VSL sodba II Cp 2322/2005 · Višje sodišče v Ljubljani

1.Pritožba tožene stranke se v celoti zavrne in se v izpodbijanem,

ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožbi tožeče

stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. in 3.

točki izreka spremeni tako, da se glasi:

1. Tožena stranka Z. d.d. je

dolžna tožeči stranki B.L. plačati denarno odškodnino v znesku

5.928.085,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska

5.865.085,00 SIT od 18. 9. 2003 dalje do plačila, od zneska

1.000.000,00 SIT od 18. 9. 2003 do 5. 2. 2004 in od zneska 63.000,00

SIT od 7. 1. 2003 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

3. Tožena

stranka je dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti stroške

pravdnega postopka v višini 426.075,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje

do plačila." V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se v

izpodbijanem, zavrnilnem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje. 2. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške

pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Višje sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo tožnika, da

valorizacija ni več potrebna. Denarna odškodnina za negmotno škodo

namreč ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja denarno

satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode, zato mora

sodišče upoštevati realno vrednost že predhodno plačane akontacije.

Le tak postopek sodišča omogoča, da so vsi zneski (predhodno plačane

akontacije in naknadno določena višina odškodnina) pravilno realno

ovrednoteni in ustrezno primerljivi na dan izdaje sodbe sodišča prve

stopnje. Utemeljena je pritožba tožnika, da bi moralo sodišče prve

stopnje zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo

prisoditi od 18. 9. 2003 dalje, ko je tožnik od zavarovalnice

zahteval izpolnitev obveznosti. Prvostopenjsko sodišče je pri

odločanju o zamudnih obrestih le-te na podlagi I. odstavka 943. člena

OZ nepravilno priznalo šele od 2. 10. 2003 dalje. OZ v 943. členu

ureja zgolj obveznosti zavarovalnice iz zavarovalne pogodbe, ne velja

pa za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljena odškodninska pravna

razmerja med oškodovancem in zavarovalnico odškodninsko odgovornega

zavarovanca (I. in II. odstavek 943. člena OZ), zaradi katerega ima

oškodovanec lastno pravico zahtevati odškodnino od zavarovalnice

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena

zavarovalnica dolžna plačati odškodnino za škodo, ki mu je nastala na

delovnem mestu dne 15. 10. 2002 v znesku 9.513.000,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.000.000,00 SIT

od 18. 9. 2003 dalje do 5. 2. 2004, od zneska 9.000.000,00 SIT za čas

od 18. 9. 2003 do dneva plačila, od zneska 450.000,00 SIT za čas od

10. 2. 2005 dalje do dneva plačila in od zneska 63.000,00 SIT za čas

od 7. 1. 2003 dalje do dneva plačila ter mu povrniti po sodišču

odmerjene pravdne stroške. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku

delno ugodilo. Odločilo je, da je tožena zavarovalnica dolžna tožniku

poleg že nakazane odškodnine v znesku 1.000.000,00 SIT plačati še

odškodnino v znesku 5.928.085,00 SIT z zamudnimi obrestmi, ki tečejo

od zneska 1.000.000,00 SIT od 2. 10. 2003 dalje do 5. 2. 2004, od

zneska 5.865.085,00 SIT za čas od 2. 10. 2003 do dneva plačila in od

zneska 63.000,00 SIT za čas od 7. 1. 2003 dalje do plačila. V

preostalem delu je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo.

Poleg tega je prvostopenjsko sodišče toženi zavarovalnici naložilo

plačilo pravdnih stroškov v znesku 278.947,00 SIT. Zoper sodbo

sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve

določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in

zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka I. odstavka

338. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 36/04; v

nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje

skoraj popolno ugotovilo obseg, trajanje in intenziteto prestanih in

tudi bodočih telesnih bolečin. Meni pa, da ni upoštevalo posledic

nastalih zaradi jemanja protiepileptičnih zdravil (zaspanost,

bruhanje in spominske motnje), zato zahteva, naj sodišče tožbenemu

zahtevku za telesne bolečine ugodi v celoti. Opozarja, da sodišče

prve stopnje v sodbi ni upoštevalo vseh zatrjevanih dejstev,

pomembnih za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti, in sicer dejstva, da tožnik ne sme več

