VSL sklep III Cp 3544/2005 · Višje sodišče v Ljubljani

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točki 1. izreka) potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zavarovalna organizacija lahko ugovor izčrpanja zavarovalne vsote za

izplačevanje mesečne rente uspešno uveljavlja v izvršilnem postopku

le v primeru, če je tak ugovor podala že v pravdnem postopku, iz

katerega izvršilni naslov, na podlagi katerega se izvršba vodi,

izvira, in če je iz izreka tega izvršilnega naslova razvidno, da je

njen ugovor limita utemeljen.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo: 1.) da se

dolžnikov ugovor zoper sklep o izvršbi opr.št. In 2004/08940 z dne

9.3.2005 zavrne; 2.) da je dolžan dolžnik upnici povrniti njene

izvršilne stroške v zvezi z odgovorom na ugovor v višini 39.600,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do

plačila ter 3.) da se zavrne tudi dolžnikov predlog za odlog izvršbe.

Dolžnik se ne strinja z zavrnitvijo njegovega ugovora, zato v tem

delu navedeni sklep izpodbija s pritožbo, v kateri uveljavlja vse

pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem

postopku (Ur.l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo;

ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ ter predlaga njegovo razveljavitev v

izpodbijanem delu ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov

postopek. Vztraja pri tem, da je njegova obveznost izplačevanja

mesečne rente zaradi izčrpanja zavarovalne vsote prenehala, pri čemer

poudarja, da je višina zavarovalne vsote zakonsko določena, zato je

mnenja, da bi moralo sodišče nanjo paziti po uradni dolžnosti tekom

celotnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

V tej izvršilni zadevi upnica izterjuje svojo judikatno terjatev v

obliki mesečne rente, ki ji je bila prisojena po pravnomočni sodbi

Okrožnega sodišča v Ljubljani opr.št. P 1376/2000-I z dne 3.12.2001.

Zoper izterjavo te obveznosti se dolžnik brani z ugovorom, češ da je

njegova obveznost iz razloga izčrpanja zavarovalne vsote prenehala.

Pritožbeno sodišče se pridružuje stališču prvostopnega sodišča, da

takšne dolžnikove ugovorne navedbe ne predstavljajo utemeljenih

ugovornih navedb v smislu 8. točke 1. odstavka 55. člena Zakona o

izvršbi in zavarovanju (Ur.l. RS, št. 51/98 s spr.; ZIZ).

Uveljavljanje prenehanja njegove obveznosti pri izčrpanju mesečne

rente v izvršilnem postopku bi namreč prišlo v poštev le, če bi

dolžnik tak ugovor podal že tekom pravdnega postopka, iz katerega

izvira izvršilni naslov, in v katerem bi bilo ugotovljeno, da je

ugovor limita utemeljen, kar pa bi moralo izhajati iz izreka sodne

odločbe. Ker iz izvršilnega naslova, na podlagi katerega je v teku

predmetni izvršilni postopek, to ne izhaja, dolžnikov ugovor v

izvršilnem postopku ne more biti upošteven. Dolžniku je tako moralo

biti že v času sojenja, upoštevaje predvidljiv potek dogodkov, znano,

da zavarovalna vsota ne bo zadostovala za izplačevanje rente v

nedogled. To dolžnik očitno tudi smiselno priznava, ko v ugovoru

navaja, da naj bi njegova terjatev prenehala zaradi dejstva, ki je

sicer nastopilo že pred izvršljivostjo odločbe. Torej bi ga moral

tudi pravočasno uveljavljati. Če bi dolžnik tak ugovor podal že v

pravdnem postopku, bi ga sodišče, ki v primeru, ko v pravdnem

postopku odloča o priznanju odškodnine v obliki denarne rente, odloča

na podlagi dejstev, za katera je ob sojenju po normalnem teku stvari

gotovo, da bodo nastopila v prihodnosti (prim. 188. in 203. člen

Zakona o obligacijskih razmerjih; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s spr.;

ZOR), tudi upoštevalo. Ker pa ugovora ni podal že med pravdo, bi

moral, kot mu je pojasnilo že sodišče prve stopnje, v ugovoru vsaj

navesti, zakaj teh ugovornih navedb v pravdi ni mogel uveljavljati.

Pritožbeno sodišče le še dodaja, da bi bilo upoštevanje takšnega

ugovora, ki je prvič podan šele v izvršilnem postopku, tudi v

nasprotju s samo naravo izvršilnega postopka, saj se v izvršilnem

postopku o temelju judikatne terjatve ne razpravlja več. Ravno to pa

skuša s svojimi ugovornimi navedbami doseči dolžnik v tej zadevi, saj

z izvajanjem, češ da obveznost, obstoj katere je bila ugotovljena in

mu naložena v izpolnitev s sodno odločbo, ne obstaja več zaradi

izčrpanja zavarovalne vsote, ne zatrjuje, da je prenehanje njegove

obveznosti posledica prenehanja judikatne terjatve same (kot bi to

bilo npr. v primeru izpolnitve celotne obveznosti po izvršilnem

naslovu), temveč se te njegove trditve nanašajo na sam temelj njegove

obveznosti.

Sicer pa je zgrešeno tudi pravno naziranje v pritožbi, češ da bi

moralo sodišče na vprašanje izčrpanja zavarovalne vsote, ki je

zakonsko določena, paziti celo po uradni dolžnosti. Višina

zavarovalne vsote predstavlja namreč dejstvo, in glede teh velja

čisto razpravno načelo (2. odst. 7. člena ZPP v zvezi s 15. členom

ZIZ). Pa tudi sicer ne drži, da naj bi bil obseg jamčevalne

obveznosti dolžnika v konkretnem primeru določen že s samim zakonom.

Skladno s sprejeto sodno prakso (ki temelji na stališču Vrhovnega

sodišča SRS iz leta 1988 - glej Poročilo o sodni praksi Vrhovnega

sodišča SRS št. I-II/88, str. 3), se upošteva višina zavarovalne

vsote, ki je veljala v času škodnega dogodka, ta pa v tej zadevi

izvira iz leta 1993, zato je treba upoštevati določbe takrat

veljavnega Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega

zavarovanja (Ur.l. SFRJ, št. 17/1990; ZTSPOZ), ki (za razliko od

sedaj veljavnega Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu; Ur.l. RS

št. 70/94; ZOZP - prim. 19. člen) višine zavarovalne vsote ni

določal, saj je po določbi 1. odstavka 93. člena ZTSPOZ znesek

minimalne obveznosti zavarovalne organizacije določil Zvezni izvršni

svet. Pa tudi sicer predstavlja tako predpisan znesek le minimalno

obveznost zavarovalne organizacije, ki je lahko glede na konkretno

obligacijsko razmerje tudi višja in jo je zato treba v vsakem

konkretnem primeru posebej ugotavljati.

Po obrazloženem dolžnikov ugovor izčrpanja zavarovalne vsote v

konkretnem izvršilnem postopku ne more biti upošteven.

Glede na navedeno je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in v

izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj pritožbeno sodišče tudi ni

ugotovilo nobenih postopkovnih kršitev, na katere je dolžno paziti po

uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).