Appeal dismissed; special protection for business dismissal applies only to workers with existing invalid status at dismissal time.

1. Pritožba se v delu, ki se nanaša na odločitev o dolžini

odpovednega roka, šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

2. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del

sodbe sodišča prve stopnje.

3. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Posebno varstvo pred odpovedjo PZ iz poslovnega razloga uživajo

le delavci, ki so imeli status delovnega invalida oz. invalida v

času odpovedi PZ, ne pa tudi tisti delavci, za katere je bil

postopek ugotavljanja njihove invalidnosti v tem času šele v

teku.

Skladno s KP za dejavnost vzgoje in izobraževanja je dolžina

odpovednega roka vezana na skupine zahtevnosti, v katere so

delavci razvrščeni, ZDR pa dolžino odpovednega roka veže na

delovno dobo delavca pri delodajalcu, ki mu odpoveduje PZ.

Ker določil panožne KP ni mogoče šteti za ugodnejše od

določil ZDR, je potrebno pri določitvi dolžine odpovednega

roka izhajati iz določil ZDR.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo

tožbenemu zahtevku tožnika in spremenilo redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi št. 5/2003 z dne 29.8.2003 iz poslovnega razloga tako,

da delavcu preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve zdravstvene

zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih mesecev od

izteka 45-dnevnega odpovednega roka, torej z dne 1.3.2005. V

preostalem je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo (v delu, ki se

nanaša na razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter

za plačilo odpravnine v višini 3,162.653,00 SIT). Poleg tega je

sodišče prve stopnje odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške

postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno

pritožuje tožnik ter predlaga razveljavitev sodbe ter ponovno

sojenje pred sodiščem prve stopnje oziroma spremembo izpodbijane

sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. V pritožbi tožnik navaja,

da vsebuje izpodbijana sodba napačen zaključek, da na dan

odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel statusa delovnega invalida.

Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti njegovo invalidnost kot

predhodno vprašanje ter nato presojati, ali je tožena stranka ob

podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga

spoštovala posebne varstvene določbe, ki urejajo pravni položaj

delovnih invalidov v zvezi z odpovedjo. Pri tem bi moralo

upoštevati, da je tožnik sprožil postopek za pridobitev statusa

delovnega invalida, preden je tožena stranka pričela z

ugotavljanjem presežnih delavcev v zavodu. Nadalje navaja, da je

sodišče prve stopnje pri presoji dolžine odpovednega roka in

višine odpravnine zmotno uporabilo določila zakona in ne branžne

kolektivne pogodbe, po kateri bi bil tožnik upravičen do

60-dnevnega odpovednega roka in odpravnine v vtoževani višini.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe

in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Pri tem navaja, da je v

izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, da tožnik ni imel statusa

delovnega invalida, prav tako je sodišče prve stopnje pravilno

odločilo glede dolžine odpovednega roka in višine odpravnine.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v delu, v

katerem tožnik s tožbenim zahtevkom ni uspel - 1. odstavek 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v

nadaljevanju ZPP) in v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi.

Pri tem pa je po določilu 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni

dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega

postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega

prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni

zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere

pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je popolno in

pravilno ugotovilo dejansko stanje, ter da je sodba

materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi

zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz izpodbijane

sodbe, prav tako nima pomislekov v pravilnost dokazne ocene

izvedenih dokazov.

Glede navedb tožnika v pritožbi pritožbeno sodišče ugotavlja, da

vsebuje izpodbijana sodba pravilen zaključek, da tožnik v času

odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel statusa invalida (navedeno

tudi ni bilo sporno med pravdnima strankama), saj se je šele

začel postopek odločanja o invalidnosti pred Zavodom za

pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Posebno varstvo

pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi po 1. oziroma 2. odstavku

116. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 - v

nadaljevanju ZDR) uživajo samo tisti delavci, ki so imeli status

delovnega invalida (1. odstavek 116. člena ZDR) oziroma invalida

(2. odstavek 116. člena ZDR) v času odpovedi pogodbe o

zaposlitvi, ne pa tudi delavci, za katere je bil postopek

ugotavljanja njihove invalidnosti v tem času šele v teku. Ker

tožnik tako v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni sodil med

delavce, katerim je ZDR nudil posebno pravno varstvo pred

odpovedjo (1. in 2. odstavek 116. člena ZDR), mu je tožena

stranka zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga.

Ob sami presoji razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga ter postopka, po katerem je bila odločitev

tožene stranke sprejeta, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil

podan utemeljen razlog (2. odstavek 81. in 1. alinea 1. odstavka

88. člena ZDR), zaradi katerega ni bilo moč nadaljevati z

delovnim razmerjem (zmanjšanje števila oddelkov in dijakov na

Srednji gradbeni šoli K. ter manj praktičnega pouka) ter da ga

je tožena stranka v skladu z določbo 1. odstavka 82. člena ZDR

dokazala. Pri sprejemu svoje odločitve je upoštevala zakonsko

predpisan postopek (obvestilo po 2. odstavku 83. člena ZDR, pisna

oblika in ustrezna obrazložitev po 86. členu istega zakona) ter

spoštovala roke (enomesečni subjektivni in polletni objektivni

rok) za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 5. odstavka 88.

člena ZDR.

Nadalje so prav tako neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi moralo

sodišče prve stopnje pri presoji dolžine odpovednega roka

upoštevati določila branžne kolektivne pogodbe, torej Kolektivne

pogodbe za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki

Sloveniji (Ur. l. RS, št. 52/94 in nadalj., v nadaljevanju

branžna kolektivna pogodba). Po navedeni kolektivni pogodbi je

dolžina odpovednega roka, ki je urejena v 64. členu, vezana na

skupine zahtevnosti, v katere so umeščeni posamezni delavci, ZDR

pa v 2. odstavku 92. člena veže dolžino odpovednega roka na

delovno dobo delavca pri delodajalcu, ki mu odpoveduje pogodbo o

zaposlitvi. Tako ni moč šteti ureditve v branžni kolektivni

pogodbi za ugodnejšo od zakonskih določil in je sodišče prve

stopnje kot podlago za odločitev o dolžini odpovednega roka

pravilno upoštevalo določila ZDR. Po določilu 2. odstavka 7.

člena ZDR se namreč kolektivna pogodba uporabi za presojo

konkretnih individualnih delovnih razmerij delavcev le v primeru,

če je zanje ugodejša, ne pa v primeru, če določeno pravico uredi

na povsem drugih osnovah, kot je opredeljena v ZDR.

Pri odločanju o višini odpravnine, ki gre tožniku ob prenehanju

pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je sodišče prve

stopnje sicer pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, vendar pri tem

ni upoštevalo, da zahtevek za izplačilo odpravnine, do katere je

ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga upravičen

tožnik, še ni zapadel, ker mu delovno razmerje še ni prenehalo. Z

izpodbijano sodbo je namreč odločeno, da pride do prenehanja šele

z dnem ugotovitve zdravstvene zmožnosti tožnika oziroma

najkasneje po izteku šestih mesecev od poteka odpovednega roka.

Šele tedaj, torej po zapadlosti, bo lahko tožnik z dajatveno

tožbo uveljavljal izplačilo odpravnine.

Pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnika je sodišče prve stopnje

spregledalo, da je tožnik zahteval prenehanje delovnega razmerja

po izteku 60-dnevnega odpovednega roka. Temu delu tožbenega

zahtevka je ugodilo le delno in odločilo, da mu pogodba o

zaposlitvi preneha najkasneje v šestih mesecih po izteku

45-dnevnega odpovednega roka. Ob tem pa ni odločilo še o

preostalem vtoževanem 15-dnevnem odpovednem roku. Glede tega se

šteje pritožba tožnika kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe (1.

odstavek 325. člen ZPP), s katero bo potrebno odločiti o

nerazsojenem delu zahtevka.

Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti

tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je

bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno (razen v

delu, v katerem se nanaša na dodatnih 15 dni odpovednega roka) in

potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen

ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor tožene

stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega

spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega

postopka.