Court dismisses claim to return scholarship funds when original administrative award remains valid.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če upravna odločba, s katero je bila upravičencu priznana štipendija,

ni bila razveljavljena oziroma odpravljena, vračila štipendije ni

mogoče zahtevati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi, saj v

takem primeru pravna podlaga za pridobitev štipendije še vedno

obstoji in ni mogoče govoriti o prehodu premoženja brez podlage.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek za vračilo štipendije. Ugotovilo je, da tožeča stranka do

vtoževane terjatve ni upravičena na podlagi pravil o neupravičeni

obogatitvi, saj podlaga za izplačilo štipendije še vedno obstoji.

Odločba o dodelitvi štipendije tožencu namreč ni bila nikoli

razveljavljena ali odpravljena v upravnem postopku. Tožeča stranka se

s to odločitvijo ne strinja. Pritožbo je vložila iz razlogov bistvene

kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega

prava. Vztraja, da ima njen zahtevek podlago v določilu 4. odstavka

210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l SFRJ, št. 29/78,

39/85, 57/89 v zvezi z določbo 1060. čl. Obligacijskega zakonika, Ur.

l. RS, št. 83/2001, v nadaljevanju ZOR). Poudarja, da je bila

štipendija tožencu dodeljena za točno določen namen (dokončanje

šolanja), kar nedvomno izhaja iz odločbe. Med pravdnima strankama je

zato šlo za vzajemno razmerje, pri katerem je bila tožeča stranka

dolžna izplačevati zneske štipendije, tožena pa se je bila dolžna

šolati in šolanje tudi dokončati. Zneski štipendije tako niso bili

izplačani z darilnim namenom. To stališče po njenem mnenju izhaja

tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi II Ips

367/2003 z dne 10. 6. 2004. Hkrati poudarja, da za odpravo oziroma

razveljavitev odločbe o štipendiji v izrednih pravnih sredstvih nima

pravne podlage. Sodišču prve stopnje tako v prvi vrsti očita zmotno

uporabo materialnega prava. Zaradi napačne uporabe materialnega prava

pa je le-to zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega

postopka, saj bi moralo izdati zamudno sodbo, s katero bi tožbenemu

zahtevku ugodilo.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je o podobnih zahtevkih tožeče stranke zoper različne

tožene stranke že nekajkrat odločalo (na primer I Cp 247/2004, I Cp

718/2004), enako Vrhovno sodišče Republike Slovenije (II Ips 161/2002

in II Ips 367/2003), to problematiko pa je obravnavalo tudi že

Ustavno sodišče Republike Slovenije (U-I-10/99, Ur. l. RS, št.

60/2001). Skladno s stališči, ki so jih navedena sodišča v podobnih

primerih zavzela, je bilo tožeči stranki s strani višjega sodišča

tako že večkrat pojasnjeno, da vračila štipendije ni upravičena

zahtevati na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi (210. člen

ZOR), če upravna odločba, s katero je bila upravičencu štipendija

priznana, ni bila razveljavljena oziroma odpravljena. V takem

primeru namreč pravna podlaga za pridobitev štipendije še vedno

obstoji in ni mogoče govoriti o prehodu premoženja brez podlage, kot

to zahteva 210. člen ZOR. Vračila štipendije v konkretnem primeru pa

tožeča stranka ne bi mogla zahtevati niti, če bi odločbo o štipendiji

šteli za konsenzualno pogodbo in jo presojali na pogodbeni podlagi.

To ji v konkretnem primeru onemogoča Zakon o zaposlovanju in

zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št. 5/91 do RS, št.

38/94, v nadaljevanju ZZZPB), ki je veljal v spornem obdobju in ki je

specialni predpis, kogentnega značaja, kadar gre za javna sredstva,

dodeljena iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in za ukrep

aktivne politike zaposlovanja ter iz naslova štipendiranja. Vrnitev

štipendije bi v tem primeru nasprotovala takrat veljavnemu kogentnemu

predpisu 54. člena ZZZPB. To izhaja tudi iz razlogov že navedene

odločbe Ustavnega sodišča (opr. št. U-I-10/99), v kateri je Ustavno

sodišče jasno navedlo, da mora biti obveznost vračanja glede

tovrstnih javnih sredstev v posebnem zakonu vnaprej predpisana. V

spornem obdobju ZZZPB take obveznosti ni predpisoval, pač pa je bila

ta obveznost uzakonjena šele z njegovo novelo iz leta 2002 (Ur. l.

RS, št. 67/2002). Edino sklenjena izvensodna poravnava med tožečo

stranko in upravičencen štipendije, zaradi ravnanja katerega namen

štipendije ni bil izpolnjen, je lahko podlaga zahtevku za vračilo

štipendije, kot to izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike

Slovenije (opr. št. II Ips 367/2003), na katero tožeča stranka v

pritožbi opozarja. Pri tem ni utemeljena njena navedba, da se s tako

razlago štipendisti, ki so sklenili izvensodno poravnavo, obravnavajo

neenako v razmerju do štipendistov, ki take poravnave niso sklenili.

Institut poravnave sodi v področje svobodnega urejanja pravnih

razmerij in zanj veljajo določila obligacijskega prava. Štipendisti,

ki so s tožečo stranko naknadno sklenili izvensodno poravnavo, so

ravnali prostovoljno, skladno s svojo voljo, oziroma če temu ni bilo

tako, so varovani s pravili obligacijskega prava o neveljavnosti

pogodb. Očitek neenakega obravnavanja je zato neutemeljen.

Višje sodišče je tako ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi

tožena stranka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa

tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je

na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.

26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004) zavrnilo pritožbo in potrdilo

sodbo sodišča prve stopnje.