VSL sodba in sklep I Cp 1186/2005 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi

v 2., 3., 4., 5. in 6. točki in se zadeva v tem delu vrne sodišču

prve stopnje v novo sojenje. V preostalem se pritožbi zavrneta in se

v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (1. točki izreka) potrdi

sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških postopka v zvezi s

pritožbo se pridrži za končno odločitev.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločilo, da gre pokojni

tožnikovi ženi večji delež na skupnem premoženju od 1/2 - ne da bi

toženki v zvezi s tem vložili nasprotno tožbo - odločalo brez

postavljenega zahtevka. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev

določb pravdnega postopka, na katero pazi sodišče samo na zahtevo

stranke. Kljub jasni določbi 60. člena ZZZDR, da se v pravdi določi

le delež zakoncev na skupnem premoženju kot celoti, nato pa se to

premoženje razdeli v nenpravdnem postopku po pravilih, ki veljajo za

delitev solastnine, sodna praksa ves čas omogoča, da (bivši) zakonec

z zahtevkom za ugotovitev obstoja solastninske pravice oziroma z

zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, izročitev stvari

ali z obligacijskim zahtevkom za izplačilo protivrednosti svojega

deleža na skupnem premoženju doseže delitev skupnega premoženja že v

pravdnem postopku. Praviloma sodišča to dopuščajo, če to upravičujejo

posebne okoliščine in če nasprotna stranka temu ne nasprotuje. V

primeru, ko nasprotna stranka temu nasprotuje, pa sodišče lahko

odloči le o deležu zakoncev na skupnem premoženju kot celoti. Druga

toženka je že v odgovoru na tožbo izrecno nasprotovala delitvi stvari

v pravdi, sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo in je tožnikovemu

zahtevku, naj se skupno premoženje razdeli tako, da se ugotovi že kar

solastninska pravica na posameznih stvareh, ugodilo kljub njenemu

izrecnemu nasprotovanju. Sodišče prve stopnje na ugovor druge toženke

ni odgovorilo, ker je zmotno ocenilo, da ni pravno pomemben. S tem je

zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14.

točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

V zapuščinskem postopku po pokojni Z.Č.V. je njen mož S.V. zatrjeval,

da stanovanje štev. 23 v pritličju stanovanjske stavbe na M. 18 v

Ljubljani, osebni avtomobil Renault Megane 1,6 E RN - clasic in

denarna sredstva na računu pri Novi Ljubljanski banki in Bank Austria

spadajo v skupno premoženje zakoncev in mu zato pripada 1/2 delež na

tem premoženju v skladu z zakonsko domnevo in torej ne spada v

zapuščino po pokojni ženi. Ker je bilo med dediči to dejstvo sporno,

je zapuščinsko sodišče tožnika napotilo na pravdo. Tako je tožnik s

tožbo z dne 12.1.2001 od sodišča zahteval, naj razsodi, da zgoraj

navedeno premoženje spada v skupno premoženje in da ima polovični

delež na tem premoženju, istočasno pa je predlagal tudi že delitev

skupnega premoženja v pravdi tako, da pridobi na posameznih stvareh,

ki spadajo v skupno premoženje, polovični solastninski delež in mu

morata zato toženki - hčerki pokojne žene izstaviti listine za vpis

solastninske pravice na stanovanju, avtu in denarju. Dne 18.4.2002 je

prva toženka vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, naj

sodišče ugotovi, da v zapuščino po pokojni materi spada tudi znesek

400.000,00 SIT in polovica osebnega vatomobila Seat Ibiza 1,2

Special. Sodišče prve stopnje je to tožbo vpisalo pod opr. št. P

1142/2002-I in odločilo, da se nasprotna tožba ne dopusti, ker je

vrednost spornega predmeta označena na 1,000.000,00 SIT in je za

odločanje o sporu pristojno okrajno sodišče. Odredilo je, da se

zadeva odstopi v obravnavo okrajnemu sodišču, vendar odredba ni bila

izvršena, tako da je spis še vedno priložen tej zadevi. Sodišče prve

stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sporno premoženje res

spada v skupno premoženje tožnika in njegove pokojne žene, da pa

tožnikov delež na tem premoženju znaša le 1/10, delež pokojne žene pa

9/10, toženkama pa je naložilo tudi izstavitev ustrezne listine za

vpis solastninske pravice v višini 1/10 na posameznih stvareh iz

skupnega premoženja. Zoper takšno odločitev se pritožujeta tožnik in

druga toženka. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe sodišča prve.

Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je

ugotovilo, da tožnik in pokojna žena pred sklenitvijo zakonske zveze

nista živela v zunajzakonski skupnosti. V pritožbi navaja izpovedi

prič in strank, ki po njegovi oceni potrjujejo, da sta živela v

zunajzakonski skupnosti. Meni, da je sodišče tudi napačno ocenilo, da

tožnik ni imel nobenih prihrankov in da je imel ves čas nižje dohodke

kot pokojna žena. Poudarja, da je zlasti v obdobju od leta 1989 do

1991 zaslužil bistveno več kot pokojna žena, saj je bil oficir z

dokončano vojaško akademijo. Opozarja, da je sodišče prve stopnje

tudi napačno ocenilo, kolikšni so bili njegovi prihodki, ko je po

sklenitvi zakonske zveze delal na Sorici. Tožnik pa v pritožbi tudi

opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno

pravo, saj iz določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o zakonski

zvezi in družinskih razmerjih izhaja, da se pri delitvi skupnega

premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka,

zakonca pa lahko dokažeta, da sta prispevala k skupnemu premoženju v

drugačnem razmerju. Zato bi morali toženki, če sta hoteli dokazati,

da je imela pokojna mati večji delež na skupnem premoženju od 1/2, to

uveljavljati z nasprotno tožbo in tudi dokazati svoje trditve.

Toženki tega nista storili, zato tožnik meni, da sodišče prve stopnje

na podlagi njegovega tožbenega zahtevka ne bi smelo odločiti, da je

bil delež pokojne žene na skupnem premoženju večji od 1/2. Meni tudi,

da sodišče v prid večjemu deležu pokojne žene ne bi smelo šteti

dejstva, da je bila ona imetnica stanovanjske pravice. Zato tožnik

predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo

spremeni tako, da v točki 2 in delno v točki 1 v celoti oziroma v

pretežni meri ugodi tožbenemu zahtevku in toženkama naloži plačilo

pravdnih stroškov. Poudarja tudi, da je sodišče prve stopnje napačno

odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov, saj je za odločitev

bistvenega pomena, da je dokazal, da sporno premoženje spada v skupno

premoženje. Zoper sodbo sodišča prve stopnje pa se pritožuje tudi

druga toženka in sicer zoper tisti del odločitve, v katerem je

sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo. Meni, da je sodišče napačno

uporabilo materialno pravo, saj bi moralo - če je ugotovilo, da je

bilo stanovanje plačano iz prihrankov pokojnice - odločiti, da

stanovanje v celoti predstavlja posebno premoženje pokojne. Meni

tudi, da je sodišče upoštevajoč ugotovitve, tožniku prisodilo

previsok delež na skupnem premoženju. Meni, da bi moralo upoštevati,

da je brat pokojnice kot darilo njej, odpustil dolg iz posojila za

nakup avtomobila. Druga toženka poudarja tudi, da sodišče prve

stopnje ni odgovorilo na ugovore toženk, da poleg premoženja,

navedenega v tožbi, v skupno premoženje spadata tudi avto in denarna

sredstva iz nasprotne tožbe. Poudarja, da deleža na skupnem

premoženju ni mogoče določati, dokler ni ugotovljen njegov obseg.

Meni tudi, da za dajatveni zahtevek tožnik nima pravnega interesa,

zato bi sodišče prve stopnje moralo njegov tožbeni zahtevek v tem

delu zavreči, ali zavrniti, saj zanj v materialnem pravu ni pravne

podlage. Predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano

sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in plačilo

stroškov naloži tožniku. Pritožba tožnika je v celoti, pritožba druge

toženke pa je delno utemeljena. Višje sodišče uvodoma poudarja, da so

dediči nerazdeljene zapuščine v sporih z upniki zapustnika nujni

enotni sosporniki. Ker je mogoče pri enotnem sosporništvu spor rešiti

samo na enak način za vse sospornike in se ti štejejo za enotno

pravdno stranko, potem se morajo pravdna dejanja, ki so načelno

koristna za vse sospornike, raztezati tudi na druge sospornike

(primerjaj N. Betetto, Pogostejši problemi enotnega in nujnega

sosporništva, Pravosodni bilten št. 3/2001). Tako se šteje, da sta

pritožbo vložili obe toženki, čeprav je pritožbo vložila le druga

toženka. Tožnik je od sodišča zahteval, naj ugotovi, da v skupno

premoženje spada stanovanje, osebni avto in denar in da velja

zakonska domneva, da ima na tem skupnem premoženju 1/2 delež. Sodišče

prve stopnje je ugotovilo, da navedeno premoženje res spada v skupno

premoženje tožnika in njegove pokojne žene in s to ugotovitvijo se na

podlagi prvega odstavka 59. člena Zakon o zakonski zvezi in

družinskih razmerjih (Ur.l. RS, št. 69/04, v nadaljevanju ZZZDR)

vzpostavi domneva, da sta deleža zakoncev enaka. Res je, na kar

opozarja tožnik v pritožbi, da mora zakonec (ali njegovi pravni

nasledniki), če želi, da sodišče odloči, da je njegov delež večji od

polovice, vložiti nasprotno tožbo. Ugovor ne zadošča, ker je sodišče

vezano na postavljen tožbeni zahtevek (primerjaj s pravnim mnenjem,

objavljenim v Poročilu o sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike

Slovenije, št. II/92, str. 18). Le v primeru, ko je kot lastnik

celotne nepremičnine v zemljiški knjigi vpisan le toženi zakonec,

tožeči pa zatrjuje, da le ta nepremičnina spada v skupno premoženje,

lahko toženi zakonec večji delež na takšni nepremičnini uveljavlja le

z ugovorom in mu ni treba vložiti nasprotne tožbe, saj je lastninska

pravica na nepremičnini že v celoti vpisana nanj. Zato lahko le v tem

primeru sodišče na podlagi njegovega ugovora odloči, da gre tožniku

manjši delež od 1/2. Sodišče prve stopnje je s tem, ko je odločilo,

da gre pokojni tožnikovi ženi večji delež na skupnem premoženju od

1/2 - ne da bi toženki v zvezi s tem vložili nasprotno tožbo -

odločalo brez postavljenega zahtevka. S tem je zagrešilo absolutno

bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pazi sodišče

samo na zahtevo stranke. (tretji odstavek 350. člena Zakona o

pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 36/04, v nadaljevanju ZPP). Če

sodišče ugotovi, da je bil s sodbo prve stopnje prekoračen tožbeni

zahtevek, sodišče druge stopnje glede na naravo prekoračitve

tožbenega zahtevka s sklepom razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in

