Court partially allows damages claim, adjusting interest start date due to changed inflation and legal basis.

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v izpodbijanem, zavrnilnem

delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbi tožene stranke se

delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3. točki izreka

spremeni tako, da se glasi: "1. Toženki Zavarovalnica T. d.d. in C.G.

sta dolžni v petnajstih dneh nerazdelno mld. tožniku J.L., poleg že

nakazane in na dan 2. 6. 2005 valorizirane odškodnine v znesku

9.304.014,13 SIT, plačati še odškodnino v znesku 11.895.985,87 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi v višini predpisane obrestne mere,

zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1. 1. 2002 do dneva

izdaje sodbe sodišča prve stopnje, in v višini predpisane obrestne

mere zamudnih obresti, za čas od prvega dneva po dnevu izdaje sodbe

sodišča prve stopnje dalje do dneva plačila. 2. Toženki sta dolžni

tožniku v petnajstih dneh povrniti pravdne stroške v znesku

969.370,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po

poteku paricijskega roka dalje do plačila." V preostalem se pritožba

toženk zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi

sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka mora toženkama v

petnajstih dneh povrniti njune stroške pritožbenega postopka v znesku

139.983,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po

preteku paricijskega roka dalje do plačila. Tožeča stranka sama krije

svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Denarna odškodnina za negmotno škodo ni čista denarna terjatev,

temveč predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike

negmotne škode, zato bi moralo sodišče ob pravilni uporabi

materialnega prava upoštevati tudi realno vrednost že plačane

akontacije. Višje sodišče je pravdnima strankama prisodilo tudi

zakonske zamudne obresti od odmerjenih stroškov postopka, vendar šele

od zamude dalje, torej od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Višje sodišče namreč ocenjuje, da načelno pravno mnenje Vrhovnega

sodišča Republike Slovenije z dne 26.12.1989 ne more biti več podlaga

za odločitev o teku zamudnih obresti. Po tem načelnem pravnem mnenju

je stranka, ki ima v pravdnem, nepravdnem in izvršilnem postopku

pravico do povračila stroškov postopka od nasprotne stranke,

upravičena tudi do obresti od teh stroškov po 1. odstavku 277. člena

ZOR, ki tečejo od izdaje odločbe sodišča, s katero je bila določena

obveznost plačila stroškov in njihova višina (Poročilo št. II/89,

str. 21). To mnenje je bilo sprejeto v času visoke inflacije. Zaradi

spremenjenih razmer zaradi zmanjšanja inflacije zlasti pa zaradi

prenehanja veljavnosti ZOR je treba na novo oceniti, ali je takšna

sodna praksa pravilna. Opozoriti je treba tudi, da je bil na podlagi

citiranega načelnega pravnega mnenja tudi dopolnjen Zakon o

izvršilnem postopku v letu 1990 in je v 20.a členu vseboval določbo o

plačilu zamudnih obresti, ki pa je sedaj veljavni ZIZ nima več. Zato

ni več pravne podlage za odločitev, da tečejo zamudne obresti od

stroškov postopka od izdaje odločbe sodišča dalje. Po 299. členu OZ

dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je

določen za izpolnitev. Rok 15 dni za izpolnitev prične teči od

vročitve odločbe dalje, zato lahko zamudne obresti od stroškov

postopka začnejo teči šele prvi dan po poteku paricijskega roka.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da sta mu toženki dolžni

plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala v prometni nesreči dne

14.10.1997 v znesku 35.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi

po Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (Ur. l. RS, št.

45/95, 83/2001-OZ in 109/2001; v nadaljevanju ZPOMZO-A) od 1. 1. 2000

dalje do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje v višini predpisane

obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, od prvega dne po

izdaji prvostopne sodbe do plačila pa v višini predpisane obrestne

mere zamudnih obresti in mu povrniti po sodišču odmerjene pravdne

stroške. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

Odločilo je, da sta toženki - povzročiteljica nesreče in

zavarovalnica dolžni tožniku poleg že nakazane odškodnine v znesku

8.800.000,00 SIT plačati še odškodnino v znesku 16.200.000,00 SIT z

zamudnimi obrestmi v višini zakonsko predpisane obrestne mere,

zmanjšane za temeljno obrestno mero, za čas od 1. 1. 2002 do dneva

izdaje sodbe sodišča prve stopnje in v višini predpisane obrestne

mere zamudnih obresti za čas od prvega dneva izdaje sodbe sodišča

prve stopnje dalje do dneva plačila. V preostalem delu je sodišče

prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je prvostopenjsko

sodišče toženkama naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku

1.593.385,80 SIT. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje

tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe

materialnega prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o

pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04; v nadaljevanju ZPP). V

pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko

stanje in napačno uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih

(Ur. l. RS, št. 27/78 do 87/02; v nadaljevanju ZOR). Tožnik v

pritožbi opozarja, da je sodišče prve stopnje v sodbi upoštevalo le

že prestane telesne bolečine, da pa pri odmeri odškodnine iz tega

naslova ni upoštevalo tudi bodočih telesnih bolečin, ki naj bi jim

bil tožnik po normalnem teku stvari izpostavljen. Po navedbi tožnika

obstaja velika verjetnost, da bo telesnim bolečinam srednje in hude

intenzitete ter nevšečnostim, povezanim z zdravniškimi

intervencijami, ob vsakokratnem napadu bolezni izpostavljen tudi v

prihodnje. To naj bi izhajalo tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca

medicinske stroke. Tožnik tako meni, da je za prestane in bodoče

telesne bolečine upravičen do plačila odškodnine v višini najmanj

7.000.000,00 SIT. Poleg tega tožnik v pritožbi opozarja, da je iz

naslova prestanega in bodočega strahu upravičen do odškodnine v

višini 5.000.000,00 SIT. Poudarja, da bo z odraščanjem sekundarni

strah pridobival povsem nove dimenzije. Meni, da bodo nova tožnikova

spoznanja o možnih posledicah življenja s to boleznijo še povečevala

njegov sekundarni strah, zlasti zaradi epileptičnih napadov. Glede

odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti pa je tožnik v pritožbi navedel, da bo zaradi epilepsije v

prihodnosti omejen pri rekreaciji, opravljanju poklica, opravljanju

vozniškega izpita. Opozarja, da bo moral hoditi na neprijetne

zdravniške preglede ter jemati številna zdravila s stranskimi učinki.

Izpostavljen bo stresu, kar naj bi mu otežkočalo zaposlovanje, zato

tožnik meni, da je iz tega naslova upravičen do odškodnine v višini

23.000.000,00 SIT. Tako tožnik predlaga, naj višje sodišče pritožbi

ugodi in spremeni izpodbijani zavrnilni del sodbe tako da ugodi

tožbenemu zahtevku, ali pa razveljavi izpodbijani del sodbe in zadevo

vrne v novo sojenje. Prav tako se zoper sodbo sodišča prve stopnje

pritožujeta toženki in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava

(3. točka I. odstavka 338. člena ZPP). V pritožbi navajata, da je

pravična denarna odškodnina iz naslova telesnih bolečin in

nevšečnosti 3.000.000,00 SIT ter se pri tem sklicujeta na primerljivo

sodno prakso (sodbo in sklep Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp

483/99). Opozarjata, da je previsoka tudi odškodnina prisojena za

prestani strah. Menita namreč, da bi bila pravična odškodnina ob

upoštevanju sodne prakse v višini 800.000,00 SIT. Poleg tega naj bi

po njunem mnenju sodišče previsoko ocenilo denarno odškodnino za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Toženki

menita, da bi bila pravična odškodnina iz tega naslova 8.000.000,00

SIT. Opozarjata zlasti, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo

objektivizacijo v smislu primerjave z drugimi primeri iz sodne

prakse. Istočasno v pritožbi poudarjata, da bi moralo sodišče že

plačano odškodnino v višini 8.800.000,00 SIT valorizirati ter tak

znesek upoštevati pri prisoji odškodnine, ker pa tega ni storilo, je

po mnenju toženke napačno uporabilo materialno pravo. Toženki tudi

zatrjujeta, da tožnik ni upravičen do zamudnih obresti v višini

zakonsko predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno

mero, za čas od 1. 1. 2002 do dneva izdaje sodbe sodišča prve

stopnje. Višina odškodnine je po njunem mnenju znana šele z izdajo

sodbe sodišča prve stopnje, zato bi moralo sodišče upoštevati tudi

stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v sodbi opr. št. Ips

546/2002, po katerem naj bi šle oškodovancem, ki so utrpeli škodni

dogodek pred 1. 1. 2002, zakonske zamudne obresti od negmotne škode,

od dneva izdaje pvostopne sodbe dalje do plačila. Toženki se

pritožujeta tudi zoper izrek o stroških, ker temelj odškodninske

odgovornosti med pravdnima strankama ni bil sporen, zato ga po njunem

mnenju sodišče ne bi smelo upoštevati pri ugotavljanju uspeha v

pravdi. Tako predlagata, naj višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo

sodišča prve stopnje spremeni v skladu s pritožbenimi razlogi.

Pritožba tožnika je neutemeljena. Pritožba toženk pa je delno

utemeljena. Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo ne moremo govoriti

o pravi odškodnini, kot pri premoženjski škodi, pač pa le o

zadoščenju, satisfakciji. Zato je potrebno izraz "pravična denarna

odškodnina" razumeti v pomenu "pravično denarno zadoščenje". Pravična

denarna odškodnina je pravni standard in zakonodajalec je v 200.

členu ZOR določil izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora

upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in

strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine - zadoščenje in da

odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno

naravo in družbenim namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za

nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine

in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo

individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in

trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in

nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek

specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege

vanjo. Sodišče lahko upošteva različne okoliščine primera, vendar je

treba določbo 200. člena ZOR v povezavi s 155. členom ZOR razumeti

tako, da mora sodišče upoštevati okoliščine primera, če vplivajo na

stopnjo in trajanje bolečin. Komponenti "pomen prizadete dobrine" in

"namen odškodnine", z vidika oškodovanca in z vidika družbe, sta

individualizirani le toliko, kolikor temeljita na ugotavljeni stopnji

in trajanju strahu in bolečin. Sicer pa je treba pri ugotavljanju

"pomena prizadete dobrine" in "namena odškodnine" upoštevati načelo

objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je

začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

Tožbeni zahtevek za povrnitev negmotne škode ima pravno podlago v

200. in 203. členu ZOR. Za pretrpljene telesne bolečine, za

pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali

okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega ali za

strah prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa

stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo,

pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode, pa

tudi če gmotne škode ni. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev

negmotne škode in odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete

dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roko

težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (200.

člen ZOR). Na zahtevo oškodovanca prisodi sodišče odškodnino tudi za

bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo

škoda trajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR). 1. O odškodnini za

telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem Tožnik ima prav, ko

v pritožbi navaja, da je v skladu z 203. členom ZOR upravičen tudi do

povrnitve nepremoženjske škode za telesne bolečine, ki jih bo

pretrpel v prihodnje. Neutemeljen pa je njegov očitek, da mu sodišče

prve stopnje za bodoče telesne bolečine ni prisodilo odškodnine.

Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo, da bodo bodoče telesne

bolečine vplivale na tožnikove življenjske aktivnosti, zato mu je

odškodnino iz tega naslova prisodilo v okviru odškodnine za duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve

stopnje je v obrazložitvi pri odmeri odškodnine iz tega naslova

izrecno navedlo, da tožnika sem in tja še vedno boli glava, da je

fizično neroden, da se mora potruditi pri fizičnih aktivnostih, da se

hitro utrudi ter da je slabo organiziran. Zato je v tem delu pritožba

tožnika neutemeljena. Odmero odškodnine za telesne bolečine

izpodbijata tudi toženki, zato je višje sodišče preverilo, ali je

sodišče prve stopnje upoštevajoč obseg in intenzivnost telesnih

bolečin ter druge nevšečnosti, povezane z njegovim zdravljenjem,

tožniku odmerilo pravično odškodnino. Ugotovljeno je bilo, da je pri

tožniku zaradi nesreče prišlo do stanja po možganskem pretresu in

obtolčenini možgan, popoškodbene epilepsije in kroničnega

popoškodbenega možganskega sindroma lažje do srednje stopnje. Sodišče

prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca o obsegu in

intenzivnosti telesnih bolečin in neprijetnosti ob zdravljenju,

pravilno pa je posebej upoštevalo, da je bil tožnik ob nesreči star 9

let, zaradi česar je še posebej trpel zaradi hospitalizacije in

preiskav, epileptičnih napadov. Višje sodišče je ocenilo, da je

sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh ugotovljenih in v

obrazložitvi izrecno navedenih dejstev pravilno odmerilo višino

odškodnine za pretrpljene telesne bolečine ter obenem upoštevalo

okvire, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa. Višje

sodišče je na podlagi pritožbenih trditev obeh pravdnih strank

pregledalo primere iz sodne prakse, v katerih je bil obseg telesnih

bolečin in neprijetnosti ob zdravljenju primerljiv (npr. odločbo

Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 626/99 in tudi

odločbo Višjega sodišča v Celju opr. št. 483/99) in ugotovilo, da je

višina odmerjene odškodnine za pretrpljene telesne bolečine povsem

skladna tako z načelom individualizacije kot objektivne pogojenosti

višine odškodnine (sodišča so namreč pri podobni jakosti pretrpljenih

telesnih bolečin določala približno enako višino odškodnine ob

upoštevanju indeksa rasti višine povprečnih plač v Republiki

Sloveniji). Zato je v tem delu pritožbi pravdnih strank zavrnilo in

odločilo, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je

pravična odškodnina za telesne bolečine v znesku 5.500.000,00 SIT. 2.

O odškodnini za strah Višje sodišče je v celoti zavrnilo pritožbo

tožnika, da je prvostopenjsko sodišče odmerilo prenizko odškodnino za

pretrpljeni strah, je pa delno ugodilo pritožbi toženk, ki sta

navedli, da je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za strah pravilno

upoštevalo, da je tožnik otrok, da se je zato ob nesreči še bolj

ustrašil, da pa je njegov sekundarni strah intenzivnejši zaradi

popoškodbene epilepsije. Višje sodišče je primerjalo višino

odškodnine priznane za strah v konkretnem primeru z drugimi podobnimi

primeri, v katerih je oškodovanec pretrpel strah primerljivega obsega

in intenzivnosti (na primer z odločbama Vrhovnega sodišča RS opr. št.

II Ips 114/03 in opr. št. II Ips 681/93) in je ob upoštevanju načela

objektivne pogojenosti višine odškodnine ocenilo, da je sodišče prve

stopnje tožniku iz tega naslova priznalo nekoliko previsoko

odškodnino. Višje sodišče ocenjuje, da je ob upoštevanju okoliščin na

strani tožnika na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju

okvirov, ki jih je v primerljivih primerih začrtala sodna praksa,

pravična odškodnina za strah 1.700.000,00 SIT. Višje sodišče je zato

v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in je ob

upoštevanju, da je tožena stranka iz tega naslova tožniku že plačala

800.000,00 SIT, odločilo, da mora tožniku plačati še 900.000,00 SIT.

Višje sodišče pa je v celoti zavrnilo pritožbo tožnika, da je

prvostopenjsko sodišče odmerilo prenizko odškodnino za strah. 3. O

odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti Po oceni višjega sodišče je prav tako neutemeljena

pritožba tožnika glede odškodnine za prestane in bodoče duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, delno pa je

utemeljena pritožba toženk, da je iz tega naslova tožniku prisojena

previsoka odškodnina. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine

iz tega naslova upoštevalo vse ugotovitve izvedenca, dejstvo, da je

tožnik zaradi posledic nesreče omejen takorekoč pri vseh življenjskih

aktivnostih, tudi pri izbiri poklica in da je tudi osebnostno

spremenjen. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo tudi

tožnikovo mladost. Vendarle je višje sodišče ob pregledu primerov, v

katerih je sodišče prisojalo odškodnino ob primerljivem obsegu in

intenzivnosti duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti, zlasti ob upoštevanju starosti, ter vrste poškodbe

(postravmatska epilepsija in popoškodbeni možganski sindrom lažje do

srednje stopnje) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožniku iz

tega naslova prisodilo nekoliko previsoko odškodnino. Ob upoštevanju

okvirov, ki jih je v podobnih primerih začrtala sodna praksa (na

primer odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 399/02 in II Ips

681/93) višje sodišče ocenjuje, da pravična odškodnina za duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znaša 14.000.000,00

SIT. 4. O valorizaciji že plačanega zneska odškodnine Višje sodišče

torej ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnino iz naslova

nepremoženjske škode v celoti 21.200.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje

je ugotovilo, da je tožena zavarovalnica tožniku na račun

nepremoženjske škode dne 26. 6. 2003 že plačala odškodnino v višini

8.800.000,00 SIT. Toženki v pritožbi utemeljeno opozarjata, da bi

moralo sodišče prve stopnje že plačani znesek na račun odškodnine

valorizirati na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Denarna

odškodnina za negmotno škodo namreč ni čista denarna terjatev, ampak

predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne

škode. Zato bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče moralo

upoštevati tudi realno vrednost že plačane akontacije. Prvostopenjsko

sodišče je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zato je

višje sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP odločitev sodišča

prve stopnje spremenilo in že plačani znesek akontacije valoriziralo

od 27. 6. 2003 (dan po dnevu nakazila) do dne 2. 6. 2004 (datum

izdaje sodbe sodišča prve stopnje). Valorizirana akontacija

odškodnine je na dan 2. 6. 2004 znašala 9.304.014,00 SIT. Natančen

obračun valorizacije je priložen k tej sodbi. Višje sodišče je tako

znesek 9.304.014,00 SIT odštelo od odmerjene odškodnine ter

ugotovilo, da morata toženki tožniku plačati še odškodnino v višini

11.895.986,00 SIT. 5. O zamudnih obrestih Neutemeljena je pritožba

toženk, da bi moralo sodišče prve stopnje zamudne obresti prisoditi

zgolj od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

Prvostopenjsko sodišče je pri odločanju o zamudnih obrestih

upoštevalo načelno pravno mnenje, sprejeto na obči seji Vrhovnega

sodišča RS dne 26. 6. 2002, in je tožniku za čas od prvega dneva po

dnevu izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do dneva plačila,

prisodilo zakonske zamudne obresti v višini zakonsko predpisane

obrestne mere, za čas od 1. 1. 2002 do dneva izdaje sodbe sodišča

prve stopnje pa zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere

zamudnih obresti zmanjšane za temeljno obrestno mero. Toženki se v

pritožbi sklicujeta na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije,

opr. št. II Ips 546/02, vendar ne gre za primerljivo zadevo. V

navedeni zadevi je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odločilo, da

gredo oškodovancu zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko

škodo šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (sodba je bila

izdana dne 15. 1. 2001) in ne prej, čeprav je do zamude prišlo pred

1.1.2002. Revidentka pa je zatrjevala, da je v neenakem položaju

napram tistim oškodovancem, ki jim je škoda nastala po 1.1.2002 in so

jim prisojene zamudne obresti od zamude dalje in ne šele od izdaje

sodbe sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je obrazložilo, da je z

dnem 1. 1. 2002 začel veljati OZ in na podlagi njega ZPOMZO-A,

sprememba zakonodaje pa je bila podlaga spremembi sodne prakse, ki

mora veljati za vse oškodovance hkrati in se mora nanašati na

nedoločen krog oškodovancev. V tožnikovem primeru sta toženki prav

tako prišli v zamudo pred 1.1.2002, vendar je sodišče prve stopnje o

tožbenem zahtevku odločalo 2.6.2004, torej po sprejemu citiranega

načelnega pravnega mnenja in tožnik tako spada med oškodovance, za

katere velja že spremenjena pravna ureditev, na tej podlagi pa tudi

spremenjena sodna praksa. Sodišče prve stopnje je tako tudi pravilno

odločilo o teku in višini zamudnih obresti od odškodnine za

nepremoženjsko škodo. Višje sodišče je tako odločilo, da je pritožba

tožnika v celoti neutemeljena, zato je v izpodbijanem zavrnilnem delu

na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča

prve stopnje. Odločilo pa je tudi, da je delno utemeljena pritožba

toženk in je zato na podlagi četrte točke 358. člena ZPP pritožbi

delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz

izreka odločbe. V preostalem je pritožbo toženk zavrnilo in je v

izpodbijanem, a nespremenjem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

glede odškodnine za nepremoženjsko škodo. 6. O povrnitvi stroškov

postopka Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko

sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno

sredstvo, ali če to odločbo razveljavi in tožbo zavrže, odloči o

stroških vsega postopka. Višje sodišče je priznalo tožniku pravdne

stroške, ki so bili potrebni v postopku na prvi stopnji, v skladu z

določilom 155. člena ZPP in jih odmerilo v skladu z veljavno

Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 do 70/03) in Zakonom o sodnih

taksah (Ur. l. RS, št. 30/78 do 121/03), ter ob upoštevanju

doseženega uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve

stopnje je tožniku priznalo 1.661.612,00 SIT pravdnih stroškov -

toženki v pritožbi temu ne nasprotujeta - temu znesku pa je treba

prišteti še stroške izdelave izvedenskega mnenja v skupnem znesku

164.500,00 SIT , kar skupaj znaša 1.911.218,00 SIT. Ob upoštevanju,

da podlaga odškodninske odgovornosti med strankam ni bila sporna, je

višje sodišče ob upoštevanju doseženega uspeha tožnika - upoštevajoč

višino prisojene odškodnine glede na zahtevano (prisojenih

21.200.000,00 SIT od zahtevanih 35.000.000,00 SIT) - ugotovilo, da je

tožnik uspel s 60,57 % zahtevka, zaradi česar morata toženki tožniku

povrniti 60,57 % njegovih stroškov, kar znaša 1.157.624,74 SIT.

Toženkama je sodišče prve stopnje priznalo pravdne stroške v višini

477.440,00 SIT, kar prav tako v pritožbi ni sporno. Ob upoštevanju

njunega uspeha v pravdi v višini 39,43 % , mora tožnik toženkama

povrniti 188.254,59 SIT. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov

se izkaže, da sta toženki dolžni povrniti tožniku pravdne stroške v

znesku 969.370,00 SIT. Višje sodišče je na podlagi prvega odstavka

154. člena ZPP v celoti zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev

pritožbenih stroškov, saj je bila njegova pritožba v celoti zavrnjena

kot neutemeljena. Je pa višje sodišče toženkama priznalo pravdne

stroške v zvezi s pritožbo upoštevajoč doseženi uspeh (drugi odstavek

154. člena ZPP) Priznalo jima je 1.250 točk za sestavo pritožbe na

podlagi tarifne številke 21 v zvezi s tarifno št. 18 Odvetniške

tarife, 263,00 SIT poštnine ter sodno takso za pritožbo v znesku

264.000,00 SIT, torej skupaj 429.263,00 SIT. Toženki sta v

pritožbenem postopku uspeli z 32,61 % (4.304.014,13 SIT/13.200.000,00

SIT), zato jima mora tožnik povrniti 32,61 % njunih pritožbenih

stroškov, kar znaša 139.983,00 SIT. Višje sodišče je pravdnima

strankama prisodilo tudi zakonske zamudne obresti od odmerjenih

stroškov postopka, vendar šele od zamude dalje, torej od prvega dne

po poteku paricijskega roka. Višje sodišče namreč ocenjuje, da

načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne

26.12.1989 ne more biti več podlaga za odločitev o teku zamudnih

obresti. Po tem načelnem pravnem mnenju je stranka, ki ima v

pravdnem, nepravdnem in izvršilnem postopku pravico do povračila

stroškov postopka od nasprotne stranke, upravičena tudi do obresti od

teh stroškov po 1. odstavku 277. člena ZOR, ki tečejo od izdaje

odločbe sodišča, s katero je bila določena obveznost plačila stroškov

in njihova višina (Poročilo št. II/89, str. 21). To mnenje je bilo

sprejeto v času visoke inflacije. Zaradi spremenjenih razmer zaradi

zmanjšanja inflacije zlasti pa zaradi prenehanja veljavnosti ZOR je

treba na novo oceniti, ali je takšna sodna praksa pravilna. Opozoriti

je treba tudi, da je bil na podlagi citiranega načelnega pravnega

mnenja tudi dopolnjen Zakon o izvršilnem postopku v letu 1990 in je v

20.a členu vseboval določbo o plačilu zamudnih obresti, ki pa je

sedaj veljavni ZIZ nima več. Zato ni več pravne podlage za odločitev,

da tečejo zamudne obresti od stroškov postopka od izdaje odločbe

sodišča dalje. Po 299. členu OZ dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni

obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Rok 15 dni za

izpolnitev prične teči od vročitve odločbe dalje, zato lahko zamudne

obresti od stroškov postopka začnejo teči šele prvi dan po poteku

paricijskega roka.