodišča prve

stopnje znaša 10.000,00 SIT mesečno za vsakega otroka. Upoštevalo pa

je tudi delna plačila, ki jih je tožnik za nesporni del preživnine po

razveljavitvi prvotne odločitve sodišča prve stopnje izvršil.

S to presojo in odločitvijo sodišča prve stopnje se ne strinja nobena

od strank. Obe sta pritožbo vložili po svojih pooblaščencih, iz

razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava. Toženka se ne strinja z večino ugotovitev sodišča

prve stopnje. Izpodbija tako oceno ugotovljenih potreb otrok, kot

tudi porazdelitev preživninskega bremena med pravdnima strankama,

oceno dejanskih stroškov tožnika v zvezi s stiki in odločitev o

stroških postopka. Hkrati zatrjuje, da je sodišče tudi neutemeljeno

zavrnilo njen zahtevek za plačilo zamudnih obresti od nepravočasno

plačanih preživninskih obrokov za čas do 14. 9. 2004, pri čemer pa ne

vztraja pri obračunu v smislu 288. člena OZ. Glede ocenjenih potreb

otrok vztraja na stališču, da s 500,00 SIT na dan, kolikor je sodišče

predvidelo za stroške prehrane doma, ni moč pokriti normalnih potreb

otroka, če naj bo hrana kolikor toliko raznolika, kvalitetna in

vitamsko bogata. Šoloobvezni otroci tudi hitro rastejo, zato jim je

praktično vsako sezono v letu treba kupiti nova oblačila, in sicer po

več artiklov hkrati, saj se le-ti hitro zamažejo. Izrazito nizek je

po njenem mnenju tudi znesek, s katerim je sodišče prve stopnje

ocenilo potrebe otrok po razvedrilu in igračah. Za nakup daril za

rojstnodnevne zabave drugih otrok ni mogoče porabiti manj kot

3.000,00 SIT. Tudi priprava zabave za rojstni dan nikoli ne

predstavlja stroškov v nižjem znesku kot 20.000,00 SIT. Oba otroka

sta upravičena tudi do igrač oziroma igralnih in športnih rekvizitov,

ki jih imajo drugi otroci. Vsak otrok potrebuje kolo, čelado, kar je

treba z rastjo menjati, rolerje ali kotalke, žoge, Jan tudi kakšen CD

z igricami, video kaseto, obisk kina ali lutkovne predstave in tako

naprej. Toženka je morala Teji sedaj kupiti kolo. Čeprav je kupila

rabljeno, je to predstavljalo strošek v višini 22.000,00 SIT. Sodišče

pa tudi ni upoštevalo skromnih 1.000,00 SIT za stroške mobilnega

telefoniranja sina Jana. Končno pa tudi režijski stroški niso

ocenjeni pravilno, saj tožnik sedaj od toženke zahteva celo

uporabnino za njegovo polovico skupne hiše in je zoper njo že vložil

tožbo tudi za obdobje, za katero je sodišče odločalo o preživnini v

tej pravdi. Po njenem mnenju so potrebe mladoletnih otrok višje od

tistih, kot jih je ugotovilo prvostopno sodišče. V zvezi s

porazdelitvijo bremena preživljanja poudarja, da tožnik vendarle

zasluži 60 % več kot ona. Poleg tega sama nima tolikšne možnosti

povečati svoj zaslužek z nadurami kot tožnik, ki je varstva otrok

prost kar 17 delovnih popoldnevov. Podatki o njegovi plači pa kažejo

celo na to, da tožnik noče opravljati nadurnega dela. Ker je tudi

glavnina vzgoje in skrbi na ramah toženke, meni, da bi moralo sodišče

tožniku naložiti vsaj 85 % finančnega bremena preživljanja. Glede

dejanskih stroškov tožnika v zvezi s stiki navaja, da je izračun

sodišča o tem napačen, pri čemer poudarja, da ji tudi nekaj 100,00

tolarjev pri preživljanju otrok pomaga. Natančen izračun namreč

pokaže, da sodišče tožniku ne bi smelo od preživninskega prispevka

odbiti več kot 2.500,00 SIT iz naslova stroška za dopust in le 1/3 iz

naslovov stroškov za higieno in hrano, skupaj torej 8.200,00 in ne

10.000.00 SIT. Nazadnje izpodbija tudi odločitev o stroških postopka,

pri čemer se ne strinja s stališčem prvostopnega sodišča, da načelo

uspeha v pravdi v preživninskih zadevah ni uporabno. Tožnik na račun

preživnine do 14. 9. 2004 prostovoljno ni plačal ničesar, kasneje je

plačeval le 55 % od preživnine, ki je bila prisojena, od 28.000,00

SIT preživnine, ki je bila med strankama sporna, pa je toženka uspela

v višini 18.000,00 SIT. Tožnica je v tej pravdi uspela 60 %, tožnik

pa le 40 %, zato ji pripada pravica do povračila sorazmernega dela

pravdnih stroškov. Nasprotno tožnik meni, da je prisojena preživnina

previsoka. Ne zanika, da je preživnino dolžan plačevati, vendar meni,

da bi bila ta primerna v višini 22.000,00 SIT za vsakega otroka

posebej. Glede ugotovitev o višini potreb vsakega otroka izrecno

izpodbija le oceno režijskih stroškov. Opozarja, da se z njegovo

odselitvijo režijski stroški niso povečali, kot je to zmotno

ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč nasprotno, zmanjšali so se,

