Appeal dismissed; court upheld first instance ruling on sponsorship contract validity and evidence rules.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sponzorske pogodbe zakon ne ureja, torej se za njeno sklenitev ne

zahteva nikakršna oblika (1. odstavek 51. člena OZ). Ker nobena od

strank ni trdila, da bi bila pisna pogodba podpisana s strani obeh

strank, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali sta se

pogodbeni stranki sporazumeli o bistvenih sestavinah pogodbe (15.

člen OZ). S sponzorsko pogodbo se sponzor zaveže sponzorirati določen

dogodek (prireditev) ali določen subjekt (športnika, društvo, klub) s

sredstvi v naravi (opremo, stvarmi ali storitvami) ali v denarju,

sponzoriranec pa se zaveže izvesti določene aktivnosti (reklamiranje

sponzorja na tekmah in drugih prireditvah, tekmovalnih dresih,

panojih, reklamnih materialih). Sponzorska pogodba bi sicer lahko

poleg obveznosti reklamiranja vsebovala tudi druge obveznosti ali

aktivnosti sponzoriranca, vendar pa ob pomanjkanju trditvene podlage,

da je bila to bistvena sestavina pogodbe, sodišče ni bilo dolžno samo

na podlagi izpovedbe direktorja tožeče stranke ugotavljati dejstva,

ki jih tožeča stranka sploh ni zatrjevala.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke

v višini 8.841.119,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

31.10.2002 in da obstaja terjatev tožene stranke v enaki višini. Nato

je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu z dne

3.5.2004, opr. št. Ig 2004/00088 in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči

stranki je še naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v

znesku 544.599,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe

do plačila. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka.

Izrecno uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve

dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, čeprav je iz

obrazložitve pritožbe razvidno, da se pritožuje iz vseh pritožbenih

razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP). Navaja, da račun št. 012/2003 z dne 16.1.2003 v

višini 10.613.975,00 SIT, ki naj bi bil podlaga za ugotovljeni pobot,

nikoli ni obstajal, pač pa je bil s strani tožene stranke sestavljen

zgolj za potrebe dokazovanja pobota in knjigovodskega usklajevanja.

Sodišče namreč ni dovolj natančno ugotavljalo, zakaj je tožeča

stranka izstavila račun za dobavljeno blago. Pravdni stranki sta se

resnično dogovarjali za sponzoriranje, ker pa se o ključni vsebini

sponzoriranja nista dogovorili, pogodba ni bila podpisana, kar je v

svoji izpovedbi poudaril direktor tožeče stranke J.P.. Sponzorska

pogodba bi dobila svoj namen samo, če bi bil sklenjen tudi

refinancijski dogovor, zato tudi s strani tožene stranke ni bila

nikoli podpisana. P.J. je na vprašanje, zakaj ni bila podpisana

sponzorska pogodba in aneks, izpovedal, da je bil pripravljen samo

osnutek, ki pa ni bil za podpis in ga ni dobil v podpis. Priča je

dopuščala možnost, da je bil poslan osnutek v podpis, vendar pa ni

bil primeren, ker naj bi to urejala uprava, ona pa je ocenila, da

pogodba ni primerna za podpis. Direktor tožeče stranke J.P. je

izpovedal, da je imel usklajevalne dogovore z D.G. in da je bil ta

sogovornik za sponzorsko pogodbo. Bistvo je, da je morala tožeča

stranka fakturirati naročeno blago; ker pogodba ni bila pravočasno

podpisana, sta bila roba in račun izdani. Nadalje je P. izpovedal, da

je bil osnutek, ki ga je sam pripravil in podpisal, usklajen in

dogovorjen z G., da je sklepanje tovrstnih pogodb zanj običajno in da

z njimi zasleduje svoj interes, to je reklamiranje blagovne znamke in

refinanciranje. V pisni obliki nepodpisane pogodbe je v eni izmed

točk tudi določilo in dogovor, da je vključena oblika refinanciranja

preko Tovarne zdravil K. d.d., ker tožeča stranka opravlja posel

špedicije in je računala na posel prevoza. S tem se je G. strinjal in

v imenu tožene stranke refinanciranje tudi zagotovil. P. je poudaril,

da je sicer najprej ustno obliko sponzorske pogodbe, ki jo je sam

zapisal pisno in tudi podpisal, imel za veljavno in ravno zato, ker

tožena stranka ni izpolnila svojih obveznosti iz naslova

refinanciranja, nikoli ni bila podpisana s strani tožene stranke.

Sodišče je preuranjeno zaključilo, da je tožena stranka obveznost po

sponzorski pogodbi izpolnila in četudi je izpolnila del ustnega

dogovora - reklamiranje, ni izpolnila drugega dela - refinanciranja.

Sodišče v sodbi navaja, da je sledilo izpovedbam prič S.P. in dr.

Petra J., ker naj bi bili izpovedbi prepričljivi in skladni, po drugi

strani pa je sledilo tudi izpovedbi direktorja tožeče stranke. Tako

je sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje in napačno zaključilo, da

je temelj spornega razmerja sponzorska pogodba. Tožeča stranka namreč

trdi, da sponzorska pogodba ni bila realizirana oziroma je bila

realizirana samo v majhnem delu reklamiranja. Razlaga sodišča, da

nobena od strank ni zatrjevala refinanciranja tožene stranke, pa je v

tem delu ravno zaradi izpovedbe P. napačna in nepreverjena. Sodišče

bi moralo namreč to navedbo v povezavi z izpovedbo dr. J. preveriti

in o tem dejstvu zavzeti svoje stališče, česar pa ni storilo. Tožeča

stranka trdi, da je med pravdnima strankama temelj spornega razmerja

prodajna in ne sponzorska pogodba. Že sama višina dobavljenega blaga

v primerjavi z aktivnostmi reklamiranja tožene stranke, ki je bilo v

malem delu realizirano, kaže na nesorazmernost sponzorske pogodbe. Iz

tega razloga tožeča stranka tudi ni ugovarjala višini vtoževanega in

računu tožene stranke, saj mu je ugovarjala po samem temelju. Tožena

stranka je v dokazne namene predlagala zaslišanje priče D.G.. Temu

dokazu tožeča stranka ni nasprotovala, tožena stranka pa je svoj

dokazni predlog umaknila. Tožeča stranka meni, da bi ga moralo

sodišče ravno zaradi izpostavljenega spornega temelja izvesti. Tožeča

stranka ne more preveriti utemeljenosti višine pravdnih stroškov, saj

sodišče ni navedlo, katere stroške je toženi stranki priznalo in

zakaj, pač pa je samo naložilo povračilo skladno s 154. členom ZPP.

Zato je sodba v stroškovnem delu pomanjkljiva. Predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena toženi

stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Tožeča

stranka v pritožbi izrecno ne uveljavlja pritožbenega razloga

bistvene kršitve določb pravdnega postopka, v obrazložitvi pritožbe

pa trdi, da je sodišče v dokazni oceni prišlo samo s seboj v

nasprotje, ko je zapisalo, da naj bi bila tudi izpovedba priče J.P.

prepričljiva in skladna z izpovedbama prič S.P. in dr. P.J.. Sodišče

prve stopnje je to res zapisalo, ta zapis pa se nanaša na zaključke o

tem, da sta pravdni stranki sklenili sponzorsko pogodbo in da je bila

v bistvenem delu realizirana. J.P. je namreč v svoji izpovedbi

uvodoma poudaril, da več ali manj drži vse, kar sta povedali

predhodno zaslišani priči, torej S.P. in dr. P.J.. Kolikor pa

pritožba meri na to, da izpovedba J.P. ni skladna z izpovedbami

njegovih predhodnikov glede realizacije sponzorske pogodbe, katere

bistvo naj bi bilo tudi v refinanciranju preko Tovarne zdravil K.

