VSL sklep III Cp 5361/2005 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklepa sodišča prve stopnje.

Drugi upnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V odredbo o prodaji je sodišče prve stopnje delno prepisalo zakonski

tekst 3. odstavka 185. člena ZIZ delno pa se je na to zakonsko

določilo le sklicevalo, vendar odredba zaradi tega ni nejasna.

Nasprotno, jasno je, da odredba vsebuje določen v zakonu predviden

pogoj, torej, da so naštete osebe oproščene varščine le, če njihove

terjatve dosegajo varščino in če se da glede na njihov vrstni red in

ugotovljeno vrednost nepremičnine varščina poravnati iz kupnine. Po

tem določilu je torej treba za ugotovitev, ali je določen upnik

oproščen varščine ali ne, ugotoviti njegov vrstni red, višino njegove

terjatve in terjatev upnikov, ki so po vrstnem redu pred njim, ter

nato presoditi, ali se da glede na to varščina poravnati iz kupnine.

Upniki se namreč poplačajo po vrsti, kot so pridobili zastavno

pravico (2. odstavek 198. člena ZIZ). Sodišče ni dolžno že v odredbi

za vsakega upnika, na čigar predlog je sodišče dovolilo izvršbo,

zastavnega upnika in upnika zemljiškega dolga posebej navajati, ali

je oproščen varščine ali ne. To je dolžno šele, če se kdo od teh

upnikov želi sodelovati na dražbi kot kupec.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je dne 14.9.2005 izdalo dva sklepa o domiku. S

prvim je nepremičnino - garažni boks št. 3/K-1 v soseski BS 2/1,

parc. št. 1796, 1794/1, 1790, 1791, 1801 k.o. B., domaknilo

najboljšemu ponudniku H.L. d.o.o., z drugim pa nepremičnino - garažni

boks št. 4/K-1 v isti soseski in na istih parcelah najboljšemu

ponudniku E.P.. Zoper sklepa sta se pritožila drugi upnik in dolžnik.

Drugi upnik v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge

po 1. odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem

postopku (v nadaljevanju ZPP) in 15. členom Zakona o izvršbi in

zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Navaja, da sodišče prve stopnje

deli upnike na prvega in drugega, čeprav za tako delitev ni podlage v

ZIZ. V tem zakonu je namreč na več mestih uporabljen izraz "upnik, ki

je predlagal izvršbo" in tudi po 16. členu izraz "upnik" označuje

osebo, na zahtevo katere se vodi postopek izvršbe oziroma

zavarovanja. Upniki so ločeni na prvega, drugega itd. le, kjer se

določa vrstni red poplačila oziroma pridobitve zastavne oziroma

poplačilne pravice. Tudi v 3. odstavku 185. člena ZIZ je določeno, da

varščine ni dolžan plačati upnik, ki je predlagal izvršbo. Pritožnik

je predlagatelj izvršbe in zato zanj velja navedeno zakonsko

določilo. V odredbi o prodaji z dne 9.6.2005 je bilo navedeno, da so

varščine oproščeni upnik, na čigar predlog je sodišče dovolilo

izvršbo in zastavni upnik oziroma upnik zemljiškega dolga. V odredbi

je bilo torej jasno povedano, da je varščine oproščen tisti upnik, ki

je izvršbo predlagal in to je bil tudi S.M.. Če je sodišče štelo, da

varščine ni dolžan plačati samo tisti upnik, ki je prvi predlagal

izvršbo, bi moralo biti to iz odredbe razvidno. Odredba bi morala

biti glede tega jasna in v njej npr. navedeno, da je varščine

oproščen upnik H.L. d.o.o. ali upnik v izvršilni zadevi In 2001/00260

ali upnik, ki je prvi predlagal izvršbo, če naj bi že veljalo

stališče, zaradi katerega izvršilno sodišče pritožniku ni dovolilo

sodelovanja na javni dražbi. V odredbi je bilo nadalje navedeno, da

sta varščine oproščena upnik in zastavni upnik "pod pogoji iz 3.

odstavka 185. člena ZIZ" (pritožba očitno pomotoma citira 85. člen

ZIZ). Tudi ta določba je nepopolna in nejasna. V odredbi bi morali

biti navedeni pogoji, pod katerimi sta upnik, na čigar predlog je

sodišče dovolilo izvršbo, in zastavni upnik oproščena plačila

varščine, ne pa zgolj citirano zakonsko določilo. Izvršilno sodišče

svojo odločitev, da S.M. ni dovoljeno sodelovati na dražbi kot kupcu,

obrazlaga s tem, da če kupnine v določenem roku ne bi položil, bi

sodišče prodajo s sklepom razveljavilo, ne bi pa imelo sredstev za

poravnavo stroškov za novo prodajo in nadomesitev razlike med ceno,

doseženo pri prejšnji in pri novi prodaji. Za tako zaključevanje

sodišče ni imelo opore v spisu. Upnik S.M. se je redno udeleževal

vseh narokov v tej izvršilni zadevi, pisal urgence in bil zelo

aktiven. Imel je tudi velik interes, da bo dražba uspešna in da tudi

sam uspe kot dražitelj. Ni razloga, zaradi katerega bi lahko

obstajala domneva, da kupnine ne bi plačal. Obrazložitev sodišča zato

ni sprejemljiva, saj temelji na nerealni predpostavki. Ob tem se

postavi vprašanje, kako bi sodišče poravnalo stroške za novo prodajo

in nadomestitev razlike v ceni, če bi kot zdražitelj uspel "prvi

upnik" in ne bi plačal kupnine v določenem roku. Upnika, ki sta

sodelovala v postopku, torej nista bila enako obravnavana in je bilo

kršeno določilo 22. člena Ustave o enakem varstvu pravic v postopku

in tudi pravica do sodnega varstva po 23. členu Ustave ter načelo

pravne države po 2. členu Ustave. Na javni dražbi se je pooblaščenec

upnika H.L. d.o.o. strinjal, da kot kupec sodeluje tudi upnik S.M..

Razpolagalna pravica z dejanji v postopku je nedvomno na strani

upnikov, zato bi izvršilno sodišče tudi iz tega razloga moralo

pritožniku dovoliti sodelovanje na dražbi. Iz zapisnika o naroku z

dne 10.7.2002 je razvidno, da je bil tega dne opravljen rubež obeh

dolžnikovih garažnih boksov, zapisnik o rubežu pa ima pomen zaznambe

izvršbe. Z zaznambo izvršbe je pritožnik dobil poplačilno pravico za

svojo terjatev, ki ima glede poplačila enake učinke kot zastavna

pravica in tudi iz tega razloga pritožnik ni bil dolžan plačati

varščine. Iz zapisnikov o dražbi izhaja, da je bil garažni boks 3/K-1

dvakrat prodan, najprej na dražbi, ki se je končala ob 9.55 uri in

nato še na dražbi, ki se je končala ob 10.55, kar je razvidno iz

priloženih s sodno štampiljko opremljenih zadnjih strani zapisnikov o

obeh dražbah. Garažni boks 4/K-1 pa ni bil prodan in zato tudi ne

more biti domaknjen kupcu E.P.. Predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijana sklepa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

nov postopek v stanje, v katerem je bil, ko je pritožnik zahteval, da

sodeluje na dražbi. Pravočasnosti dolžnikove pritožbe (stran 155 in

156 spisa) pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti, ker v spisu ni

povratnic o vročitvi izpodbijanih sklepov dolžniku. Zato je njegovo

pritožbo zoper sklepa štelo za pravočasno.V njej je dolžnik navedel,

da v sklepu ni navedena cena ponudnikov oziroma cena, na podlagi

katere jima je bila nepremičnina domaknjena. Ni razvidno, kje so

kupci zvedeli za prodajo in ali je bila prodaja javno objavljena.

Domneva, da je E.P. povezana oseba in poziva sodišče, da to razišče.

Poudarja še, da prodaja ni bila transparentna. Pritožbi nista

utemeljeni. Sklep o domiku je mogoče izpodbijati zaradi kršitev

predpisov o dražbi, kršitev teh pa uveljavljata obe pritožbi, a po

stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je v

odredbi o prodaji nepremičnine pravilno določilo način in pogoje za

prodajo ter čas in kraj prodaje ter opozorilo še na nadaljnje pogoje

prodaje (181. člen in naslednji ZIZ). Med drugim je sodišče navedlo

znesek varščine (7. točka 1. odstavka 184. člena ZIZ) ter da je

položitve varščine oproščen upnik, na čigar predlog je sodišče

dovolilo izvršbo in zastavni upnik oziroma upnik zemljiškega dolga

"pod pogoji iz 3. odstavka 185. člena ZIZ." Odredbo o prodaji je

razglasilo na sodni deski ter jo vročilo strankam in drugim subjektom

v skladu z zakonom (7. odstavek 181. člena ZIZ) - zakaj naj bi bila

prodaja netransparentna, kot to trdi dolžnik, tako ni jasno. Drugi

upnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da odredba o prodaji

glede vprašanja, kdo je oproščen položitve varščine, ni bila jasna. V

odredbo je sodišče prve stopnje res delno prepisalo zakonski tekst 3.

odstavka 185. člena ZIZ delno pa se na to zakonsko določilo le

sklicevalo, vendar pa zaradi tega ni nejasna. Nasprotno, jasno je, da

odredba vsebuje določen v zakonu predviden pogoj, torej, da so

naštete osebe oproščene varščine le, če njihove terjatve dosegajo

varščino in če se da glede na njihov vrstni red in ugotovljeno

vrednost nepremičnine varščina poravnati iz kupnine. Po tem določilu

je torej treba za ugotovitev, ali je določen upnik oproščen varščine

ali ne, ugotoviti njegov vrstni red, višino njegove terjatve in

terjatev upnikov, ki so po vrstnem redu pred njim, ter nato

presoditi, ali se da glede na to varščina poravnati iz kupnine. To pa

pomeni, da je sodišče prve stopnje pravilno glede na vrstni red

ugotovilo, da je H.L. d.o.o. prvi po vrstnem redu in S.M. drugi po

vrstnem redu (glede na tak vrstni red tudi pritožbeno sodišče

označuje upnika kot prvi in drugi). Upniki se namreč poplačajo po

vrsti, kot so pridobili zastavno pravico (2. odstavek 198. člena

ZIZ). Prvi upnik je pridobil to pravico z zapisnikom o rubežu

nepremičnine (2. odstavek 211. člena ZIZ) dne 14.9.1999, drugi upnik

pa 10.7.2002, torej je na drugem mestu. Ker zakon predvideva

ločevanje upnikov po vrstnem redu ne le pri poplačilu, temveč tudi v

primeru oprostitve položitve varščine, je torej sodišče prve stopnje

pravilno S.M. dodelilo drugo mesto in glede na to ugotavljalo pogoje

iz 3. odstavka 185. člena ZIZ. Drugačno stališče drugega upnika o tem

je torej napačno. Kot je bilo omenjeno, je odredba o prodaji glede

položitve varščine in pogojev za njeno oprostitev, jasna. Sodišče ni

dolžno že v odredbi za vsakega upnika, na čigar predlog je sodišče

dovolilo izvršbo, zastavnega upnika in upnika zemljiškega dolga

posebej navajati, ali je oproščen varščine ali ne. To je dolžno šele,

če kdo od teh upnikov želi sodelovati na dražbi kot kupec, kar se je

zgodilo v konkretnem primeru. Obrazložitev, v kakšen namen bi se v

primeru neplačila kupnine porabila varščina, temelji na 4. odstavku

191. člena ZIZ. Pritožbeni očitek, češ da sodišče prve stopnje ni

imelo podlage za tako sklepanje, ker je bil drugi dolžnik vseskozi

aktiven v postopku, je odveč, saj dolžnost položitve varščine ni

odvisna od aktivnosti upnikov. Neutemeljen pa je tudi očitek, da

sodišče prve stopnje ni enako obravnavalo obeh upnikov, zaradi česar

je bila kršena tudi pravica do sodnega varstvu in načelo pravne

države, saj zakon sam določa različno obravnavanje upnikov glede na

njihov vrstni red poplačila. Zato so odveč tudi pritožbeni pomisleki

o tem, kako naj bi se poravnavali stroški nove prodaje in kako naj bi

se nadomestila razlika v ceni v primeru, ko prvi upnik kot kupec ne

bi plačal kupnine. Sodišče prve stopnje je torej odločilo pravilno,

ko drugemu upniku, ki ni položil varščine, ni dopustilo, da na javni

dražbi sodeluje kot kupec, saj po prikazanih zakonskih določilih

varščine ni oproščen. Njegova dolžnost položitve varščine temelji na

zakonu in glede te dolžnosti stranke nimajo razpolagalne pravice, kot

to meni drugi upnik. Zato soglasje prvega upnika, da kot kupec na

dražbi sodeluje tudi drugi upnik, nima učinka, kot ga prikazuje

pritožba in ne vpliva niti na dolžnost položitve varščine niti na

pravico sodelovanja na javni dražbi kot kupec. Pritožba drugega

upnika nadalje trdi, da je bil na javni dražbi garažni boks 3/K-1

prodan dvakrat, garažni boks 4/K-1 pa sploh ni bil prodan in zato

tudi ne more biti domaknjen kupcu E.P.. To dokazuje s kopijo zadnjih

strani zapisnikov o javni dražbi, na katerih je pečat sodišča. Vendar

pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbi priloženi kopiji

zapisnikov nista identični zapisnikom o javni dražbi, ki so v spisu.

Zapisnika o javni dražbi, ki sta v spisu, imata vsebino, ki jo

predvideva zakon (122. - 126. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) in

so ju podpisali sodnica, zapisnikarica, stranke oziroma njihovi

pooblaščenci, zapisnik o prodaji garažnega boksa št. 4/K-1 pa tudi

drugi udeleženci dražbe. Zapisnika sta pisana v redu, v zapisniku o

prodaji garažnega boksa št. 3/K-1 so popravljena mesta (ura

prekinitve in končanja naroka) ostala čitljiva, poleg popravka pa je

podpis sodnice in pečat sodišča (vse torej v skladu s 3. odstavkom

123. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato kot javna listina

zapisnika dokazujeta resničnost tistega, kar se v njiju potrjuje ali

določa (1. odstavek 224. člena ZPP), torej resničnost poteka javne

dražbe. Dovoljeno je sicer dokazovati, da so v javni listini dejstva

neresnično ugotovljena (3. odstavek 224. člena ZPP), kar drugi

dolžnik dokazuje s pritožbi priloženima kopijama zapisnikov. Vendar

pa priloženi zapisniki niso podpisani, zato z njimi ne more izpodbiti

domneve o poteku javnih dražb, kot izhaja iz zapisnikov v spisu. Iz

teh pa je razvidno, da sta bila prodana garažna boksa št. 3/K-1 in

4/K-1 in da je bil najboljši ponudnik za nakup slednjega E.P.,

kateremu je zato sodišče pravilno domaknilo to nepremičnino. O domiku

nepremičnine izda sodišče sklep (4. odstavek 189. člena ZIZ). Na

dražbi dosežena cena ni sestavina tega sklepa, zato dolžnik sklepa o

domiku iz tega razloga neupravičeno izpodbija. Kot je bilo že

omenjeno, je odredbo o prodaji sodišče razglasilo na sodni deski ter

jo vročilo strankam in drugim subjektom v skladu z zakonom (7.

odstavek 181. člena ZIZ), na kakšen način so kupci zvedeli zanjo, pa

ni pomembno. Kupci na javni dražbi so lahko tudi upnik in z njim

povezane osebe (kdo ne more biti kupec določa 187. člen ZIZ, ki teh

oseb ne izključuje kot kupce) in zato je tudi pritožben pomislek

dolžnika o tem, da je kupec E.P. z upnikom povezana oseba, odveč.

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da pritožbi zoper sklepa o

domiku nista utemeljena. Zato ju je zavrnilo in potrdilo izpodbijana

sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15.

členom ZIZ). O stroških postopka je pritožbeno sodišče odločilo na

podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP

in 15. členom ZIZ. Ker drugi upnik s pritožbo ni uspel, sam nosi

stroške pritožbenega postopka, dolžnik pa pritožbenih stroškov ni

priglasil.