VSL sodba in sklep I Cp 1342/2005 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 6. in 7.

točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje. Pritožba zoper 3. točko izreka se zavrne in

se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o

pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Res je bil v letu 1984 na posvetovanju civilnih in gospodarskih

oddelkov Zveznega sodišča, Vrhovnega vojaškega sodišča ter vrhovnih

sodišč republik in avtonomnih pokrajin bivše SFRJ v zvezi z uporabo

219. člena ZOR in 38. člena ZTLR sprejet sklep, da se določba 219.

člena ZOR o uporabi tuje stvari v svojo korist uporablja le za tiste

primere, ko se stvar spremeni v nekaj drugega ali preneha obstajati.

Vendar pa je bila taka razlaga kasneje opuščena in sodna praksa se je

ustalila na stališču, da je tožbeni zahtevek, kot ga v obravnavanem

primeru uveljavlja tožeča stranka, obligacijski in temelji na

določbah o neupravičeni pridobitvi, konkretno 219. členu ZOR (sodba

Vrhovnega sodišča RS II Ips 593/2003 in v njej citirane številne

druge odločbe tega sodišča). Tožena stranka je z nasprotnim

podrejenim tožbenim zahtevkom zahtevala povrnitev vlaganj v

nepremičnino, tožeča stranka pa se je njenemu tožbenemu zahtevku

upirala med drugim tudi zato, ker opravljene investicije ne pomenijo

povečanja vrednosti nepremičnine in niso koristne za tožečo stranko.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča napačno štelo

začetek teka zastaralnega roka. Tako 215. člen ZOR kot 38. člen in

40. člen ZTLR kot relevanten trenutek določajo trenutek vrnitve

oziroma izročitve stvari lastniku. Šele tedaj ima pridobitelj tudi na

razpolago vse elemente, na podlagi katerih lahko opredeli višino

svojega zahtevka - koliko pomenijo koristni stroški povečanje

vrednosti stvari ob vrnitvi (215. člen ZOR in 4. odstavek 38. člena

ZTLR) in koliko so koristni stroški osebno koristni za lastnika (5.

odstavek 39. člena ZTLR).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe in

nasprotne tožbe (1. in 2. točka izreka), delno ugodilo tožbenemu

zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožeči plača 1.262.870,00 SIT

z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka), v presežku pa je

tožbeni zahtevek zavrnilo (4. točka izreka). Zavrnilo je primarni

tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za ugotovitev solastniškega

deleža tožene stranke na nepremičninah, vpisanih v vl. št. 386 k. o.

U. (5. točka izreka) in tudi podrejeni tožbeni zahtevek, da je tožeča

stranka dolžna plačati toženi 8.397.202,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi (6. točka izreka). Toženi stranki je še naložilo, da tožeči

stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 25.025,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi (7. točka izreka). Zoper 3., 6. in 7.

točko izreka sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi

zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava. Sodišče prve stopnje je odločitev pod 3. točko

izreka oprlo na določilo 219. člena Zakona o obligacijskih razmerjih

(v nadaljevanju ZOR), kar je pravno napačno. V sodni praksi je že od

leta 1984 sprejeto stališče, da je pod uporabo tuje stvari v smislu

tega člena ZOR treba razumeti takšno uporabo stvari, pri kateri se ta

spremeni v nekaj drugega ali preneha obstajati. Stanovanjski objekt

se ni spremenil v nekaj drugega in tudi ni prenehal obstajati. V tem

primeru bi pogojno prišla v poštev uporaba tuje stvari iz 2. odstavka

38. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v

nadaljevanju ZTLR), po katerem dobroverni posestnik ni dolžan plačati

nadomestila za takšno uporabo stvari, in sicer za čas, dokler je bil

dobroveren. Tožeča stranka tekom postopka ni izkazala oziroma ni niti

zatrjevala tega odločilnega dejstva, namreč, da tožena stranka ni

bila dobroverna, še manj pa, da gre za njeno stvar. Zato je zahtevek

tožeče stranke neutemeljen. Tudi pri zavrnitvi podrejenega zahtevka

tožene stranke iz nasprotne tožbe je bilo zmotno uporabljeno

materialno pravo. V 38. členu ZTLR je določeno, da ima dobroverni

posestnik pravico do povračila stroškov, potrebnih za vzdrževanje

stvari. Dobroverni posestnik lahko zahteva povrnitev koristnih

stroškov v tolikšni meri, kolikor se je vrednost stvari povečala.

Potrebne in koristne stroške je lastnik dolžan povrniti dobrovernemu

posestniku v tolikšni meri, kolikor ti stroški niso zajeti s

koristmi, ki jih je dobil od stvari. Dobroverni posestnik ima pravico

pridržati stvar, dokler mu niso povrnjeni potrebni in koristni

stroški, ki jih je imel v zvezi z njenim vzdrževanjem, terjatev pa

zastara v treh letih od dneva izročitve stvari. To pa pomeni, da

terjatev tožene stranke po nasprotni tožbi ob njeni vložitvi še ni

zastarala, saj takrat zastaranje sploh še ni začelo teči.

Nepremičnina je bila tožeči stranki izročena v letu 2004.

Nesprejemljivo in v nasprotju z zakonom je stališče sodišča prve

stopnje, da naj bi povračilna terjatev tožene stranke po nasprotni

tožbi zapadla ob zahtevku tožeče stranke za vrnitev stvari, saj to v

ZTLR ni določeno in takšna razlaga v bistvu pomeni širitev sicer

povsem jasnega zakonskega določila, kar ni dopustno. S tem v zvezi

tožena stranka ponovno opozarja na tisto določilo 38. člena ZTLR, ki

ji daje pravico pridržati stvar, dokler ji niso povrnjeni potrebni in

koristni stroški, ki jih je imela z njenim vzdrževanjem in je tudi

zato jasno, da njen zahtevek ni mogel zastarati ob vložitvi nasprotne

tožbe. V zvezi z zastaranjem njene terjatve tožena stranka podrejeno,

če ne bo sprejeto pravno naziranje, da terjatev iz nasprotnega

tožbenega zahtevka ni zastarala, opozarja na 339. člen ZOR, po

katerem se lahko dolg pobota za zastarano terjatvijo, če takrat, ko

so se stekli pogoji za pobot, terjatev še ni bila zastarana. Pogoji

za pobot so se stekli, ko sta terjatvi obeh strank zapadli oziroma,

ko je zapadla kasnejša od njiju. Glede na stališče sodišča prve

stopnje o zapadlosti terjatve tožene stranke in zapadlosti terjatve

tožeče stranke terjatev tožene stranke po nasprotni tožbi ni

zastarala in bi moralo sodišče prve stopnje terjatvi pravdnih strank

vsaj do višine tožeči stranki prisojenega zneska pobotati. Predlaga,

da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni

zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, podrejenemu zahtevku po

nasprotni tožbi pa ugodi. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki

nanjo ni odgovorila. Pritožba je delno utemeljena. Res je bil v letu

1984 na posvetovanju civilnih in gospodarskih oddelkov Zveznega

sodišča, Vrhovnega vojaškega sodišča ter vrhovnih sodišč republik in

avtonomnih pokrajin bivše SFRJ v zvezi z uporabo 219. člena ZOR in

38. člena ZTLR sprejet sklep, ki ga citira pritožba. Vendar pa je

bila taka razlaga kasneje opuščena in sodna praksa se je ustalila na

stališču, da je tožbeni zahtevek, kot ga v obravnavanem primeru

uveljavlja tožeča stranka, obligacijski in temelji na določbah o

neupravičeni pridobitvi, kon kretno 219. členu ZOR (sodba Vrhovnega

sodišča RS II Ips 593/2003 in v njej citirane številne druge odločbe

tega sodišča). Čeprav se je toženec vselil v stanovanjski objekt s

soglasjem tožeče stranke, pa je bilo to po ugotovitvah sodišča prve

stopnje dano v pričakovanju sklenitve glavne - menjalne pogodbe, do

katere pa kasneje ni prišlo, ker je toženec prodal predmet menjave

(svojo garsonjero). Podlaga za njegovo bivanje v objektu oziroma

uporabo tuje svari je torej kasneje odpadla (4. odstavek 210. člena

ZOR), zaradi česar je dolžan tožniku nadomestiti korist, ki jo je

imel od te uporabe in ki se kaže v višini najemnine za takšno

nepremičnino. Ker je sodišče zamudne obresti od koristi v skladu s

tožbenim zahtevkom priznalo od dneva vložitve zahtevka, se sodišču

prve stopnje tudi v okviru presoje utemeljenosti tega dela zahtevka

ni bilo treba ukvarjati s toženčevo nepoštenostjo (214. člen ZOR). Ni

pa res, kot trdi pritožba, da tožeča stranka med postopkom ni

zatrjevala in ne izkazala, da gre za njeno stvar. Tožeča stranka je

vse to zatrjevala, sodišče prve stopnje pa je pregledalo izpisek iz

zemljiške knjige in tožniku, ki je bil, kot ugotavlja sodišče prve

stopnje, ob sojenju še vedno vpisan kot lastnik nepremičnine,

priznalo uporabnino le za čas od toženčeve vselitve do 22.5.1996, ko

je tudi sam prodal nepremičnino tretjemu, ki pa se še ni vpisal v

zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je torej o tožbenem zahtevku

odločilo na pravilni materialnopravni podlagi in je zato pritožba

tožene stranke v delu, ki izpodbija odločitev sodišča, vsebovano v 3.

točki izreka sodbe, neutemeljena, saj sodba v tem delu tudi ni

obremenjena s kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po

uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jo

je torej v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v

3. točki izreka. Pač pa pritožbeno sodišče sodi, da tožena stranka

utemeljeno izpodbija odločitev o podrejenem nasprotnem tožbenem

zahtevku (6. točka izreka sodbe). Sodišče prve stopnje je ta zahtevek

zavrnilo zaradi zastaranja, pri čemer je začetek zastaralnega roka

štelo od vložitve tožnikove tožbe za vrnitev stvari, citiralo pa je

določili 215. člena ZOR in 39. člena ZTLR. Vendar pa pritožbeno

sodišče sodi, da je ti dve določili uporabilo napačno, zaradi česar

je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka je z

nasprotnim podrejenim tožbenim zahtevkom zahtevala povrnitev vlaganj

v nepremičnino, tožeča stranka pa se je njenemu tožbenemu zahtevku

upirala med drugim tudi zato, ker opravljene investicije ne pomenijo

povečanja vrednosti nepremičnine in niso koristne za tožečo stranko.

Sodišče prve stopnje, ki je sicer citiralo materialnopravna določila,

na podlagi katerih bi bila tožena stranka lahko upravičena do (dela)

svojih vlaganj, je po presoji pritožbenega sodišča napačno štelo

začetek teka zastaralnega roka. Tako 215. člen ZOR kot 38. člen in

40. člen ZTLR kot relevanten trenutek določajo trenutek vrnitve

oziroma izročitve stvari lastniku. Šele tedaj ima pridobitelj tudi na

razpolago vse elemente, na podlagi katerih lahko opredeli višino

svojega zahtevka - koliko pomenijo koristni stroški povečanje

vrednosti stvari ob vrnitvi (215. člen ZOR in 4. odstavek 38. člena

ZTLR) in koliko so koristni stroški osebno koristni za lastnika (5.

odstavek 39. člena ZTLR). Ker je bila nepremičnina po navedbah tožene

stranke (in tudi tožeče na naroku 1.9.2004) vrnjena tožeči stranki

šele leta 2004, tožbeni zahtevek za povrnitev obsega vlaganj v smislu

prej navedenih zakonskih določil še ni zastaral. Pritožbeno sodišče

tako sodi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno

pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno

(355. člen ZPP). Pritožbi zoper odločitev o podrejenem tožbenem

zahtevku in o stroških postopka je zato ugodilo, sodbo sodišča prve

stopnje v tem delu razveljavilo (6. in 7. točka izreka) in v tem

obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V

nadaljevanju postopka bo torej moralo sodišče prve stopnje ponovno

obravnavati nasprotni podrejeni tožbeni zahtevek. Zaradi ugotovitve

obsega njegove utemeljenosti pa bo moralo najprej opredeliti, kakšen

posestnik je bil toženec (dobroverni, nedobroverni), saj je od tega

odvisna višina stroškov (vlaganj), ki jih lahko (utemeljeno) zahteva.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 4.

odstavka v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP.