Appeal dismissed; late filing of labor dispute claim invalidates rights despite employer's incorrect legal advice.

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve

stopnje.

[JEDRO]

Če delavec vloži tožbo po preteku 30-dnevnega prekluzivnega roka

iz 3. odstavka 204. člena ZDR, je tožba prepozna, tudi če je

delavec tožbo prepozno vložil zato, ker mu je delodajalec v

odpovedi PZ podal napačen pravni pouk, da je ugovor dolžan podati

pri delodajalcu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek

tožnika, da mu je tožena stranka dolžna obračunati plačo, od nje

odvesti davke in prispeve ter mu izplačati neto plačo za čas od

dne 1.1.2004 dalje do reintegracije v delovno razmerje, skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posamezne

plače dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim

sklepom zavrglo tožbo v delu zahtevka, ki se nanaša na

razveljavitev sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

29.12.2003 in odločbe z dne 19.1.2004, glede ugotovitve, da ima

tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen

čas, da mu delovno razmerje ni prenehalo z dnem 31.12.2003 in mu

še vedno traja, ter da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj

v delovno razmerje za nedoločen čas. Glede stroškov je odločilo,

da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je

tožnik v sporu uveljavil sodno varstvo po preteku 30 dnevnega

zakonskega roka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo in sklep iz pritožbenih

razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne

uporabe materialnega prava po določbah 2. in 3. tč., 1. odst.

338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -

2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o

delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94)

uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da je

od tožene stranke prejel pisno izredno odpoved pogodbe o

zaposlitvi, v kateri ga je tožena stranka pravno poučila, da ima

pravico do ugovora. To pravico je izrabil in na odločitev tožene

stranke čakal do dne 19.1.2004, ko je prejel dokončno odločbo o

izredni odpovedi delovnega razmerja. V nadaljevanju je pravilno v

30 dnevnem zakonskem roku vložil tožbo pri sodišču prve stopnje.

Ne strinja se, da je v sporu vložil tožbo prepozno. Tožena

stranka ga je s pravnim poukom dejansko zavedla, saj je

utemeljeno pričakoval, da ga bo pozvala na razgovor in dokončno

odločila o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Je povsem

pravno neuka stranka. V kolikor pravni pouk v odpovedi pogodbe

dejansko ni bil potreben, mu to ne more biti v škodo. Pravne

posledice naj nosi tista stranka, ki je v odpovedi podala napačen

pravni pouk. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo

in sklep tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz.

podrejeno, da ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče

pravilno razsodilo. V zadevi je pravno neuka stranka tudi sama,

in ne zgolj tožnik, ki ga zastopa kvalificirani pooblaščenec.

Opozarja na problematiko nove delovnopravne zakonodaje in

dejstvo, da kolektivna pogodba dejavnosti še ni usklajena z

zakonom. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne tožnikovo

pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča

prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo in sklep v mejah

pritožbenega izpodbijanja ter po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka in pravilno uporabo materialnega

prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo,

da vsebujeta izpodbijana sodba in sklep pravilne dejanske in

pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko

stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako

v zvezi z izvedenim postopkom kot izdanima sodbo in sklepom ni

storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je moralo

paziti po uradni dolžnosti. Zato v izogib ponavljanju pravilno

obrazloženih razlogov v izpodbijani sodbi in sklepu na tožnikove

pritožbene navedbe še odgovarja.

V skladu z določbo 3. odst. 204. čl. Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02) je v primeru odpovedi pogodbe o

zaposlitvi predvideno neposredno sodno varstvo v roku 30 dni od

dneva vročitve odpovedi pogodbe. Rok iz navedene zakonske določbe

ni procesne, temveč materialne narave. Gre za izključevalni oz.

prekluzivni rok, ki je določen v materialnem pravu. Razlika med

procesnim in materialnim rokom je v tem, da stranka v primeru

zamude procesnega roka lahko zahteva vrnitev v prejšnje stanje,

kar pri zamudi materialnega roka ni mogoče. Rok za vložitev tožbe

je zato določen v materialnem zakonu, to je v ZDR. Pri navedenem

roku lahko delavec uveljavlja pravico do sodnega varstva zoper

ravnanje delodajalca, v kar spada tudi pravica zahtevati

ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu

z navedenimi pravnimi razlogi je tako 30 dnevni rok iz določbe

3. odst. 204. čl. ZDR prekluziven rok, zaradi česar delavec z

njegovim potekom izgubi pravico, ki jo ima po materialnem zakonu.

Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi gre za izjavo volje

delodajalca, glede katere ni predpisano, da se izda v obliki

odločbe, saj o tem zadostuje zgolj pisna izjava in obrazložitev

odpovednih razlogov. V konkretnem primeru je tožena stranka z

odločbo z dne 29.12.2003 izredno odpovedala tožniku pogodbo o

zaposlitvi, ki jo je tožnik prejel dne 7.1.2004. Vendar je

tožnik, ki je ugovarjal zoper odpoved pogodbe, šele dne

13.2.2004, to je po izteku predpisanega 30 dnevnega roka, vložil

tožbo pri delovnem sodišču.

Neutemeljena je pritožba, da je tožnik v zadevi pravočasno

uveljavil sodno varstvo. V konkretnem primeru je tožena stranka

res podala tožniku v pisni odpovedi napačen pravni pouk, saj

določbe ZDR ne poznajo več notranjega postopka varstva pravic pri

delodajalcu. Vendar bi moral tožnik kljub takšnemu pravnemu pouku

takoj po prejemu pisne odpovedi pogodbe upoštevati prekluzivni 30

dnevni rok iz določbe 3. odst. 204. čl. ZDR in, v kolikor je

želel uveljaviti varstvo pravic iz delovnega razmerja, pravočasno

vložiti tožbo pri pristojnem delovnem sodišču. Ker je vložil

tožbo po preteku navedenega zakonskega roka, je uveljavil sodno

varstvo prepozno, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno

postopalo, ko je v zadevi zavrglo tožbo. Ob tako sprejetih

pravnih razlogih je imelo sodišče prve stopnje tudi vso podlago

za zavrnitev dajatvenega zahtevka iz naslova nadomestila plače,

kar je tožnik uveljavljal v posledici odpovedi pogodbe in

prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe in

sklepa ugotovilo, da tožnikovi pritožbeni razlogi niso

utemeljeni. Zato je zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo

in sklep sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).