Employer dismissed employee for theft; court upheld dismissal despite acquittal and lack of specific items in notice.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. odstavek izreka)

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

V skladu s 1. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec

delavcu izredno odpove PZ, če delavec krši pogodbeno ali drugo

obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake

kaznivega dejanja. To pomeni, da morajo biti podani vsi znaki

kaznivega dejanja (npr. tatvine, kot je določena v 211. členu

KZ), ni pa v sporu glede zakonitosti izredne odpovedi PZ potrebno

ugotavljati vseh elementov kaznivega dejanja, ki so: voljno

ravnanje, družbena nevarnost, protipravnost, določenost v zakonu

in storilčeva kazenska odgovornost.

Glede na obseg tožnikove kršitve (količina in vrednost

prisvojenih predmetov), ki ima vse znake kaznivega dejanja,

je bilo zaupanje tožene stranke do tožnika tako omajano, da

od nje ni bilo mogoče pričakovati, da mu omogoči zagovor.

Če je bil delavec pravnomočno oproščen obtožbe za kaznivo

dejanje tatvine, to ne vpliva na odločitev v individualnem

delovnem sporu. Delovno sodišče je vezano le na pravnomočno

obsodilno sodbo glede obstoja KD in kazenske odgovornosti

storilca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov

zahtevek za odpravo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

19.3.2003, kakor tudi zahtevek, da se toženi stranki naloži, da

tožnika pokliče nazaj na delo in da mu povrne stroške postopka

(1. odst. izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije

svoje stroške postopka (2. odst. izreka).

Zoper takšno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih

razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. čl. Zakona o pravdnem

postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/02, 2/04). Navaja, da

sodišče prve stopnje veliko količino zaseženih predmetov zmotno

šteje kot okoliščino, ki bi opravičevala izredno odpoved pogodbe

o zaposlitvi, zaradi katere tožnik ni imel pravice do zagovora in

obrambe. Tožena stranka v odpovedi pogodbe o zaposlitvi te

količine sploh ni definirala, zaradi česar je predmet kaznivega

dejanja od začetka nedoločen. Velika količina predmetov sama po

sebi ni zakonska okoliščina, ki bi izključevala pravico do

zagovora, zlasti še, ker zaseg predmetov ne pomeni nujno

kaznivega dejanja tatvine. Tožena stranka bi morala pred

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ugotoviti vse elemente konkretnega

kaznivega dejanja in jih v odpovedi tudi utemeljiti. V postopku

pred sodiščem prve stopnje se je razpravljalo o kaznivem dejanju

tatvine, čeprav predmet kaznivega dejanja v odpovedi pogodbe o

zaposlitvi sploh ni bil določen. Tudi v postopku pred sodiščem

prve stopnje elementi kaznivega dejanja (izvršitveno dejanje,

kraj, čas storitve kaznivega dejanja, odgovornost) niso bili

ugotavljani. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da bi

tožnik moral dokazati, da stvari ni ukradel, vendar pa je dokazno

breme na strani delodajalca. Bistvena kršitev določb pravdnega

postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP naj bi bila

podana, ker sodišče prve stopnje ugotavlja, da naj bi tožnikova

kršitev imela znake kaznivega dejanja, v obrazložitvi pa teh

znakov ni najti. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi,

podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve

stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da so delavci

policije po opravljeni hišni preiskavi pri tožniku našli in

zasegli večjo količino izdelkov, last tožene stranke ter da so

bili ti izdelki ob količinskem prevzemu predani toženi stranki.