saj je poraba komunalnih storitev manjša. V zvezi z ugotovljeno

preživninsko zmožnostjo matere navaja, da je toženka lastnica

vinograda, ima 330 vinskih trt, na katerih prideluje vino, ki ga po

njegovem vedenju tudi prodaja. Gre za dodatni prihodek toženke, ki bi

pri odmeri višine preživnine moral biti upoštevan. Predvsem pa se ne

strinja z oceno sodišča prve stopnje o dejanskih stroških, ki mu

nastajajo v zvezi s stiki. Meni, da je sodišče spregledalo, da je

tudi pritožnik tisti, ki mora nositi stroške Janovih prevozov, ko ob

sobotah obiskuje krožek za nadarjene otroke. Pritožnik mora poskrbeti

za njegov prevoz in malico, ki jo potrebuje. Popolnoma enaka je

situacija glede obiskovanja in udejstvovanja Jana pri tabornikih

oziroma na taborniških izletih. Poleg tega je sodišče spregledalo

tudi, da stroške oddiha toženec poravnava 50 %, saj je že sodišče

ugotovilo, da sta otroka v času počitnic v pritožnikovi oskrbi

polovico časa. Enako kot toženka izpodbija tudi porazdelitev

preživninskega bremena v razmerju 2/3 proti 1/3 v korist toženki, saj

tega po njegovem mnenju ne opravičuje razmerje dohodkov pravdnih

strank (62 % proti 38 %). Opozarja pa tudi, da sodišče pri obračunu

ni upoštevalo zneska 10.000.00 SIT, kolikor naj bi k preživljanju

hčerke Teje prispeval sam, saj ga ni odštelo od zneska 48.00.00 SIT,

ki odpade nanj.

Pritožba tožnika ni utemeljena.

Pritožba toženke je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru

pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti

(2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.

26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se potrebe otrok od prvega

sojenja niso bistveno spremenile, čemur starša niti ne oporekata, pa

tudi pritožbeno sodišče se s tem strinja in ocenjuje, da je odločitev

sodišča prve stopnje v tem pogledu pravilna. Poudariti je treba, da

se potrebe otrok ne morejo ugotavljati po natančni računski

operaciji. Nekatere izdatke za vsakodnevno preživljanje otrok,

katerih narava to dopušča, je sicer treba natančno ugotoviti (npr.

izdatki za prehrano v šoli, stroški za učenje tujega jezika,...),

ostali izdatki, za ugotavljanje katerih eksaktne metode ugotavljanja

višine ne pridejo v poštev, pa se ocenijo v približnem znesku. Tako

je tudi končna višina vseh ugotovljenih potreb skupaj lahko le

njihova ocena in ne natančen matematičen izračun. Mora pa biti ta

ocena celovita. Temeljiti mora na dejstvih, ki omogočajo preizkus

pravilnosti odmerjene preživnine. In v tem pogledu je sodišče prve

stopnje natančno izpeljalo dokazni postopek ter izpodbijano sodbo

tudi ustrezno obrazložilo. Takšna celovita ocena sodišča prve stopnje

pa je po presoji pritožbenega sodišča glede skupne višine vseh

ugotovljenih potreb tudi pravilna. Prav ima sicer na eni strani

toženka, da je sodišče prve stopnje nekoliko prenizko ocenilo potrebe

obeh otrok po razvedrilu in igračah. Predvsem je prestroga ocena

sodišča prve stopnje, da enajstletni Jan nima nobenih potreb po

igračah več, ker naj bi se usmerjal zgolj k delu z računalnikom. Po

drugi strani pa je utemeljena tožnikova navedba, da se je skupni

znesek režijskih stroškov zaradi zmanjšane porabe po njegovi

odselitvi dejansko zmanjšal. Vendar pa to ne vpliva na pravilnost

skupne ocene vseh potreb. Če je sodišče prve stopnje prenizko ocenilo

potrebe obeh otrok po razvedrilu in igračah, pa je na drugi strani

previsoko ocenilo režijske stroške, ki odpadejo na posameznega

otroka. Ostali pritožbeni očitki (predvsem toženkini) ugotovitvam

sodišča prve stopnje o obstoju in višini potreb obeh otrok pa niso

utemeljeni. Toženki je bilo že v prvi sodbi sodišča druge stopnje, s

katero je bila prvotna odločitev o preživnini razveljavljena,

pojasnjeno, da je njena ocena glede potreb otrok po hrani ter obleki

in obutvi pretirana. Ker se potrebe otrok v tem pogledu od zadnjega

sojenja niso spremenile, je njena pritožba neutemeljena. Navedba, da

so režijski stroški večji, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje,

ker tožnik sedaj od nje zahteva uporabnino za njegovo polovico skupne

hiše, pa je v tem trenutku preuranjena, zato je v okviru te ocene ni

mogoče upoštevati. Glede porazdelitve preživninskega bremena je

sodišče prve stopnje ugotovilo, da so dohodki pravdnih strank v

razmerju 62 % proti 38 % v korist tožnika in da je toženka tista, na

kateri sloni pretežni del vzgoje in skrbi za otroka ter na tej

podlagi tožniku naložilo 2/3 bremena, toženki pa 1/3. Po oceni

pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

Tožniku je treba s tem v zvezi pojasniti, da se pri porazdelitvi

preživninskega bremena ne upošteva le razmerje dohodkov preživninskih

zavezancev temveč tudi dejstvo, na katerem od staršev je večji del

skrbi za varstvo in vzgojo otrok. V konkretnem primeru je mati tista,

ki nosi to breme v pretežni meri. Tožnikove trditve v pritožbi, da

ima mati še dodaten dohodek iz naslova prodaje doma pridelanega vina

pa so presplošne in zato neupoštevne. Presplošne pa so tudi toženkine

navedbe, da tožnik noče opravljati nadur. Res pa je, da so njene

možnosti za to obliko dodatnega zaslužka manjše, vendar to na

izpodbijano porazdelitev bremena ne vpliva. Glede na višino njenih

dohodkov je kljub upoštevanju njene pretežne skrbi za otroka in

manjši možnosti za opravljanje nadur 1/3 breme upravičeno. Prav pa je

sodišče prve stopnje ocenilo tudi dejanske stroške, ki jih ima tožnik

v zvezi s stiki. Tudi ta ocena ne more biti matematično natančna,

zato toženkin očitek, da je izračun napačen, ni utemeljen. Še

posebej, ker "natančen" izračun ne odstopa bistveno od ocene sodišča

prve stopnje, poleg tega ima tožnik prav, da je sodišče prve stopnje

spregledalo, da del stroškov za razvedrilo otrok (stroški v zvezi

Janovim sobotnim obiskovanjem krožka in taborniških aktivnosti,

rojstnodnevne zabave,...) nosi tudi on. Tožnikov očitek, da je

sodišče prve stopnje spregledalo še stroške, ki mu nastajajo v zvezi

s potrebami otrok po oddihu, pa je v nasprotju z razlogi sodbe in

njeno odločitvijo. Te stroške je sodišče prve stopnje pravilno

upoštevalo in ocenilo v skupnem znesku 10.000.00 SIT. Ravno tako pa

ne drži, da sodišče tega zneska pri obračunu preživnine za hčerko T.

ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je

toženec za preživljanje hčerke dolžan prispevati nekaj več kot

48.000.00 SIT mesečno in ne natančno 48.000.00 SIT, zato ni

nepravilno ugotovilo, da je po odbitju stroškov v zvezi s stiki, v

ocenjeni višini 10.000.00 SIT, za njo dolžan plačevati še 40.000.00

SIT. Kot že večkrat pojasnjeno, preživninska dolžnost ne more biti

rezultat natančne matematične operacije. Tožena stranka pa v svoji

pritožbi utemeljeno opozarja na zahtevek za plačilo nateklih zamudnih

obresti od nepravočasno plačanega dela preživninskih obrokov,

zapadlih do pravnomočnosti sodbe. Pri tem sicer nima prav, da je

sodišče prve stopnje ta zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je le zahtevek na

plačilo višjega zneska glavnice preživnine (2. točka izreka). Res pa

je, da v 1. odstavku 1. točke izreka ta del toženkinega zahtevka

zaradi nerodne formulacije ni jasno razviden. Pritožbeno sodišče je

zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP ta del odločitve ustrezno

spremenilo, saj je toženka na podlagi 1. odstavka 378. člena

Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004, v

nadaljevanju OZ) do izplačila teh obresti vsekakor upravičena.

V ostalem je pritožbi obeh strank zavrnilo in izpodbijano sodbo v

nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP). Končno pa je sodišče

prve stopnje pravilno odločilo tudi o stroških postopka, zoper katere

se neutemeljeno pritožuje toženka. Pritožbeno sodišče se strinja s

prostim preudarkom sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru

vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, saj nobena od njiju ni v

večji meri vplivala na trajanje postopka in obseg stroškov v zvezi s

postopkom. Tožnik pritožbenih stroškov ni priglasil, toženka pa je s

pritožbo uspela le v neznatnem delu, zato je višje sodišče na podlagi

1. odst. 165. člena v povezavi s 413. členom ZPP odločilo, da sama

krije svoje stroške postopka.