Appeal allowed: Joint debtors' objection timeliness depends on whether they are unitary legal representatives.

Pritožbi dolžnice L. H. se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških dolžnice se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Kadar več dolžnikov vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in je enemu izmed njih že pred njegovo vložitvijo ugovorni rok potekel, vprašanje pravočasnosti njegovega ugovora ni le procesno vprašanje, temveč tudi vprašanje materialnega prava. To pomeni, da mora sodišče prve stopnje pred zavrženjem prepoznega ugovora enega izmed dolžnikov vedno presojati, ali morebiti dolžniki niso sosporniki in za kakšno vrsto sosporništva gre. V kolikor so namreč dolžniki enotni sosporniki, potem v skladu s 196. členom ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 15. člena ZIZ, veljajo za enotno pravdno stranko, tako da se, če posamezen izmed njih zamudi kakšno pravdno dejanje, tudi nanj razteza učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (tak sospornik torej ne trpi posledic zamude roka), kar pa za navadne sospornike ne velja.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopno sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrglo ugovor dolžnice L. H., ker je bil vložen prepozno.

Proti takšnemu sklepu se je zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ) pritožila dolžnica L. H.. V pritožbi je navedla, da bi v konkretnem primeru prvostopno sodišče moralo odločati o celotnem vloženem ugovoru, ker gre za ugovor dveh solidarnih dolžnikov, ne pa za dva ločena ugovora. Sodišče je namreč prezrlo, da sta dolžnika enotna sospornika, saj gre pri sporni terjatvi za njuno solidarno obveznost do upnika, zato štejeta za enotno stranko, kar pomeni, da se razteza, če posamezen sospornik zamudi kakšno pravdno dejanje, tudi nanj učinek pravdnih dejanj, ki jih je opravil drugi. V konkretnem primeru je bil ugovor M. H. pravočasen in bi zato prvostopno sodišče ob pravilni porabi materialnega prava (196. in 191. člen ZPP) moralo ugovor šteti pravočasen za oba dolžnika, saj je očitno, da je zadevo za oba dolžnika tudi po samem zakonu mogoče rešiti le na enak način. Zaradi navedenega je dolžnica predlagala, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa ustrezno spremeni.

Pritožba je utemeljena.

V tej zadevi je bil zoper dolžnika M. in L. H. dne 13.03.2000 vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Sodišče prve stopnje je dne 15.08.2001 dovolilo predlagano izvršbo, takšnemu sklepu pa sta oba dolžnika ugovarjala. Ugovoru dolžnika M.H. je prvostopno sodišče ugodilo in sklep o izvršbi v dovolitvenem delu razveljavilo ter sklenilo, da bo o zahtevku in stroških zoper tega dolžnika odločeno v pravdnem postopku, medtem ko je ugovor dolžnice L. H. zavrglo, ker je bil vložen prepozno.

Sklep o zavrženju ugovora je na podlagi dolžničine pravočasne pritožbe, v kateri navaja, da ga prvostopno sodišče ne bi smelo zavreči, ker sta z dolžnikom zaradi njune solidarne zaveze enotna sospornika (kar pomeni, da dejanja enega sospornika učinkujejo tudi za drugega), po sklepu Ustavnega sodišča opr. št. Up-353/02-15 z dne 20.05.2004 predmet vnovične presoje drugostopnega sodišča, po kateri pa je obravnavana pritožba utemeljena.

Kadar več dolžnikov vloži ugovor zoper sklep o izvršbi in je enemu izmed njih že pred njegovo vložitvijo ugovorni rok potekel, vprašanje pravočasnosti njegovega ugovora ni le procesno vprašanje, temveč tudi vprašanje materialnega prava. To pomeni, da mora sodišče prve stopnje pred zavrženjem prepoznega ugovora enega izmed dolžnikov vedno presojati, ali morebiti dolžniki niso sosporniki in za kakšno vrsto sosporništva gre. V kolikor so namreč dolžniki enotni sosporniki, potem v skladu s 196. členom ZPP, ki se v izvršilnem postopku uporablja na podlagi 15. člena ZIZ, veljajo za enotno pravdno stranko, tako da se, če posamezen izmed njih zamudi kakšno pravdno dejanje, tudi nanj razteza učinek pravdnih dejanj, ki so jih opravili drugi sosporniki (tak sospornik torej ne trpi posledic zamude roka), kar pa za navadne sospornike ne velja.

V konkretnem primeru prvostopno sodišče tega pred zavrženjem dolžničinega ugovora ni ugotavljalo, zaradi česar je izpodbijani sklep na podlagi III. odstavka 58. člena ZIZ izdalo preuranjeno, na kar smiselno opozarja tudi dolžničina pritožba. Zaradi navedenega ji je sodišče druge stopnje ugodilo, sklep sodišča prve stopnje pa razveljavilo in mu zadevo v tem obsegu vrnilo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), v katerem bo moralo pred odločitvijo o morebitnem zavrženju dolžničinega ugovora glede na v ugovoru zatrjevana dejstva in dejstva, ki izhajajo iz samega izvršilnega predloga, presoditi, ali dolžnika morebiti nista sospornika in če sta, za kakšno vrsto sosporništva gre, pri tem pa bo moralo izhajati iz same narave pravnega razmerja med strankami tega postopka, česar v izpodbijanem sklepu ni storilo.

Kadar sodišče druge stopnje razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških postopka v zvezi s tem pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo (III. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).