Šele v postopku pred sodiščem prve stopnje je tožnik začel

zatrjevati, da naj bi šlo za izdelke, ki jih je hranil za J. S.,

vendar so izvedeni dokazi pokazali, da to ni res. Podjetje

K. d.o.o. je kupovalo gotove izdelke, tožniku pa je bila zasežena

ogromna količina polizdelkov in podsestavov, nobeden od teh

izdelkov tudi ni bil v originalni embalaži tožene stranke, čeprav

je podjetje K. d.o.o., elektromaterial vedno kupovalo v

zalepljenih kartonastih škatlah z oznako tožene stranke in nikoli

v razsipu. Po ugotovitvah izvedenca je bila večina zaseženega

materiala iz obdobja po letu 2000, J. S, pa je umrl že septembra

1999. Tožnikovo ravnanje ima brez dvoma vse znake kaznivega

dejanja, zaradi česar mu je tožena stranka lahko podala izredno

odpoved pogodbe o zaposlitvi. Protipravna prilastitev polizdelkov

in podsestavov v vrednosti čez 3.000.000,00 SIT je huda in groba

kršitev delovne obveznosti tožnika. Tožena stranka predlaga

zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. Zakona o pravdnem postopku

(ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) je pritožbeno

sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so

navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7.,

8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na

pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer izpodbija celotno sodbo, vendar je pritožbeno

sodišče v skladu s prvim odstavkom 350. čl. ZPP štelo, da

izpodbija samo njen zavrnilni del, saj ne more imeti pravnega

interesa, da bi izpodbijal odločitev sodišča prve stopnje, da

tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. drugega

odstavka 339. čl. ZPP naj bi bila podana, ker obstaja nedopustno

protislovje v obrazložitvi in nezadostnost obrazložitve, saj

sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da ima tožnikova kršitev

znake kaznivega dejanja, v obrazložitvi pa teh znakov ni najti.

Iz takšne opredelitve bistvene kršitve določb pravdnega postopka,

je razvidno, da tožnik v resnici uveljavlja, da izpodbijana sodba

nima razlogov o odločilnih dejstvih, to je o tem, kateri so vsi

znaki kaznivega dejanja, ki naj bi jih imela kršitev pogodbe ali

druge obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi katere je tožena

stranka tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Razlogi sodišča prve stopnje glede tega, ali ima tožnikova

kršitev obveznosti iz delovnega razmerja vse znake kaznivega

dejanja tatvine, so sicer bolj skromni, vendar kljub temu ni

mogoče trditi, da izpodbijana sodba glede tega odločilnega

vprašanja, sploh nima razlogov.

Pritožbeno sodišče sicer soglaša s stališčem sodišča prve

stopnje, da je izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi potrebno

presojati na podlagi določb novega Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR - Ur. l. RS št. 42/02) in da ni mogoče mešati različnih

izhodišč prejšnjega disciplinskega postopka in sedanje izredne

odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa navedeno ne pomeni, da

sodišču prve stopnje v okviru presoje zakonitosti na podlagi 1.

alinee prvega odstavka 111. člena ZDR podane izredne odpovedi

pogodbe o zaposlitvi, ni potrebno ugotavljati, ali ima kršitev

vse znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje na podlagi

dokumentacije v spisu izrecno ugotavlja, da ima tožnikova kršitev

pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega razmerja vse znake

kaznivega dejanja, pri čemer v nadaljevanju tudi izrecno navaja,

da gre za kaznivo dejanje tatvine ter da oprostilna sodba v

kazenskem postopku ne more biti razlog, da sodišče prve stopnje

ne bi ugotovilo, da so podani vsi znaki kaznivega dejanja

tatvine. Navedeno pomeni, da zatrjevana bistvena kršitev določb

pravdnega postopka ni podana.

Okoliščina, da sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da

ima tožnikova kršitev vse znake kaznivega dejanja, v nadaljevanju

pa po mnenju pritožbe teh znakov ne opredeljuje dovolj konkretno,

ne pomeni, da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani

sodbi med seboj v nasprotju. Takšno nasprotje bi bilo podano, če

bi glede istega odločilnega dejstva sodišče prve stopnje prišlo

do dveh med seboj nasprotujočih si ugotovitev, vendar pa takšnega

nasprotja v izpodbijani sodbi ni.