voziti motornih ali kakršnih drugih vozil, da ne sme voditi kanuja,

da je omejen pri delu v službi, kjer je ves čas v nevarnosti, da pade

pod delovni stroj, da ima pogoste težave s spominom, da je star šele

24 let in da bodo težave še dolgo trajale, da se bo moral vse

življenje zdraviti za epilepsijo, da je doživljenjsko vezan na

določen red, zlasti v jemanju protiepileptičnih zdravil, da mora

živeti zdravo in se izogibati šokom za telo, da ne sme uživati

alkohola, opozarja pa tudi, da sodišče ni upoštevalo, da je izvedenec

zmanjšanje življenjskih aktivnosti v odstotkih ocenil na najmanj 30

%. Tožnik torej zahteva, da mu sodišče tudi v tem delu tožbenega

zahtevka ugodi v celoti oziroma vsaj v znesku 4.500.000,00 SIT, kar

naj bi predstavljalo odškodnino za duševne bolečine zaradi 30 %

zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Glede prisojene odškodnine za

pretrpljeni strah pa tožnik meni, da sodišče ni upoštevalo strahu

pred nenadnimi epileptičnimi napadi in pri vsakodnevnem delu v

službi. Prav tako tožnik zatrjuje, da tožena zavarovalnica ni

izkazala maksimalne višine zavarovalne vsote v višini 7.000.000,00

SIT. Obenem tožnik v pritožbi opozarja, da v izreku ni navedeno

kakšne zamudne obresti mora tožena zavarovalnica plačati, saj je

zahteval zakonske zamudne obresti. Navaja tudi, da je upravičen do

obresti od 18. 9. 2003, torej od dne, ko je tožena zavarovalnica

prejela predpravdni odškodninski zahtevek, in ne od 2. 10. 2003, saj

bi moralo sodišče pri časovni odmeri zakonskih zamudnih obresti

upoštevati določbo 299. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št.

83/2001 do 32/2004; v nadaljevanju OZ) in ne I. odstavka 943. člena

OZ. Tožnik tudi opozarja, da je tolar v zadnjem času stabilen v

odnosu na tuje valute, zato naj ne bi bilo več podlage za

valorizacijo že plačane akontacije odškodnine. Tožnik v nadaljevanju

pritožbe navaja, da naj bi bil upravičen tudi do stroškov za

izvedenca v predpravdnem postopku v znesku 110.000,00 SIT, saj brez

tega izvedeniškega mnenja ni mogel oblikovati tožbenega zahtevka.

Tožnik zatrjuje tudi, da sodišče ni pravilno izračunalo deleža uspeha

v pravdi, saj bi moralo upoštevati, da je tožnik do 27. 1. 2005

vtoževal le 4.000.000,00 SIT, kar pa mu je bilo v celoti prisojeno in

za obdobje do razširitve tožbe zahteva ugotovitev 100 % uspeha. V

zvezi s stroški pravdnega postopka navaja tudi, da bi moralo sodišče

stroške tožene zavarovalnice za izvedenca izračunati na podlagi

deleža uspeha v pravdi oziroma jih celo v celoti naložiti v plačilo

toženi zavarovalnici. Tako tožnik predlaga, naj višje sodišče

pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani zavrnilni del sodbe tako, da v

celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Prav tako se zoper sodbo sodišča

prve stopnje pritožuje tožena zavarovalnica, in sicer zaradi zaradi

zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega

prava (2. in 3. točka I. odstavka 338. člena ZPP). V pritožbi navaja,

da je težko napovedati, kako pogosti bodo epileptični napadi v

prihodnje ter da naj bi bil tožnik v času, ko je utrpel epileptične

napada vedno sam, zato po njenem mnenju obstaja možnost, da jih

tožnik simulira za potrebe odškodnine. Poleg tega v zvezi s telesnimi

bolečinami navaja, da sodišče ni v zadostni meri razčistilo

vprašanja, kako pogosti so lahko napadi v prihodnje. Tožena

zavarovalnica je pripravljena za telesne bolečine in ostale

nevšečnosti med zdravljenjem plačati 1.000.000,00 SIT odškodnine. V

povezavi z utrpljenim strahom tožena zavarovalnica navaja, da je

pripravljena plačati 300.000,00 SIT, saj po njeni oceni, sodišče ni

natančno opisalo, katere psihične posledice je utrpel tožnik. Za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je

