VSL sklep III Cpg 12/2004 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi v

tistem delu izreka, ki glasi: "oziroma 3.710.000,00 SIT in se ji

nakaže v neto znesku 2.712.500,00 SIT na njen transakcijski račun

številka X, odprt pri SKB Banki".

V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje

v tem delu potrdi.

[JEDRO]

Višina bilančne vsote je ena izmed meril za določanje nagrad

upravitelju prisilne poravnave, na podlagi katere se v skladu z

določilom prvega odstavka 10. člena Odredbe določi razpon, to je

najnižji in najvišji znesek nagrade, ki jo sodišče lahko odmeri

upravitelju prisilne poravnave. V okviru tega razpona pa odmeri

nagrado upoštevaje merila iz 2. in 4. točke 9. člena Odredbe, to pa

so višina terjatev, odstotek poplačila upnikov ter zahtevnost,

težavnost in trajanje postopka prisilne poravnave.

[OBRAZLOŽITEV]

Poravnalni senat sodišča prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom

upraviteljici prisilne poravnave odmeril nagrado za delo v višini

bruto 3.500.000,00 SIT oziroma 3.710.000,00 SIT in odredil, da se ji

nagrada v neto znesku 2.712.500,00 SIT nakaže na njen transakcijski

račun.

Dolžnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo iz razloga zmotne

uporabe materialnega prava in smiselno predlagal spremembo sklepa.

Pritožba je delno utemeljena.

Materialno pravo, ki ga je potrebno uporabiti pri odmeri nagrade

upraviteljem prisilne poravnave je Odredba o merilih za določanje

nagrad stečajnim upraviteljem, upraviteljem prisilne poravnave in

likvidacijskim upraviteljem (Ur. list RS št. 16/2002 in 27/2003, v

nadaljevanju Odredba). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče

prve stopnje na predlog upraviteljice prisilne poravnave po izdaji

sklepa o potrditvi prisilne poravnave med dolžnikom in upniki,

odmerilo nagrado v višini 3.500.000,00 SIT bruto, na podlagi 9. in

10. člena Odredbe.

Višina bilančne vsote je eno izmed meril za določanje nagrad

upraviteljem prisilne poravnave, na podlagi katerega se v skladu z

določilom prvega odstavka 10. člena Odredbe določi razpon, to je

najnižji in najvišji znesek nagrade, ki jo sodišče lahko odmeri

upravitelju prisilne poravnave. V okviru tega razpona pa odmeri

nagrado, upoštevaje merila iz 2. do 4. točke 9. člena Odredbe, to pa

so višina terjatev, odstotek poplačila upnikov ter zahtevnost,

težavnost in trajanje postopka prisilne poravnave. Glede na nesporno

bilančno vsoto 777.866.000,00 SIT je sodišče prve stopnje odločalo o

nagradi upraviteljici prisilne poravnave po VI postavki prvega

odstavka 10. člena Odredbe v razponu od 1.072.000,00 SIT do

5.360.000,00 SIT. Pritožnik zmotno meni, da Odredba določa nagrado v

procentu od bilančne vsote saj kaj takega iz Odredbe ne izhaja. Zato

je neutemeljeno pritožnikovo mnenje, da bi morala nagrada znašati le

0,2% bilančne vsote, to je 1.555.732,00 SIT. Pritožnik tudi ne pove,

za koliko in na kakšni podlagi bi sodišče pri odmeri nagrade na

podlagi procentualnega izračuna višine dolžnikove bilančne vsote v

razmerju do določene nagrade po Odredbi, upoštevalo ostala, v 9.

členu navedena merila za odmero nagrade, če ne v okviru določenega

razpona za odmero nagrade. Zato njegova razlaga odmerjanja nagrade ni

logična, niti ne ustreza samim določilom Odredbe.

Protislovna je pritožnikova trditev, da je nagrada odmerjena

previsoko, s trditvijo, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati

dejansko stopnjo poplačil v višini 75,38% in ne 20%. Ustrezno

upoštevanje odstotka poplačila je ravno v tem, da se nagrada poveča

za višji znesek, če je procent poplačila višji.

Merila višine preizkušanih terjatev glede na višino evidentiranih

terjatev, pritožnik ne izpodbija. Zato pravilnosti uporabe tega

merila pritožbeno sodišče ni preizkušalo.

Pritožnikove trditve, da je imel svojo strokovno pomoč, zaradi česar

je bil postopek izveden hitro in ekonomično, pa je pritožbeno sodišče

zavrnilo, ker je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe navedlo, da je

upoštevalo dejstvo, da je imel dolžnik svojo strokovno pomoč, kar je

pripomoglo k hitrosti in ekonomičnosti postopka, zaradi česar je

odmerilo nagrado v nižjem znesku.

Zato so pritožnikovi očitki neustreznega upoštevanja meril

neutemeljeni in je po oceni sodišča druge stopnje poravnalni senat

ustrezno upošteval merila iz Odredbe in upraviteljici prisilne

poravnave tudi odmeril nagrado sorazmerno upoštevanim merilom.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je

upraviteljici prisilne poravneve odmerilo nagrado v višini

3.500.000,00 SIT bruto (VI postavka prvega odstavka 10. člena v zvezi

z drugim odstavkom 10. člena Odredbe). Zmotno pa je znesek odmerjene

nagrade povečalo za 210.000,00 SIT, ki naj bi predstavljal prispevek

v višini 6% za PIZ na podlagi Sklepa o določitvi prispevkov za

posebne primere zavarovanja (Ur. list RS 111/2000). Po VIII točki

citiranega sklepa se prispevek res plačuje v višini 6% od bruto

zneska, kar pa ne daje podlage za povečanje nagrade za ta znesek po

Odredbi. Zato je sodišče prve stopnje v nasprotju s predpisi nagrado

povečalo na 3.710.000,00 SIT, kar je pritožbeno sodišče upoštevalo po

uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom

ZPPSL) in v tem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavilo.

Posledično ga je bilo potrebno razveljaviti tudi v delu, v katerem

sodišče prve stopnje določa neto znesek izplačila upraviteljici

prisilne poravnave. O tem, kako bo izplačevalec in iz katerih

sredstev bo izplačal nagrado, bo sodišče prve stopnje odločilo s

posebno odredbo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zoper

sklep o odmeri nagrade upraviteljici prisilne poravnave v višini

3.500.000,00 SIT bruto, zavrnilo; delno pa pritožbi ugodilo in v

preostalem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavilo (2. in 3.

točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZPPSL).