VDS sodba Pdp 1882/2004 · Višje delovno in socialno sodišče

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

V 2. odstavku 83. člena ZDR ni določen rok, ki bi moral preteči

od pisne obdolžitve do podaje zagovora, ampak je določeno le, da

mora delodajalec delavcu pred podajo izredne odpovedi PZ

omogočiti zagovor (razen če obstajajo okoliščine, v katerih je te

obveznosti prost). Zato je glede pravice do zagovora odločilno

le, da je bila delavcu ta pravica dana.

Če je delavec na bolniškem staležu to ne pomeni nujno, da je

podan opravičljiv razlog, da ne poda zagovora. Delavčev

izostanek iz zdravstvenih razlogov je opravičljiv le, če je

njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da se zagovora ne

more udeležiti. Poleg tega pa delavec zagovor lahko poda

tudi pisno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 4.6.2003 o izredni

odpovedi pogodbe o zaposlitvi; zavrnilo zahtevek za ugotovitev,

da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne

5.6.2003 in mu še traja, zaradi česar ga mora tožena stranka

pozvati nazaj na delo, mu v delovno knjižico vpisati delovno dobo

od dne 5.6.2003 dalje ter mu za ves čas trajanja nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja izplačati pripadajoče nadomestilo

plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih

mesečnih zneskov do plačila ter z odvodom davkov in prispevkov.

Glede stroškov je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške

postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka iz utemeljenih

razlogov in po pravilno izvedenem postopku izredno odpovedala

tožniku pogodbo o zaposlitvi.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po

določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l.

RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl.

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št.

19/94) uporablja tudi v sporih pred delovnimi sodišči. Navaja, da

bi mu morala tožena stranka skupaj z vabilom na zagovor in

obvestilom o nameravani izredni odpovedi pogodbe vročiti tudi

listinske dokaze. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo

njegovi izpovedbi, ko je ob vročitvi vabila dne 21.5.2003

sporočil toženi stranki, da ga ne bo na zagovor, če bo takrat v

bolniškem staležu. Očitno je sodišče verjelo le pričam, ki jih je

predlagala tožena stranka. V postopku ni zaslišalo priče J. V.,

ki je bil prisoten dogodku obveščanja tožene stranke. V času

bolniškega staleža je moral biti doma, svoje bivališče je lahko

zapustil samo v primeru obiska pri zdravniku. O okoliščinah

njegove zdravstvene sposobnosti je bil zaslišan tudi osebni

zdravnik. Nerazumljivo je postopanje sodišča, ki se je spustilo v

presojo zdravniškega potrdila. Verodostojnost vsebine potrdila bi

lahko podal le izvedenec. Poleg tega mu je tožena stranka očitala

različne kršitve. Nekatere sploh niso časovno opredeljene, zaradi

česar niso sposobne za obravnavanje. Tožena stranka bi se morala

o vsaki posamezni kršitvi jasno in določno opredeliti. Opozarja

tudi, da izredna odpoved pogodbe ni bila izdana s strani

pooblaščene osebe tožene stranke. Zato predlaga, da pritožbeno

sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi

oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče

pravilno razsodilo. Ne drži trditev tožnika, da ni prejel

dokaznih listin. Nasprotno, iz izpovedbe priče R. B. izhaja, da

se tožniku dokazne listine niso vročile iz razloga, ker jih je že

posedoval, saj je bil sam neposredno navzoč pri sestavi listin.

Tudi sicer tožnik ni nikoli zanikal storitev očitanih kršitev.

Res je bil v spornem obdobju v bolniškem staležu, kar pa ne

pomeni, da se zagovora ne bi mogel udeležiti, saj je lahko

obiskoval osebnega zdravnika. Direktor območne enote je bil

pooblaščen za urejevanje zadev s področja delovnih razmerij, kar

pomeni, da je tožniku lahko odpovedal pogodbo o zaposlitvi. Zato

predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti

potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe je

ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo. Na

ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo materialno

pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot izdano

sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere

je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče

paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče v izogib

ponavljanju pravilno obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi na

tožnikove pritožbene navedbe še odgovarja.

Iz izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka dne

4.6.2003 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi, ker je

ugotovila, da je tožnik kljub večkratnim opozorilom na

nepravilnosti pri sklepanjih zavarovanj, nadaljeval s svojm

malomarnim načinom dela, kar je kvarilo ugled tožene stranke in

ji povzročilo škodo. Tožnik je bil pisno seznanjen z obdolžitvijo

hujših kršitev pogodbenih obveznosti, pri čemer mu je bil za dne

2.6.2003 omogočen zagovor, ki se ga ni udeležil, čeprav je bil

nanj pravilno vabljen. Tudi sicer do naroka za zagovor ni

predložil potrdila o upravičeni bolniški zadržanosti. Tožena

stranka je nato tožniku vročila izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi neposredno na domu dne 5.6.2003, kot to izhaja iz

uradnega zaznamka vročevalca na pisni odpovedi.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja, da pri tožniku niso bili

podani resni in utemeljeni razlogi za izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča ima izpodbijana

odpoved podlago v določbah 110. in 111. čl. Zakona o delovnih

razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02). Po določbi 1. odst. 110.

čl. ZDR lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o

zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če

ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank

ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega

roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožena stranka v sporu

dokazala razlog tožnikovih kršitev pogodbenih obveznosti iz

določbe 2. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR, kot nadalje razloge

glede neizkazanih možnosti za nadaljevanje tožnikovega delovnega

razmerja iz določbe 1. odst. 110. čl. ZDR.

Sodišče prve stopnje je v sporu z izvedbo listinskih dokazov,

zaslišanjem prič in tožnika preizkusilo utemeljenost izredne

odpovedi tako v postopkovnem smislu kot po vsebini. Ugotovilo je

obstoj očitanih kršitev delovnih obveznosti iz pogodbe o

zaposlitvi tožnika na delovnem mestu zavarovalnega zastopnika,

nastalih zaradi njegovih storitvenih in opustitvenih ravnanj, ki

so v nasprotju z zavarovalniškimi pravili in akti tožene stranke.

Tudi sicer tožnik ni nasprotoval očitanim pogodbenim kršitvam.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da bi se moral zavedati svojih

pogodbenih obveznosti in jih vestno izpolnjevati. Pri njih ni šlo

za kompleksnejše obveznosti, ki bi zahtevale posebno strokovno

znanje, temveč za opravila, ki so izhajala iz običajnega

poslovanja, kot so urejevanje dokumentacije, posredovanje

podatkov zavarovalnici in pravočasno nakazilo premij. Nadalje je

tožena stranka že v pisni odpovedi ugotovila okoliščine in

neizkazanost interesa pogodbenih strank o nadaljevanju delovnega

razmerja tožnika. Sodišče prve stopnje je takšne razloge

preizkusilo in ugotovilo, da je bil tožnik zaradi podobnih

kršitvenih ravnanj pri toženi stranki v preteklosti že večkrat

opozorjen in tudi disciplinsko kaznovan. Poleg tega je ugotovilo

okrnjen ugled tožene stranke ter prizadeto zaupanje zavarovancev,

kar je pri zavarovalnih poslih temeljnega pomena. Vsa navedena

dejstva predstavljajo tudi obstoj resne nevarnosti, da bi tožnik

s kršitvami ponavljal.

Neutemeljena je pritožba, da je bila tožniku kršena pravica do

zagovora, oz. da tožena stranka glede tega ni upoštevala razloge

bolniške odsotnosti in roka za pripravo zagovora. Po ugotovitvi

pritožbenega sodišča določbe ZDR ne predvidevajo roka, ki bi

moral teči od vročitve pisne obdolžite do trenutka zagovora. V

določbi 2. odst. 83. čl. ZDR je le predpisano, da mora

delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe omogočiti delavcu

zagovor. Takšne obveznosti je prost, če obstajajo okoliščine,

zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati,

da mu ga omogoči oz. v primeru, če ga delavec odkloni, ali če se

delavec neupravičeno odzove vabilu. V skladu s tako predpisano

normativno ureditvijo v ZDR je potrebno samo ugotoviti, ali je

bil delavcu omogočen zagovor. Glede tega je že Vrhovno sodišče RS

v sklepu opr. št. VIII Ips 267/04 z dne 7.10.2004 zavzelo

stališče, da je bistvo pravice do zagovora v zagotovitvi možnosti

sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o

zaposlitvi. V tej zvezi zakon ne more določiti strogih meril

obličnosti uresničevanja takšne pravice. Poleg tega je lahko

vsebina, oblika, način in obseg pravice do zagovora odvisna tudi

od volje delavca, ki se ji lahko odreče ali se brani z molkom.

Dolžnost delodajalca je samo, da omogoči delavcu zagovor. Nadalje

zgolj dejstvo (kar je ugotovilo Vrhovno sodišče RS v sodbi

opr.št. VIII Ips 154/00), da je delavec v bolniškem staležu, samo

po sebi še ne pomeni opravičenega razloga za odsotnost z

obravnave pri delodajalcu. Delavčev izostanek iz zdravstvenih

razlogov bi bil sprejemljiv le v primeru, če bi bilo njegovo

zdravstveno stanje tako slabo, da se obravnave ne bi mogel

udeležiti.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je bila tožniku ob vročitvi

vabila in pisne obdolžitve s strani tožene stranke oz. po njenem

vročevalcu ponujena možnost prevoza na narok zagovora, če se ga

tožnik zaradi poškodovane roke ne bi mogel udeležiti. Vendar

ponujene možnosti ni izrabil, čeprav je na drugi strani v spornem

času lahko prišel na kontrolo k osebnemu zdravniku. Tožnik v

sporu ni dokazal, da bi se z udeležbo na naroku kakorkoli

poslabšalo njegovo zdravje. Ne glede na navedeno bi tožnik, če je

upošteval dejstvo, da se mora v času bolniškega staleža nahajati

na domu, lahko podal zagovor v pisni obliki oz. bi se kako

drugače izjasnil do očitanih kršitev. Med ostalim tudi do

listinskih dokazov. Takšne listine je posedoval, saj je bil sam

neposredno navzoč pri njihovi sestavi. Po ugotovitvi pritožbenega

sodišča v skladu s tako sprejetimi dejanskimi in pravnimi razlogi

v izpodbijani sodbi tožniku v postopku izredne odpovedi pogodbe

pri toženi stranki ni bila kršena pravica do zagovora v takšnem

obsegu, ki bi vplivala na nezakonitost izredne odpovedi.

Neutemeljena je pritožba, ki opozarja, da je bila podana izredna

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika s strani nepristojnega

organa tožene stranke. V konkretnem primeru je podal takšno

odpoved direktor območne enote tožene stranke po pooblastilu

generalnega direktorja (list. št. B 27). V skladu z navedenim

dejstvom so imele območne enote tožene stranke (razen Maribora in

Slovenj Gradca) vsa pooblastila pri urejevanju delovnih razmerij

in obračunu plač, kar velja posebej za Območno enoto N.G., pri

kateri je bil tožnik v delovnem razmerju.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu sodbe ugotovilo, da

uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je

zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. čl. ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni

uspel, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje

pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155.

čl. ZPP).