tožena zavarovalnica pripravljena plačati 3.000.000,00 SIT. Navaja,

da je sodišče prve stopnje v sodbi napačno napisalo, da tožnik ne

vozi, glede na to da je na naroku za glavno obravnavo, ko je bil

zaslišan, rekel, da vozi na kratke razdalje in da ima izpit. Tako

predlaga, naj višje sodišče pritožbi ugodi in spremeni izpodbijani

ugodilni del sodbe v skladu s pritožbenimi razlogi ali pa razveljavi

izpodbijani ugodilni del sodbe in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene zavarovalnice

pa ni utemeljena. Pri odškodnini za nepremoženjsko škodo ne moremo

govoriti o pravi odškodnini, kot pri premoženjski škodi, pač pa le o

zadoščenju, satisfakciji. Zato je potrebno izraz "pravična denarna

odškodnina" razumeti v pomenu "pravično denarno zadoščenje". Pravična

denarna odškodnina je pravni standard in zakonodajalec je v 179.

členu OZ določil izhodišča za uporabo tega standarda. Sodišče mora

upoštevati okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in

strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine - zadoščenja in da

odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno

naravo in družbenim namenom. Temeljni načeli za odmero odškodnine za

nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine

in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo

individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in

trajanja bolečin in strahu, saj je posameznik neponovljiva in

nerazdružljiva celota telesne in duhovne biti in zato vsak človek

specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege

vanjo. Sodišče lahko upošteva različne okoliščine primera, vendar je

treba določbo 179. člena OZ v povezavi s 132. členom OZ razumeti

tako, da mora sodišče upoštevati okoliščine primera, če vplivajo na

stopnjo in trajanje bolečin. Komponenti "pomen prizadete dobrine" in

"namen odškodnine", z vidika oškodovanca in z vidika družbe, sta

individualizirani le toliko, kolikor temeljita na ugotavljeni stopnji

in trajanju strahu in bolečin. Sicer pa je treba pri ugotavljanju

"pomena prizadete dobrine" in "namena odškodnine" upoštevati načelo

objektivne pogojenosti višine odškodnine in okvire, ki jih je

začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih.

Tožbeni zahtevek za povrnitev negmotne škode ima pravno podlago v

179. in 182. členu OZ. Za pretrpljene telesne bolečine, za

pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih

aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali

okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega ali za

strah prisodi sodišče, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa

stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje, to opravičujejo,

pravično denarno odškodnino, neodvisno od povračila gmotne škode,pa

tudi če gmotne škode ni. Pri odločanju o zahtevku za povrnitev

negmotne škode in odmeri odškodnine gleda sodišče na pomen prizadete

dobrine in na namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šlo na roko

težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (179.

člen OZ). Na zahtevo oškodovanca prisodi sodišče odškodnino tudi za

bodočo negmotno škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo

škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ). 1. O odškodnini za

telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem Tožnik ima prav, ko

v pritožbi navaja, da je upravičen tudi do odškodnine za

neprijetnosti pri zdravljenju, ki so bile posledica jemanja zdravil

proti epilepsiji. Neutemeljen pa je njegov očitek, da mu sodišče prve

stopnje za to vrsto telesne bolečine ni prisodilo odškodnine. Sodišče

prve stopnje je namreč pri odškodnini za prestane telesne bolečine in

neprijetnosti pri zdravljenju to dejstvo upoštevalo v okviru

neprijetnosti v zvezi s hospitalnim zdravljenjem. Bodoče

neprijetnosti zaradi jemanja zdravil proti epilepsiji pa je

upoštevalo tudi pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj je izrecno uoštevalo, da bo

zdravljenje simptomatske posttravmatske epilepsije vplivalo na

tožnikove življenjske aktivnosti. Sodišče prve stopnje je v

obrazložitvi pri odmeri odškodnine iz tega naslova izrecno navedlo,

da iz mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je pri tožniku

podano zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi simptomatske

posttravmatske epilepsije in zdravljenja le-te. Zato je v tem delu

pritožba tožnika neutemeljena. Odmero odškodnine za telesne bolečine

izpodbija tudi tožena zavarovalnica, zato je višje sodišče preverilo,

ali je sodišče prve stopnje upoštevajoč obseg in intenzivnost

telesnih bolečin ter druge nevšečnosti, povezane z njegovim

zdravljenjem, tožniku odmerilo pravično odškodnino. Ugotovljeno je

bilo, da je pri tožniku zaradi nesreče prišlo do obtolčenine glave,

poškodbe možganov z zgodnjo popoškodbeno simptomatsko epilepsijo.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca o

obsegu in intenzivnosti telesnih bolečin in neprijetnosti ob

zdravljenju. Višje sodišče je ocenilo, da je sodišče prve stopnje ob

upoštevanju vseh ugotovljenih in v obrazložitvi izrecno navedenih

dejstev pravilno odmerilo višino odškodnine za pretrpljene telesne

bolečine ter obenem upoštevalo okvire, ki jih je v podobnih primerih

začrtala sodna praksa. Višje sodišče je na podlagi pritožbenih

trditev obeh pravdnih strank pregledalo primere iz sodne prakse, v

katerih je bil obseg telesnih bolečin in neprijetnosti ob zdravljenju

primerljiv (primerjaj npr. z odločbo Vrhovnega sodišča Republike

Slovenije opr. št. II Ips 12/99) in ugotovilo, da je višina odmerjene

odškodnine za pretrpljene telesne bolečine povsem skladna tako z

načelom individualizacije kot objektivne pogojenosti višine

odškodnine (sodišča so namreč pri podobni jakosti pretrpljenih

telesnih bolečin določala približno enako višino odškodnine ob

upoštevanju indeksa rasti višine povprečnih plač v Republiki

Sloveniji). Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da sodišče ni

ugotovilo kako pogosti bodo epileptični napadi v prihodnje in

možnosti simulacije le-teh. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi

mnenja izvedenca dr. B. pravilno in natančno ugotovilo, da se bodo ti

epileptični napadi, sicer vse redkeje, pojavljali tudi v prihodnje

ter da je doživel najmanj dva epileptična napada v času osem dnevne

hospitalizacije v bolnišnici v Novem mestu. Tožena stranka v postopku

pred sodiščem prve stopnje njegovi oceni ni ugovarjala, zato je

sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca. Tako

je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je pravična odškodnina

za telesne bolečine v znesku 2.800.000,00 SIT.

2. O odškodnini za strah

Neutemeljeni sta pritožba tožnika, da je prvostopenjsko sodišče

odmerilo prenizko odškodnino za pretrpljeni strah, in pritožba tožene

zavarovalnice, da je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za strah pravilno

upoštevalo, da je tožnik utrpel sekundarni strah zaradi izida

zdravljenja. Višje sodišče je primerjalo višino odškodnine priznane

za strah v konkretnem primeru z drugimi podobnimi primeri, v katerih

je oškodovanec pretrpel strah primerljivega obsega in intenzivnosti

(na primer z odločbami Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 443/2003,

opr. št. II Ips 14/2003 in opr. št. II Ips 652/2003) in je ob

upoštevanju načela objektivne pogojenosti višine odškodnine ocenilo,

da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova priznalo pravilno

odmerjeno odškodnino. Poleg tega je višje sodišče kot neutemeljene

zavrnilo pritožbene navedbe tožnika, da sodišče prve stopnje ni

upoštevalo strahu pred nenadnimi epileptičnimi napadi in strahu pri

delu v službi, saj je ti dve vrsti strahu prvostopenjsko sodišče

upoštevalo pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je

upoštevalo, da je tožnik zaradi neprestanega strahu pred nenadnimi

epileptičnimi napadi in strahu pri delu v službi omejen pri

vsakodnevnih življenjskih aktivnostih. Tudi pritožbene navedbe tožene

zavarovalnice glede intenzitete strahu in odmerjene odškodnine ter

pomankljivosti v sodbi v zvezi s psihičnimi posledicami tožnika po

oceni višjega sodišča niso utemeljene. Višje sodišče tako kot sodišče

prve stopnje ocenjuje, da je ob upoštevanju okoliščin na strani

tožnika na eni strani, na drugi strani pa ob upoštevanju okvirov, ki

jih je v primerljivih primerih začrtala sodna praksa, pravična

odškodnina za strah 500.000,00 SIT. Višje sodišče je zato tudi v tem

delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti

Po oceni višjega

sodišče sta prav tako neutemeljeni pritožbi tožnika in tožene

zavrovalnice glede odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine

zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je

pri odmeri odškodnine iz tega naslova upoštevalo vse ugotovitve

izvedenca dr. B. in dejstvo, da je tožnik zaradi posledic nesreče

omejen pri številnih življenjskih aktivnostih. Sodišče prve stopnje

je pravilno upoštevalo tudi tožnikovo mladost. Višje sodišče

poudarja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za

duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti upoštevalo

vsa dejstva in okoliščine, na katere opozarja pritožba (da je tožnik

omejen pri vožnji motornih ali kakršnih drugih vozil, da ne sme

voditi kanuja, da je omejen pri delu v službi, kjer je ves čas v

nevarnosti, da pade pod delovni stroj, da ima pogoste težave s

spominom, da je star šele 24 let in da bodo težave še dolgo trajale,

da se bo moral vse življenje zdraviti za epilepsijo, da je

doživljenjsko vezan na določen red, zlasti v jemanju

protiepileptičnih zdravil, da mora živeti zdravo in se izogibati

šokom za telo, da je izvedenec zmanjšanje življenjskih aktivnosti v

odstotkih ocenil na najmanj 30 %), dejstvo, da tožnik ne sme zaužiti

niti kaplje alkohola, pa tudi ne more vplivati na drugačno odmero

odškodnine iz tega naslova. Res je izvedenec zmanjšanje življenjskih

aktivnosti v odstotkih ocenil na najmanj 30 % (zaradi epilepsije z

redkimi napadi - izvedensko mnenje dr. B. na listovni št 32

predmetnega spisa), ki pa je upoštevana v drugem odstavku na 8.

strani sodbe sodišča prve stopnje, kjer je navedeno, da iz mnenja

izvedenca medicinske stroke izhaja, da je pri tožniku podano

zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi simptomatske posttravmatske

epilepsije in zdravljenja le-te. Višje sodišče pa pritrjuje

pritožbeni navedbi tožene zavarovalnice, da je sodišče prve stopnje v

sodbi nepravilno ugotovilo, da je tožniku prepovedano sodelovanje v

prometu, saj je tožnik na zaslišanju na naroku za glavno obravnavo

dne 19. 4. 2004 povedal, da ima še vedno vozniško dovoljenje in da

vozi avto le na kratke razdalje, torej je pri vožnji motornih vozil

le omejen. Kljub temu pa je višje sodišče ocenilo, da je sodišče prve

stopnje pravilno odmerilo odškodnino za duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti, in da to dejstvo v nobeni smeri

ne vpliva na pravilnost prisojene višine odškodnine iz tega naslova.

Višje sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da

tožnik v vsakdanjem življenju trpi številne omejitve, med katerimi je

po oceni višjega sodišča tudi vožnja z motornimi vozili. Poleg tega

je višje sodišče ob pregledu primerov, v katerih je sodišče prisojalo

odškodnino ob primerljivem obsegu in intenzivnosti duševnih bolečin

zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zlasti ob upoštevanju

starosti, ter vrste poškodbe (popoškodbena simptomatska epilepsija)

ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova

prisodilo povsem pravično odškodnino. Ob upoštevanju okvirov, ki jih

je v podobnih primerih začrtala sodna praksa (na primer odločbe

Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 443/2003 in II Ips 652/2003)

višje sodišče tako kot sodišče prve stopnje ocenjuje, da pravična

odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske

aktivnosti znaša 3.600.000,00 SIT.

4. O valorizaciji že plačanega zneska odškodnine

Višje sodišče torej v celoti pritrjuje sodbi

sodišča prve stopnje glede odmere višine pravične denarne odškodnine

iz naslova nepremoženjske škode v znesku 6.900.000,00 SIT. Poleg tega

je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena zavarovalnica tožniku

na račun nepremoženjske škode dne 5. 2. 2004 že plačala odškodnino v

višini 1.000.000,00 SIT. Obenem je sodišče prve stopnje ta že plačani

znesek akontacije valoriziralo na dan izdaje sodbe 10. 2. 2005

(priloga B4) na končno vsoto 1.034.915,00 SIT ter ta znesek odštelo

od celotno prisojene odškodnine, tako da je tožena zavarovalnica

dolžna plačati še odškodnino za nematerialno škodo v višini

5.865.085,00 SIT. Višje sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo

tožnika, da valorizacija ni več potrebna. Denarna odškodnina za

negmotno škodo namreč ni čista denarna terjatev, ampak predstavlja

denarno satisfakcijo za pravno priznane oblike negmotne škode, zato

mora sodišče upoštevati realno vrednost že predhodno plačane

akontacije. Le tak postopek sodišča omogoča, da so vsi zneski

(predhodno plačane akontacije in naknadno določena višina odškodnina)

pravilno realno ovrednoteni in ustrezno primerljivi na dan izdaje

sodbe sodišča prve stopnje.

5. O zamudnih obrestih

Obligacijski

zakonik v zvezi z zamudo dolžnika v 299. členu določa, da pride

dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za

izpolnitev. Drugi odstavek istega člena OZ pa določa, da če rok za

izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali

pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka,

katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj

izpolni svojo obveznost. Prvi odstavek 943. člena OZ pa določa, da če

nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati

zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti

daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da

je zavarovalni primer nastal. Utemeljena je pritožba tožnika, da bi

moralo sodišče prve stopnje zamudne obresti od odškodnine za

nepremoženjsko škodo prisoditi od 18. 9. 2003 dalje. Prvostopenjsko

sodišče je pri odločanju o zamudnih obrestih le-te na podlagi I.

odstavka 943. člena OZ nepravilno priznalo šele od 2. 10. 2003 dalje.

OZ v 943. členu ureja zgolj obveznosti zavarovalnice iz zavarovalne

pogodbe, ne velja pa za neposredno, na podlagi zakona vzpostavljena

odškodninska pravna razmerja med oškodovancem in zavarovalnico

odškodninsko odgovornega zavarovanca (I. in II. odstavek 943. člena

OZ), zaradi katerega ima oškodovanec lastno pravico zahtevati

odškodnino od zavarovalnice (primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča RS

opr. št. II Ips 112/2003). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno

ugotovilo, da je tožnik svoj predpravdni odškodninski zahtevek toženi

zavarovalnici predložil 18. 9. 2003, zato je višje sodišče ugodilo

pritožbi tožnika in izpodbijano odločbo spremenilo tako, da je

zakonske zamudne obresti za odškodnino za negmotno škodo v skladu z

II. odstavkom 299. člena OZ priznalo od tega dne dalje. Višje sodišče

je tako odločilo, da je pritožba tožene zavarovalnice v celoti

neutemeljena, zato je v izpodbijanem ugodilnem delu na podlagi 353.

člena ZPP pritožbo zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje. Odločilo pa je tudi, da je delno utemeljena pritožba tožnika

in je zato na podlagi četrte točke 358. člena ZPP pritožbi delno

ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot je razvidno iz izreka

odločbe. V preostalem je pritožbo tožnika zavrnilo in je v

izpodbijanem, zavrnilnem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.

6. O povrnitvi stroškov postopka

Drugi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče spremeni odločbo,

zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, ali če to odločbo

razveljavi in tožbo zavrže, odloči o stroških vsega postopka. Višje

sodišče je tožniku priznalo poleg že v sodbi sodišča prve stopnje v

skladu z določilom 155. člena ZPP, v skladu z veljavno Odvetniško

tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03 do 70/03) in Zakonom o sodnih taksah

(Ur. l. RS, št. 30/78 do 121/03) odmerjenih potrebnih pravdnih

stroškov tudi njegov strošek plačila izvedenskega mnenja v

predpravdnem postopku v znesku 99.250,00 SIT (navedeni znesek izhaja

iz stroškovnika na listovni št. 49 predmetnega spisa, ki je bil

vložen v spis na naroku dne 10. 2. 2005), saj ga je ocenilo za

potrebnega. Tožnik namreč brez njega ne bi mogel oblikovati

odškodninskega tožbenega zahtevka. Je pa višje sodišče zavrnilo

zahtevek tožnika v pritožbi za povrnitev stroškov za izvedenca v

višini 110.000,00 SIT, saj iz stroškovnika v spisu izhaja, da je

tožnik zahteval povrnitev 99.250,00 SIT, kar mu je višje sodišče tudi

priznalo. Zatem je višje sodišče pravdne stroške odmerilo ob

upoštevanju doseženega uspeha v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Stroški tožnika torej znašajo (526.845,00 SIT, kolikor jih je

priznalo sodišče prve stopnje + 99.250,00 SIT) 626.095,00 SIT. Ob

upoštevanju, da podlaga odškodninske odgovornosti med strankam ni

bila sporna, je višje sodišče ob upoštevanju doseženega uspeha

tožnika - upoštevajoč višino prisojene odškodnine glede na zahtevano

(prisojenih 6.963.000,00 SIT od zahtevanih 9.513.000,00 SIT) -

ugotovilo, da je tožnik uspel s 73,2 % zahtevka, zaradi česar mora

tožena zavarovalnica tožniku povrniti 73,2 % njegovih stroškov, kar

znaša 458.302,00 SIT. Neutemeljena je pritožba tožnika, naj se delež

uspeha v pravdi do 27. 1. 2005 (do dne, ko je bila tožba razširjena)

izračuna ob upoštevanju prvotno vtoževane višine odškodnine v znesku

4.000.000,00 SIT, saj sta za izračun uspeha v pravdi odločilna

tožbeni zahtevek (9.513.000,00 SIT) in prisojena višina odškodnine

(6.963.000,00 SIT) v času, ko se konča glavna obravnava. Toženi

zavarovalnici je višje sodišče priznalo pravdne stroške v višini

120.250,00 SIT, saj je ugodilo pritožbeni navedbi tožnika, da naj se

na podlagi v pravdi doseženega uspeha odmeri tudi strošek, ki ga je

imela tožena zavarovalnica z izvedenskim mnenjem izvedenca dr. D.

B. Ob upoštevanju njenega uspeha v pravdi v višini 26,8 %,

mora tožnik toženi zavarovalnici povrniti 32.227,00 SIT. Po

medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov se izkaže, da je tožena

zavarovalnica dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku

426.075,00 SIT. Višje sodišče je tožniku prisodilo tudi zakonske

zamudne obresti od odmerjenih stroškov postopka, vendar šele od

zamude dalje, torej od prvega dne po poteku paricijskega roka. Višje

sodišče namreč ocenjuje, da načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča

Republike Slovenije z dne 26.12.1989 ne more biti več podlaga za

odločitev o teku zamudnih obresti. Po tem načelnem pravnem mnenju je

stranka, ki ima v pravdnem, nepravdnem in izvršilnem postopku pravico

do povračila stroškov postopka od nasprotne stranke, upravičena tudi

do obresti od teh stroškov po 1. odstavku 277. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih (Ur. l. RS, št. 27/78 do 87/02; v

nadaljevanju ZOR), ki tečejo od izdaje odločbe sodišča, s katero je

bila določena obveznost plačila stroškov in njihova višina (Poročilo

št. II/89, str. 21). To mnenje je bilo sprejeto v času visoke

inflacije. Zaradi spremenjenih razmer zaradi zmanjšanja inflacije

zlasti pa zaradi prenehanja veljavnosti ZOR je treba na novo oceniti,

ali je takšna sodna praksa pravilna. Opozoriti je treba tudi, da je

bil na podlagi citiranega načelnega pravnega mnenja tudi dopolnjen

Zakon o izvršilnem postopku v letu 1990 in je v 20.a členu vseboval

določbo o plačilu zamudnih obresti, ki pa je sedaj veljavni Zakon o

izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS, št. 51/98 do 132/2004) nima več.

Zato ni več pravne podlage za odločitev, da tečejo zamudne obresti od

stroškov postopka od izdaje odločbe sodišča dalje. Po 299. členu OZ

dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je

določen za izpolnitev. Rok 15 dni za izpolnitev prične teči od

vročitve odločbe dalje, zato lahko zamudne obresti od stroškov

postopka začnejo teči šele prvi dan po poteku paricijskega roka.

Višje sodišče je na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v celoti

zavrnilo zahtevek tožene zavarovalnice za povrnitev pritožbenih

stroškov, saj je bila njena pritožba v celoti zavrnjena kot

neutemeljena. Prav tako je višje sodišče skladno z določbo III.

odstavka 154. člena ZPP zavrnilo zahtevek tožnika za povrnitev

stroškov pritožbenega postopka, saj je tožnik s pritožbo uspel samo s

sorazmerno majhnim delom pritožbenih razlogov (tek zakonskih zamudnih

obresti, vračunavanje stroškov za izvedenca v predpravdnem postopku

in izračun stroškov za izvedenca postavljenega v pravdnem postopku),

zaradi tega pa niso nastali posebni stroški. Stroški odgovora na

pritožbo tožnika pa po oceni višjega sodišča niso bili potrebni, zato

jih mora na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP kriti sam tožnik.