mu po potrebi vrne v ponovno sojenje (357. člen ZPP). Druga toženka v

pritožbi opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do

trditev toženk, da v skupno premoženje pravdnih strank spada tudi

drugo premoženje in zato deleža na skupnem premoženju ne bi smelo

določati, dokler ni znan njegov obseg, da pa tudi sodišče ne bi smelo

ugoditi dajatvenemu zahtevku tožnika, ker zanj ni podlage v

materialnem pravu. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v

drugem odstavku 51. člena določa, da je premoženje, ki ga zakonca

pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno

premoženje. Zakon nato v 58. členu določa, da se skupno premoženje

razdeli, če zakonska zveza preneha ali se razveljavi. V času trajanja

zakonske zveze se skupno premoženje lahko razdeli po sporazumu ali na

zahtevo enega ali drugega zakonca.V 60. členu ZZZDR pa je določeno,

da se zakonca lahko sama sporazumeta o višini deležev na skupnem

premoženju ali pa zahtevata, da določi sodišče ta delež. Po

ugotovitvi deležev na skupnem premoženju, se to na predlog zakoncev

deli po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine. Razdružitev

skupnega premoženja zato v skladu s citirano določbo praviloma poteka

tako, da zakonec v pravdnem postopku na podlagi 60. člena ZZZDR od

sodišča zahteva, naj - po predhodni ugotovitvi, kaj spada v skupno

premoženje - določi delež na tem skupnem premoženju kot celoti. To

premoženje pa je celota premoženjskih pravic, tako

obligacijskopravnih, kot tudi stvarnopravnih. Potem, ko je v pravdnem

postopku določen delež, pa se to skupno premoženje razdeli v

nepravdnem postopku in šele v nepravdnem postopku se stvari iz

skupnega premoženja lahko razdelijo, tako, da vsak od zakoncev prejme

v izključno last posamezne stvari iz skupnega premoženja v vrednosti

svojega deleža na skupnem premoženju, lahko pa tudi tako, da bivša

zakonca na teh posameznih stvareh, ki spadajo v skupno premoženje,

pridobita solastninski delež (primerjaj Z. Strajnar, Nekateri

problemi v zvezi z uveljavljanjem deleža na skupnem premoženju,

Pravosodni bilten, št. 1/2004, str. 37. in nsl.). Kljub jasni določbi

60. člena ZZZDR, da se v pravdi določi le delež zakoncev na skupnem

premoženju kot celoti, nato pa se to premoženje razdeli v nepravdnem

postopku po pravilih, ki veljajo za delitev solastnine, sodna praksa

ves čas omogoča, da (bivši) zakonec z zahtevkom za ugotovitev obstoja

solastninske pravice oziroma z zahtevkom na izstavitev

zemljiškoknjižne listine, izročitev stvari ali z obligacijskim

zahtevkom za izplačilo protivrednosti svojega deleža na skupnem

premoženju doseže delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku.

Praviloma sodišča to dopuščajo, če to upravičujejo posebne okoliščine

(tako odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips

22/98, Zbirka odločb 1999, str. 388) in če nasprotna stranka temu ne

nasprotuje. V primeru, ko nasprotna stranka temu nasprotuje, pa

sodišče lahko odloči le o deležu zakoncev na skupnem premoženju kot

celoti. Nasprotna stranka je namreč utemeljeno zainteresirana, da se

delitev opravi v skladu z določbami ZNP, tako da se premoženje tudi

fizično razdeli in prejme vsak od zakoncev v izključno last posamezne

stvari iz skupnega premoženja, v vrednosti svojega deleža na skupnem

premoženju - torej tako, da sploh ni več solastnine na posamezni

stvari. Druga toženka je že v odgovoru na tožbo (list. št. 19)

izrecno nasprotovala delitvi stvari v pravdi, sodišče prve stopnje

tega ni upoštevalo in je tožnikovemu zahtevku, naj se skupno

premoženje razdeli tako, da se ugotovi že kar solastninska pravica na

posameznih stvareh, ugodilo kljub njenemu izrecnemu nasprotovanju.

Sodišče prve stopnje na ugovor druge toženke ni odgovorilo, ker je

zmotno ocenilo, da ni pravno pomemben. S tem je zagrešilo absolutno

bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega

odstavka 339. člena ZPP. Višje sodišče je tako obema pritožbama delno

ugodilo in je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo

izpodbijano sodbo v 2., 3., 4., 5. in 6. točki in zadevo vrnilo

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Druga toženka je v pritožbi

zatrjevala, da je napačna odločitev, da stanovanje spada v skupno

premoženje tožnika in pokojne žene, ker je bilo kupljeno izključno iz

njenih prihrankov. Pritožba je v tem delu neutemeljena. Sodišče prve

stopnje ni ugotovilo, da je bilo stanovanje kupljeno izključno iz

prihrankov pokojne žene, ampak da je bilo kupljeno tudi iz njenih

prihrankov. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da

stanovanje spada v skupno premoženje. Pri ugotavljanju velikosti

deležev na skupnem premoženju sodišče v skladu z drugim odstavkom 59.

člena ZZZDR upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, ampak tudi druge

okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu,

varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev

premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi,

ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Tako sodišče upošteva

tudi, če zakonec del svojega posebnega premoženja prelije v skupno

premoženje. Vendar se ta vlaganja zakonca pri nastajanju skupnega

premoženja nikoli ne sme presojati ločeno, po posameznih stvareh,

temveč skupaj z drugimi okoliščinami pri deležu na premoženju kot

celote (primerjaj z odločbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije,

opr. št. II Ips 56/94). Ugotovitev, da je pokojnica imela lastne

prihranke pred sklenitvijo zakonske zveze, ki jih je vložila v nakup

stanovanja tako lahko - kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje

- vpliva le na njen večji delež na celotnem skupnem premoženju, ni pa

mogoče stanovanja obravnavati ločeno in ji zato na stanovanju

priznati kar večji solastninski delež. Celovitost presoje narekuje

enotno obravnavanje celotnega skupnega premoženja in določitev

enotnega deleža na premoženju kot celoti. Neutemeljena je tudi

pritožba tožnika, ker meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, da je

bilo sporno premoženje pridobljeno tudi že med trajanjem

zunajzakonske skupnosti. Sporno je bilo namreč dejstvo, ali so bili

prihranki, ki so bili vloženi v stanovanje pridobljeni že med

trajanjem zakonske zveze in je zato napačna ugotovitev, da gre le za

prihranke pokojnice, ki lahko pogojujejo njen večji delež na skupnem

premoženju. Vendar kot je bilo to že povedano, je to vprašanje

velikosti deležev, v to vprašanje pa sploh sodišče prve stopnje ne bi

smelo posegati, če ni bila vložena nasprotna tožba. Višje sodišče je

zato pritožbi obeh pravdnih strank zoper 1. točko izpodbijane sodbe

zavrnilo in je na podlagi 353. člena ZPP v tem delo potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je sporno premoženje skupno

premoženje, se kot rečeno samodejno vzpostavi zakonska domneva iz

prvega odstavka 59. člena ZZZDR, da sta deleža zakoncev na tem

premoženju enaka. Tožnik je torej s trenutkom, ko je sodišče

ugotovilo, da gre res za skupno premoženje, dokazal utemeljenost

svojega tožbenega zahtevka v celoti. Ob pravnomočni ugotovitvi, da to

premoženje spada v skupno premoženje, bo moralo zapuščinsko sodišče

upoštevati, da 1/2 delež (ne pa 1/2 solastninski delež) na tem

skupnem premoženju ne spada v zapuščino. Če hočeta toženki doseči

odločitev, da je njuna pokojna mati k skupnemu premoženju prispevala

več kot polovični delež, morata vložiti nasprotno tožbo in

utemeljenost zahtevka tudi dokazati. Če pa bosta toženki z nasprotno

tožbo uveljavljali materin večji delež na skupnem premoženju, pa bo

moralo sodišče prve stopnje oceniti, ali sta dokazali, da je njuna

pokojna mati k povečanju skupnega premoženja prispevala večji delež.

Višje sodišče le opozarja, da ugodnost pri privatizacijskem odkupu

stanovanja, katere je bil deležen le eden od zakoncev, ne more

vplivati na njegov večji delež v razmerju do drugega zakonca

(primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II

Ips 301/2001). Kot rečeno, mora sodišče pri ugotavljanju obsega

skupnega premoženja zajeti vse premoženje. Zato bi bilo morda - če

bosta toženki vložili nasprotno tožbo - za čimprejšnjo razrešitev

spornega razmerja koristno, ko bi sodišče prve stopnje kljub že

pravnomočnemu drugačnemu sklepu, združilo v skupno obravnavanje to

pravdo in pravdo, v kateri je prva toženka s tožbo zahtevala, naj

sodišče ugotovi da v zapuščino po pokojni materi spada tudi znesek

400.000,00 SIT in polovica osebnega avtomobila Seat Ibiza 1,2

Special. S takšnim zahtevkom dejansko zahteva od sodišča, naj

ugotovi, da te stvari spadajo v skupno premoženje in velja zakonska

domneva, da je delež pokojnice na skupnem premoženju 1/2 in da se to

premoženje tudi razdeli tako, da pridobi pokojnica na posameznih

stvareh 1/2 solastninski delež, ta pa torej spada v zapuščino. Če

toženki nasprotne tožbe ne bosta vložili, pa bo moralo sodišče prve

stopnje oceniti, ali nasprotovanje toženk, da se skupno premoženje

razdeli že v pravdi, dopušča odločanje o tožbenem zahtevku pod točko

2., s katero tožnik ne zahteva ugotovitev, da ima 1/2 delež na

skupnem premoženju kot celoti, ampak zahteva že ugotovitev

solastninske pravice na posameznih stvareh, ki spadajo v skupno

premoženje in izstavitev listin - in ali ni treba zaradi

nasprotovanja tožene stranke takšen tožbeni zahtevek zavrniti. Zakon

o pravdnem postopku v tretjem odstavku 165. člena določa, da sodišče

pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo za končno

odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero, je bila pritožba

vložena.