Appeal dismissed; separate claims for pecuniary and non-pecuniary damages determine jurisdiction individually under ZPP Art. 41.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Iz tožbenih trditev in zahtevka tožeče stranke izhaja, da je tožnik zahteval odškodnino za negmotno škodo v višini 2,000.000,00 SIT in povrnitev gmotne škode v višini 56.228,00 SIT. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da gre za dva zahtevka in da se zahtevki ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, ampak imajo zahtevki v tožbi različno podlago, zato se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnina za njiju uveljavlja z eno tožbo. Čeprav gre za isti historični dogodek, to še ne pomeni, da sta pravna in dejanska podlaga ista.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za sojenje v tem sporu. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 2,000.000,00 SIT in za premoženjsko škodo v znesku 56.228,00 SIT, skupno 2,056.228,00 SIT. Sodišče je tako odločilo na podlagi 41. čl. ZPP. Kadar imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se določi vrednost spornega predmeta po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Ker imata zahtevka za gmotno in negmotno škodo različno podlago, vrednost spora ne more biti seštevek teh zahtevkov, ampak se vrednost spora ugotavlja po vrednosti vsakega posameznega zahtevka in ker le-ta ne presega zneska 2,000.000,00 SIT okrožno sodišče ni stvarno pristojno.

Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila in v pritožbi navaja, da takšen sklep ni zakonit in je sodišče zmotno uporabilo določbe Obligacijskega zakonika in Zakona o pravdnem postopku. V pritožbi navaja, da je uveljavljal samo en skupni zahtevek in da gre za sporni zahtevek med enim tožnikom in eno toženo stranko. Tudi ni res, da bi šlo za več pravnih in dejanskih podlag, saj je pravna in dejanska podlaga samo ena in sicer neposlovna odškodninska odgovornost povzročitelja nezgode. Zato je sodišče zmotno ugotovilo, da gre za več dejanskih podlag. Sicer pa odločbe in sklepe Vrhovnega sodišča niso pravni viri, na katerih bi lahko sodišče odločalo o zahtevku. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep razveljavi in zadeva vrne v obravnavanje Okrožnemu sodišču v Celju. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Iz tožbenih trditev in zahtevka tožeče stranke izhaja, da je tožnik zahteval odškodnino za negmotno škodo v višini 2,000.000,00 SIT in povrnitev gmotne škode v višini 56.228,00 SIT. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da gre za dva zahtevka in da se zahtevki ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago, ampak imajo zahtevki v tožbi različno podlago, zato se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Premoženjska in nepremoženjska škoda imata različno dejansko in pravno podlago tudi v primeru, ko se odškodnina za njiju uveljavlja z eno tožbo. Čeprav gre za isti historični dogodek, to še ne pomeni, da sta pravna in dejanska podlaga ista. Samo dejstvo, da je tožnik zahtevek naperil zoper eno toženo stranko in z eno tožbo, še ne pomeni, da imata zahtevka tudi isto in dejansko podlago. Obravnavanje zadeve v enem postopku in določitev vrednosti spornega predmeta sta dva različna pojma, sodišče pa je dolžno pri določitvi vrednosti spornega predmeta upoštevati določbo 41. čl. ZPP, ki določa, kako se takšna vrednost določi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da vrednost spornega predmeta za določitev pristojnosti ne more biti seštevek vseh zahtevkov in ker najvišji zahtevek ne presega zneska 2,000.000,00 SIT, je pravilno odločilo, da ni stvarno pristojno. Pritožba tožeče stranke zato ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (ZPP čl. 365).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka (ZPP čl. 165 in 154).