d.d., za katero naj bi tožeča stranka, ki se ukvarja z mednarodno

špedicijo, opravljala prevoze, je sodišče prve stopnje v obrazložitvi

sodbe pravilno opozorilo na povezanost trditvenega in dokaznega

bremena. Stranke morajo navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje

zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo

(1. odstavek 7. člena ZPP), stranka pa mora navesti tudi dejstva in

dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen

ZPP). Tožeča stranka je v postopku zatrjevala le, da ni bila

generalni opremljevalec tožene stranke, da pogodba o sodelovanju

oziroma opremljanju ni bila nikoli podpisana in da tožeča stranka ni

nikoli naročila storitev reklamiranja, reklamiranje blagovne znamke

UHL SPORT pa je bila samovoljna odločitev tožene stranke; blago je

bilo po njenih trditvah toženi stranki dobavljeno po njenem naročilu

(vloga z dne 16.9.2004), račun tožene stranke pa je konstrukt tožene

stranke (vloga z dne 14.10.2004). Glede na take trditve se je sodišče

prve stopnje pravilno osredotočilo na vprašanje, kakšno pogodbo sta

pravdni stranki sklenili. V zvezi s presojo vsebine pravnega razmerja

med strankama naj bo uvodoma ponovljeno tisto, kar je pravilno

obrazložilo že sodišče prve stopnje: Sponzorske pogodbe zakon ne

ureja, torej se za njeno sklenitev ne zahteva nikakršna oblika (1.

odstavek 51. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Ker

nobena od strank ni trdila, da bi bila pisna pogodba podpisana s

strani obeh strank, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali

sta se pogodbeni stranki sporazumeli o bistvenih sestavinah pogodbe

(15. člen OZ). S sponzorsko pogodbo se sponzor zaveže sponzorirati

določen dogodek (prireditev) ali določen subjekt (športnika, društvo,

klub) s sredstvi v naravi (opremo, stvarmi ali storitvami) ali v

denarju, sponzoriranec pa se zaveže izvesti določene aktivnosti

(reklamiranje sponzorja na tekmah in drugih prireditvah, tekmovalnih

dresih, panojih, reklamnih materialih). Tožena stranka je že v

ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine

zatrdila obstoj teh bistvenih sestavin sponzorske pogodbe, to

potrdila v nadaljnjih vlogah, obstoj zatrjevanih dejstev pa so

potrdile tudi vse zaslišane priče (razen R.Z., ki pa ni sodelovala

pri dogovarjanjih). Prav tako so potrdile, da sta svojo obveznost po

tej pogodbi izpolnili tako tožeča stranka (dobava opreme) kot tudi

tožena (reklamirala sponzorja oziroma ustrezno blagovno znamko).

Direktor tožeče stranke J.P. je res izpovedal, da je s sponzorsko

pogodbo zasledoval tudi lastni interes v obliki refinanciranja preko

Tovarne zdravil K. d.d. in da tožena stranka ni izpolnila teh svojih

obveznosti iz naslova refinanciranja. Sponzorska pogodba bi sicer

lahko poleg obveznosti reklamiranja vsebovala tudi druge obveznosti

ali aktivnosti sponzoriranca, vendar pa ob pomanjkanju trditvene

podlage, da je bila to bistvena sestavina pogodbe, sodišče ni bilo

dolžno samo na podlagi izpovedbe direktorja tožeče stranke

ugotavljati dejstva, ki jih tožeča stranka sploh ni zatrjevala. V

obravnavanem primeru namreč ne gre za situacijo iz 2. odstavka 7.

člena ZPP, ko je to izjemoma dopustno. Enako velja glede ugovora, da

pogodba v pretežnem delu (glede refinanciranja) ni bila realizirana,

in očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje kljub temu, da je tožena

stranka umaknila dokaz z zaslišanjem priče D.G., ta dokaz izvesti.

Tudi dokazov namreč sodišče ne izvaja po uradni dolžnosti. Če je

tožeča stranka menila, da bo predlagana priča izpovedovala tudi o

dejstvih, ki jih je zatrjevala sama, bi lahko po umiku tega dokaznega

predloga s strani tožene stranke pričo predlagala sama sklicujoč se

na 2. odstavek 286. člena ZPP. Tega pa ni storila. Pritožbeno sodišče

tako sodi, da niti zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega

postopka niti tiste, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2.

odstavek 350. člena ZPP) niso podane, na podlagi izvedenih dokazov pa

je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da sta pravdni

stranki dosegli soglasje o bistvenih sestavinah pogodbe (15. člen

OZ), ki po svoji vsebini predstavlja sponzorsko in ne prodajno

pogodbo. Ker pisna oblika ni pogoj za veljavno sklenitev pogodbe (1.

odstavek 51. člena OZ), je odveč obširno pritožbeno poudarjanje, da

do podpisa pisne pogodbe ni prišlo, pojasnjeno pa je bilo že tudi, da

poudarjanje vzroka za to zaradi pomanjkljive trditvene podlage ne

more biti relevantno, saj je ustrezne dejanske navedbe tožeča stranka

v bistvu podala šele v pritožbi, kar pa ni dopustno (1. odstavek 337.

člena ZPP). Tudi ni utemeljeno poudarjanje, da vrednost dobavljenega

blaga tožeče stranke kaže na nesorazmernost sponzorske pogodbe v

primerjavi z aktivnostmi reklamiranja tožene stranke. Na eni strani

zato, ker te trditve predstavljajo pritožbeno novoto (1. odstavek

337. člena ZPP), na drugi strani pa zato, ker sponzorska pogodba

kljub temu, da je dvostransko obvezna, vzajemna in komutativna ne

predpostavlja nujno tudi enakovrednosti dajatev obeh strank, saj gre

lahko tudi le za delno odplačno pogodbo. Tudi ugovor višini nasprotne

terjatve tožene stranke predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (1.

odstavek 337. člena ZPP). Sicer pa je sodišče višino terjatve tožene

stranke ugotovilo na podlagi listin - računa tožene stranke in

izpovedb prič - da so se medsebojne terjatve knjigovodsko zapirale.

Glede na ugotovljeno poslovno razmerje med pravdnima strankama pa je

tudi neutemeljena trditev pritožbe o fiktivnosti računa tožene

stranke oziroma o tem, da sploh nikoli ni obstajal. Neutemeljena pa

je tudi pritožba zoper odločitev o stroških postopka. Sodišče prve

stopnje je v obrazložitvi navedlo podlago svoje odločitve - 1.

odstavek 154. člena ZPP, po katerem mora stranka, ki v pravdi ne

uspe, nasprotni stranki povrniti stroške. Ni torej utemeljena trditev

pritožbe, da sodišče ni pojasnilo, zakaj je toženi stranki priznalo

pravdne stroške. Res pa sodišče prve stopnje v obrazložitvi te svoje

odločitve ni podrobneje navedlo, katere stroške je priznalo toženi

stranki in za katera opravila. Vendar pa je odločitev sodišča prve

stopnje kljub temu mogoče preizkusiti, saj je stroške toženi stranki

odmerilo po njeni opredeljeni zahtevi (stroškovniku), iz katere pa je

mogoče natančno ugotoviti, za katera procesna dejanja je toženi

stranki priznalo stroške in v kakšni višini. Pritožbeno sodišče je

tako ugotovilo, da je pritožba tožeče stranke neutemeljena, saj niso

podani razlogi, ki jih uveljavlja in tudi ne razlogi, na katere mora

paziti po uradni dolžnosti. Zato jo je zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).