Zmotno je tožnikovo prepričanje, da bi sodišče prve stopnje

moralo ugotavljati elemente kaznivega dejanja. V skladu s 1.

alineo prvega odstavka 111. čl. ZDR delodajalec lahko delavcu

izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno

ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse

znake kaznivega dejanja. Navedeno pomeni, da morajo biti podani

vsi znaki kaznivega dejanja, ni pa v individualnem delovnem sporu

o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno

posebej ugotavljati elementov kaznivega dejanja. Res pa je, da so

ti elementi praviloma podani, če ima neko dejanje vse znake

kaznivega dejanja. Elementi kaznivega dejanja so namreč človekovo

voljno ravnanje, družbena nevarnost, protipravnost, določenost v

zakonu in storilčeva kazenska odgovornost. V kazenskem postopku

mora biti za vsako dejanje, ki se obravnava kot kaznivo dejanje,

ugotovljeno, da so podani vsi ti elementi, saj če katerikoli od

njih ni dokazan, ni kaznivega dejanja.

Tožnikova kršitev pogodbene oz. druge obveznosti iz delovnega

razmerja ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po prvem

odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ - Ur. l. RS št.

63/94, 23/99). Znake tega kaznivega dejanja izpolni, kdor vzame

tujo premično stvar z namenom, da si jo protipravno prilasti. Ti

znaki kaznivega dejanja tatvine so v izpodbijani sodbi zajeti.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da si je tožnik protipravno

prilastil elektromaterial, ki je bil zasežen pri njem in za

katerega na drugem mestu ugotavlja, da je bil v pretežni meri

last tožene stranke. S takšno ugotovitvijo, ki bi sicer lahko

bila tudi bolj podrobna, pa so dejansko zajeti vsi znaki

kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 211. člena KZ. Iz

celotnega tožnikovega ravnanja tudi izhaja namen protipravne

prilastitve zaseženih predmetov.

Izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita

zgolj zaradi tega, ker v njej niso bili navedeni predmeti, last

tožene stranke, ki jih je tožnik vzel z namenom, da si jih

prilasti. Zadošča, da je iz same odpovedi razivdno, da se je

tožena stranka pri tem oprla na podatke o pri tožniku zaseženih

predmetih, ki so ji bili s količinskim prevzemom vrnjeni na

podlagi potrdila o vrnitvi predmetov. Zato ni bistveno, da tožena

stranka v odpovedi in kasneje tudi sodišče prve stopnje v

izpodbijani sodbi nista navajala vseh zaseženih predmetov, kakor

je to moralo storiti Okrožno državno tožilstvo v obtožnem

predlogu oziroma kazensko sodišče v izreku sicer oprostilne

sodbe.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da

so v konkretnem primeru tudi glede na obseg tožnikove kršitve, ki

ima vse znake kaznivega dejanja, bile podane okoliščine, zaradi

katerih bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da

tožniku omogoči zagovor preden je podala izredno odpoved pogodbe

o zaposlitvi. Tako velik obseg prisvojenih predmetov tožene

stranke je prav gotovo tista okoliščina, zaradi katere je

zaupanje tožene stranke do tožnika tako omajano, da bi bilo od

tožene stranke neupravičeno pričakovati, da mu omogoči zagovor.

Sicer pa zakon ne določa, katere so tiste okoliščine, zaradi

katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da

delavcu omogoči zagovor, zato ni možno slediti pritožbeni

navedbi, da ne gre za zakonsko okoliščino, ki bi izključevala

pravico do zagovora.

Okoliščina, da je bil tožnik s sodbo okrajnega sodišča

pravnomočno oproščen obtožbe za kaznivo dejanje tatvine, ne more

vplivati na odločitev v tem individualnem delovnem sporu, saj je

delovno sodišče vezano zgolj na pravnomočno obsodilno sodbo,

izdano v kazenskem postopku, pa še to samo glede obstoja

kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. čl.

ZPP).

Zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje kot neprepričljive

zavrača tožnikove navedbe o tem, kako naj bi tožnik prišel do

zaseženih predmetov, ni kršeno pravilo o prevaljenem dokaznem

bremenu. Tožena stranka je dokazala, da je podan utemeljen

razlog, ki opravičuje izredno odpoved, kakor to od nje tudi

zahteva drugi odstavek 82. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani

pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere

pazi po uradni dolžnosti, zato je v skladu s 353. čl. ZPP

pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti

za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka.