Appeal dismissed; extraordinary dismissal for lack of work needs valid business reason and proper procedure.
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the employer's appeal, upholding the first-instance judgment that declared an extraordinary dismissal illegal. The court found the dismissal invalid because the employer failed to follow the statutory procedure for terminating employment due to business reasons, including the lack of a valid reason and failure to offer a new position. Consequently, the employer was ordered to recognize the employee's rights and pay wages and benefits for the period the contract remained in force.
Legislator headnote
AI generatedZakon o delovnih razmerjih (ZDR); Zakon o pravdnem postopku (ZPP): An extraordinary dismissal for lack of work is unlawful if the employer fails to comply with the statutory procedure for termination due to business reasons or does not provide a valid business reason.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča
prve stopnje.
Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
Nezakonito je, če se delavcu poda izredna odpovedi PZ zato, ker
je prenehala potreba po opravljanju njegovega dela.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka
izdala tožniku dne 15.1.2004, nezakonita in jo razveljavilo. V
skladu s tožbenim zahtevkom tožnika je ob ugotovitvi, da
nadaljevanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki ni
možno, ugotovilo, da je delovno razmerje tožniku pri toženi
stranki trajalo do 25.10.2004. Zato je toženi stranki naložilo,
da tožniku za obdobje od 17.1.2004 do 25.10.2004 prizna delovno
dobo in mu jo vpiše v delovno knjižico, toženi stranki pa je
naložilo tudi izplačilo plač v skupnem neto znesku 776.383,70 SIT
z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča
prve stopnje do plačila po predhodnem odvodu davkov in prispevkov
od pripadajočega bruto zneska plače za sporno obdobje. Poleg tega
je toženi stranki naložilo tudi, da tožniku obračuna regres za
letni dopust v znesku 138.800,00 SIT, ter mu izplača po odvodu
predpisanih dajatev ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila.
Kar je tožnik zahteval iz naslova regresa za letni dopust več, je
zavrnilo. Zaradi delnega umika tožbe glede vrnitve tožnika nazaj
na delo je s sklepom postopek v tem delu ustavilo, poleg tega pa
je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne njegove pravdne
stroške v znesku 289.155,96 SIT skupaj z vtoževanimi zakonskimi
zamudnimi obrestmi.
Zoper del sodbe, s katerim je tožnik v sporu uspel, se pritožuje
tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne
ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava
in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano
sodbo spremeni tako, da tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrne
oz. podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve
stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je tožena stranka
tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala zaradi pomanjkanja dela
na bencinskem servisu v Li., torej iz poslovnega razloga. Tožniku
je bilo ponujeno tudi drugo delovno mesto na sicer še
nedograjenem bencinskem servisu v L. Tožnik bi lahko začel
opravljati delo takoj ob odprtju tega servisa, vendar pa ni bil
pripravljen počakati na novo delovno mesto in ga ni sprejel.
Izračun, ki ga je povzelo sodišče prve stopnje, ni točen.
Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga
zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča
prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah
uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni
dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst.
350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 -
2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem
preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev
določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2.
odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni
dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno
dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno
odločitev.
Iz dokaznega postopka je razvidno, da je tožena stranka tožniku,
ki je bil na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16.7.2003
zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas, dne 15.1.2004
podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Iz preambule k tej
izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je bila
le-ta podana na podlagi 4. alinee 111. čl. Zakona o delovnih
razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002), čeprav je iz njene
obrazložitve jasno razvidno, da naj bi bila tožniku pogodba o
zaposlitvi izredno odpovedana zato, ker je tožena stranka
ugotovila presežek delovne sile glede na pričakovane rezultate v
začetnem obratovanju bencinskega servisa v Li. Ta razlog pa je po
svoji vsebini razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih
razlogov (1. alinea 1. odst. 88. čl. ZDR). Ker je tožena stranka
tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ob
ugotovitvi, da je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega
dela, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi povsem pravilno
zaključilo, da je sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi
nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi
izpodbijane sodbe tudi ustrezno obrazložilo razliko med redno
odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga oz. izredno
odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tako glede obstoja utemeljenega
razloga kot tudi glede samega postopka podajanja obeh vrst
odpovedi. Pritožbeno sodišče soglaša z takšno obrazložitvijo
sodišča prve stopnje in s pravnimi zaključki, ki izhajajo iz
obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker je bila torej izredna odpoved
pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka dala tožniku
15.1.2004 (A 2) nezakonita, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno
razveljavilo in posledično v skladu z tožnikovim tožbenim
zahtevkom priznalo tožniku vse pravice iz delovnega razmerja za
obdobje od 17.1.2004, ko je tožniku delovno razmerje na podlagi
citirane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonito
prenehalo, do 25.10.2004. Tožnik je namreč v postopku pojasnil,
da vztraja pri vseh pravicah iz delovnega razmerja le do
25.10.2004.
V okviru reparacijskega zahtevka je sodišče prve stopnje tožniku
utemeljeno prisodilo pripadajočo plačo, kot jo je v postopku
vtoževal, pri čemer je kot osnovo za izračun pripadajočega zneska
plače upoštevalo plačo, ki sta jo tožena stranka in tožnik
dogovorila v pogodbi o zaposlitvi (A 1), ki je bila sklenjena med
tožnikom in toženo stranko 16.7.2003. Na podlagi določbe 6. čl.
citirane pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je znašala
tožnikova osnovna plača na dan sklenitve pogodbe bruto 119.992,24
SIT. Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pavšalne trditve
tožene stranke, da tožniku plača v prisojenem znesku ne pripada.
Nebistveno za ugotovitev utemeljenosti pritožbe tožene stranke je
njeno sklicevanje na to, da je tožniku ponudila drugo zaposlitev
na bencinskem servisu, ki v času izredne odpovedi pogodbe o
zaposlitvi sploh še ni bil dograjen. Določba 90. čl. ZDR, ki
ureja odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o
zaposlitvi, se uporablja v primeru, če pride do odpovedi pogodbe
o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga (3.
odst. 88. čl. ZDR). Tožena stranka se na določbo 90. čl. ZDR
sklicuje neutemeljeno, saj tožniku ni odpovedala pogodbe o
zaposlitvi po postopku in na način, kot določa ZDR za redno
odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, niti tožniku
ni istočasno ponudila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v
skladu s 3. odst. 88. čl. ZDR, kot to določa 1. odst. 90. čl. ZDR
(kar bi v primeru, če bi šlo za takšno odpoved pogodbe o
zaposlitvi, morala storiti).
Ker niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti
razlogi, na katere pazi pritožbeno sodiče po uradni dolžnosti, je
bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno
in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl.
ZPP).
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 165.
čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor na
pritožbo tožnika pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega
delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške
pritožbenega postopka.